Jedro

Prva toženka do 31. 12. 1995 ni izpolnila obveznosti plačila 18.000 DEM drugemu tožencu, zato so se takrat dokončno izjalovila vsa pričakovanja tožnikov za pridobitev deležev na nepremičnini, čeprav sta v ta namen izročila prvi toženki 14.500 oziroma 15.000 DEM, pridobljenih s kreditom na podlagi druge pogodbe. Od 1. 1. 1996 dalje bi tožnika lahko zahtevala vrnitev denarja, izročenega v zvezi s podlago, ki se ni uresničila, zato je zastaranje pri obogatitvenem zahtevku začelo teči, ko se je navedenega dne dokončno izjalovilo pričakovanje tožnikov

Izrek

Revizija glede odločitve o zahtevku druge tožnice za plačilo 1.132,32 EUR (271.349 SIT) in glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov in sicer zahtevek prvega tožnika zoper prvo toženko za plačilo zneska 18.843,48 EUR (prej 4.515.652 SIT) in zahtevek druge tožnice zoper prvo toženko za plačilo zneska 1.132,32 EUR (prej 271.349 SIT), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek obeh tožnikov, da sta z gradnjo pridobila lastninsko pravico na nepremičnini vložna št. 385 k.o. ... do ½ in da sta toženca dolžna prvemu tožniku izstaviti ustrezno zemjiškoknjižno listino za pridobitev lastninske pravice na navedeni nepremičnini do ¼. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku in sicer tako, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati prvemu tožniku 4.837,58 EUR (prej 1.159.277 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je podrejeni zahtevek do uveljavljanih 12.518,78 EUR (prej 3.000.000 SIT) zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor prve toženke za plačilo uporabnine ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper drugostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi pritožbi in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč.

4. Postopek v tej pravdni zadevi se je končal pred uveljavitvijo Zakona in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Uradni list RS št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dosedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

5. Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija delno ni dovoljena.

7. Tožnika v reviziji med ostalim izpodbijata odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka druge tožnice za plačilo zneska 271.349 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tej pravdi gre za zahtevke več tožnikov zoper več tožencev z različnimi podlagami, zato je revizijsko sodišče pri ugotavljanju dopustnosti revizije v skladu z 41. členom ZPP upoštevalo vrednost vsakega posameznega zahtevka. Navedeni tožničin zahtevek ne presega zneska 1.000.000 SIT, zato po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija proti odločitvi o tem zahtevku ni dovoljena. Revizijsko sodišče je po 377. členu ZPP revizijo v tem delu zavrglo.

8. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del podrejenega zahtevka , vendar revizija ni dovoljena, ker znaša izpodbijani del pravnomočne sodbe 551.418 SIT, kar ne presega meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč v pritožbi izpodbijala zavrnilni del prvostopenjske sodbe le za glavnico 551.418 SIT z zamudnimi obrestmi, tako da je v preostalem neizpodbijanem delu zavrnilni del prvostopenjske sodbe o podrejenem zahtevku postal pravnomočen z iztekom pritožbenega roka zoper to sodbo. Revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem zahtevku je zato revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

9. V ostalem je revizija tožeče stranke neutemeljena.

10. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preizkusilo pritožbeno sodišče, so, da je tožnik, ki je sin tožencev, ki sta razvezana zakonca, s tožbo, vloženo 6. 3. 2002, skupaj z ženo zahteval vrnitev prvi toženki plačanih zneskov, sklicujoč se na ničnost medsebojnih pogodb in odpadle podlage za ta plačila. Zaradi ureditve medsebojnih premoženjskih razmerij so stranke med seboj sklenile več pogodb v zvezi z nepremičnino (hišo, vpisano v vložni številki 385 k.o. ...) ter najemale bančna posojila, da bi se poplačale: - A., B., C. in D. so 5. 12.1994 sklenili prodajno in darilno pogodbo, po kateri naj bi B. od A. odkupila 2/10 nepremičnine za 18.000 DEM, A. pa bi podaril po 2/20 sinovoma C. in D. Ker B. do dogovorjenega roka 31. 12. 1995 ni plačala celotne kupnine, je ugotovljeno, da ta pogodba ne velja.

- B., C., E. in D. so prav tako 5. 12.1994 sklenili kupno pogodbo, da Jožefa proda svojo ½ nepremičnine sinovoma in snahi za kupnino 3.676.243 SIT. Ta pogodba je bila sklenjena zaradi pridobitve kredita pri banki za nakup te nepremičnine oziroma stanovanja. C., E. in D. so pridobili kredit 1.720.000 SIT (in ga nato odplačali), s tem denarjem pa je bil delno poplačan E. dolg, del denarja (14.500 DEM) pa je prevzela B. in ga izročila bivšemu možu A., za poplačilo obveznosti po prvi pogodbi. Med strankami ni sporna ugotovitev, da je ta kupna pogodba z dne 5. 12. 1994 navidezna.

- B. in C. sta 13. 9. 1995 sklenila novo prodajno pogodbo, da B. proda C. ½ nepremičnine za 2.500.000 SIT z namenom pridobitve stanovanjskega kredita. Prvi tožnik je pridobil bančno posojilo 1.350.000 SIT, ta denar pa je porabil tožnik in ne prva toženka. S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju P 101/2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2027/2001 z dne 23. 1. 2002 je bila zaradi navideznosti ugotovljena ničnost prodajne pogodbe z dne 13. 9. 1995. 11. Prvi tožnik je zaradi ničnosti pogodb oziroma odpadle podlage zahteval od prve toženke vračilo plačanega (4.515,652 SIT) in sicer po prvih dveh pogodbah znesek 573.333 SIT, kar je valoriziral na dan 1. 3. 2002 in zahteval plačilo zneska 3.165.652 SIT ter po tretji pogodbi znesek 1.350.000 SIT. Zahtevek po prvih dveh pogodbah je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zaradi zastaranja in ker je bil del denarja porabljen tudi za oba tožnika in D., pritožbeno sodišče pa je potrdilo pravilnost presoje o zastaranju te terjatve. Zahtevek za vrnitev zneska po tretji pogodbi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo na podlagi dokazne ocene, da je kredit, pridobljen na podlagi te pogodbe v znesku 1.350.000,00 SIT, porabil tožnik in ne prva toženka. Pritožbeno sodišče se je z dokazno oceno in presojo strinjalo.

12. Revizija zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi se razlogi v sodbah prve in druge stopnje razlikovali. Revizijsko sodišče ugotavlja, da to ne drži. Glede prvih dveh pogodb sta obe sodišči presodili, da je terjatev zastarala, prvostopenjsko sodišče pa še dodatno, da kredit ni bil porabljen izključno v korist prve toženke. V zvezi z zastaranjem je pritožbeno sodišče res navedlo nekoliko drugačne pravne razloge, kar je dopustno, saj se je oprlo na isto dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. V takem primeru ne gre za očitano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tretjo pogodbo razlogi obeh nižjih sodišč niso bili različni.

13. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s trditvijo, da zahtevek za vračilo kredita po posojilni pogodbi z dne 8. 12. 1994 še ni zastaral, ker naj ne bi bilo pravilno presojeno, kdaj je zastaranje začelo teči (361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR), to je, po katerem dnevu je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost vseh revizijskih trditev o tem, kdaj naj bi zastaranje začelo teči. Neutemeljena je trditev, da je zastaranje pričelo teči s pravnomočno ugotovitvijo ničnosti pogodbe s sodbo Okrajnega sodišča P 101/2000 v letu 2002. Ugotovitev ničnosti iz te sodbe se nanaša na tretjo kupno pogodbo z dne 13. 9. 1995, ne pa na prvi dve pogodbi z dne 5. 12. 1994. Ti dve pogodbi je Okrajno sodišče v Črnomlju sicer res obravnavalo v kontekstu medsebojnega urejanja razmerij med strankami, vendar v zvezi s tema dvema pogodbama ni o ničemer razsodilo, tako da sodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, na noben način ni mogla vplivati na pravice tožnikov terjati vrnitev koristi od prve toženke, ki jo je prejela na podlagi prvih dveh pogodb, od katerih je bila prva neveljavna, druga pa nična. Res gre za povezanost vseh medsebojnih poslov pravdnih strank, vendar če je bil pravi namen strank, da tožnik pridobi solastninski delež na nepremičnini, kot je zatrjevano v reviziji, je relevantna le prva prodajna in darilna pogodba z dne 5. 12. 1994, med tem ko sta bili ostali dve kupni pogodbi za vse stranke od vsega začetka navidezni, sklenjeni zaradi pridobitve dveh kreditov pri bankah. Za take navidezne nične pogodbe po obligacijskem pravu velja, da nimajo učinka od vsega začetka, za odločilno prvo pogodbo pa je ugotovljeno, da so stranke 1. 1. 1996 vedele, da ta pogodba ne velja. Prva toženka do 31. 12. 1995 ni izpolnila obveznosti plačila 18.000 DEM drugemu tožencu, zato so se takrat dokončno izjalovila vsa pričakovanja tožnikov za pridobitev deležev na nepremičnini, čeprav sta v ta namen izročila prvi toženki 14.500 oziroma 15.000 DEM, pridobljenih s kreditom na podlagi druge pogodbe. Od 1. 1. 1996 dalje bi tožnika lahko zahtevala vrnitev denarja, izročenega v zvezi s podlago, ki se ni uresničila, kar pomeni, da je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je zastaranje pri obogatitvenem zahtevku začelo teči, ko se je navedenega dne dokončno izjalovilo pričakovanje tožnikov. Splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR je potekel pred vložitvijo tožbe (6. 3. 2002), kar pomeni, da je odločitev o zastaranju terjatve za vtoževani znesek 3.165.652 SIT materialnopravno pravilna.

14. K navedenemu je treba dodati, da so neutemeljene konstrukcije, ki jih v zvezi z zastaranjem v reviziji podaja tožeča stranka. Trdi namreč, da je prikrajšanje tožnikov nastalo šele v letu 2002 oziroma 2003, ko sta tožnika odplačala posojili po posojilnih pogodbah. Tožeča stranka se sklicuje na izpovedbe pravdnih strank, kar pa je nerelevantno, saj tožnika med pravdo nista pravočasno navedla nobenih trditev o tem, kdaj sta tožnika odplačala posojili. Poleg tega pa je v resnici prikrajšanje tožnikov nastopilo takrat, ko sta izročila svoj denar prvi toženki. Takrat se je zmanjšalo njuno tedanje premoženje, za katero ni pomembno, kako sta ga pridobila – bodisi s kreditom, bodisi kako drugače. Revizija nato ponuja še datum, ko bi lahko začel teči zastaralni rok: od pridobitve koristi. Trdi, da je prva toženka s prejemom zneska 14.500 oz. 15.000 DEM pridobila korist, vendar se bo prejeti znesek obračunal v postopku delitve solastnine z drugim tožencem N 12/89, ki je bil sprožen leta 1989. Tako zastaranje še ni moglo nastopiti. Te trditve so po presoji revizijskega sodišča prav tako kot ostale neutemeljene. Toženka je pridobila korist ob izročitvi 14.500 oz. 15.000 DEM od tožnikov. Če pa naj bi korist nastala šele v prihodnosti, ko bo opravljen obračun v postopku delitve premoženja N 12/89, pa je zaključek lahko samo tak: če še ni koristi, ni obogatitve in zato tožbeni zahtevek neutemeljen.

15. Tožeča stranka v reviziji neutemeljeno vztraja pri trditvi o prvotoženkini pripoznavi dolga, ki naj bi posledično pretrgala zastaranje. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so pravilni. Pripoznava dolga po 387. členu ZOR je dolžnikova upniku dana izjava, da priznava dolg do njega, v konkretnem primeru izjava prve toženke, da je prvemu tožniku prejeti denar pripravljena vrniti. Tožeča stranka obstoja take trditve ni nikoli niti zatrjevala, samo zatrjevanje o prejemu denarja pa še ne pomeni pripoznave obveznosti.

16. Zahtevek za vrnitev zneska 1.350.000 SIT, ki naj bi izhajal iz tretje pogodbe z dne 13. 9. 1995, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo na podlagi dokazne ocene, da je ta znesek porabil tožnik, ne pa prva toženka, kot je trdila tožeča stranka. Tej odločitvi, potrjeni z izpodbijano sodbo, nasprotuje tožeča stranka s številnimi trditvami, ki od prve do zadnje izpodbijajo navedeno dokazno oceno. Trditve o tem, kaj je toženka dokazala, česa ni dokazala, kaj je bilo ovrženo s pogodbo, čemu sodišče ne bi smelo verjeti in podobne, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nasprotovanje dejanskim ugotovitvam predstavlja v kršitev postopka neutemeljeno prikrita trditev o različni izpovedi prve toženke o nerelevantni okoliščini v dveh različnih postopkih. V nasprotju s svojo revizijsko trditvijo tožeča stranka takega domnevnega neskladja v pritožbi ni uveljavljala. Revizijsko sodišče zaključuje, da so se revizijske trditve v zvezi z vprašanjem, kdo je uporabil 1.350.000 SIT, neupoštevne in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno zavrnjen zahtevek proti prvi toženki za plačilo tega zneska. Ob materialnopravni ugotovitvi zastaranja terjatve za plačilo 3.165.652 SIT, je potrebno zaključiti, da je neutemeljena revizija zoper prvo toženko glede zavrnitve zahtevka za plačilo 4.515,652 SIT.

17. Zoper zavrnitev pritožbe proti tožbenemu zahtevku tožnikov, da sta z gradnjo pridobila lastninsko pravico na ½ nepremičnine vložna številka 385 k.o. ..., sta tožnika v reviziji vztrajala pri trditvi, da sta z izgradnjo dvosobnega stanovanja v podstrešnem delu stanovanjske hiše pridobila lastninsko pravico do ½ polovice na tej nepremičnini. Pritožbeno sodišče je že zavzelo pravilno stališče, da samo soglasje tožencev za adaptacijo stanovanja v obstoječi stanovanjski hiši ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, ampak je potreben tudi dogovor, da se z gradnjo tudi spremeni lastninska pravica in nastane solastnina. Trditve o sporazumu o pridobitvi lastninske pravice tožeča stranka v postopku ni nikoli niti postavila, tako da ni bilo nobene podlage za ugotovitev pridobitve (so)lastninske pravice na podlagi sporazuma o gradnji. Vse kar navaja revizija drugače, vključno s sklicevanjem na 266. člen Stvarnopravnega zakonika, je neutemeljeno. Isto velja za trditve o pridobitvi lastninske pravice na podlagi 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da niti na podlagi 23. člena ZTLR niti na podlagi drugih določb tega zakona z izgradnjo podstrešnega stanovanja ne pride do solastnine na nepremičnini, saj ne nastane nova stvar, identiteta nepremičnine kot celote pa se ne spremeni. Še naprej gre za stanovanjsko hišo, kateri se je zaradi vlaganj le povečala vrednost. Tudi stvarnopravni zahtevek tožnikov je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.

18. V opisanem obsegu, v katerem je revizija dovoljena, je revizijsko sodišče v skladu z obrazloženim po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP).