Jedro

Grožnje, ki jih domnevni storilec izreče priči z namenom, da bi vplival na njeno pričanje v sodnem postopku, morajo biti objektivno resne, tj. takšne narave in intenzivnosti, da so pri naslovniku objektivno zmožne povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko, telesno ali duševno celovitost oziroma tovrstno integriteto bližnje osebe. Če objektivna resnost vsebine groženj ni substancirana oziroma konkretizirana v opisu dejanja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu.

Sodba se ne sme opirati na vsebino kazenske ovadbe in izjav, ki jih občani posredujejo organom odkrivanja in pregona tekom predkazenskega postopka, kolikor te vsebine ne potrjujejo dokazi, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem. Navedenega pravila ni dopustno zaobiti z zaslišanjem državne tožilke, ki je sprejela kazensko ovadbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obtoženega A. A. sina B. in C., rojenega 1965 v D., stanujočega v D., na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je z namenom, da bi v sodnem postopku vplival na pričanje E. E., zoper njo uporabil grožnjo in ustrahovanje, s tem, da je E. E., svoji bivši izvenzakonski partnerici, ki je predlagana za pričo v kazenskem postopku, ki teče na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. II K 91593/2010 zoper obdolženega A. A. in druge, v katerem se je 26. 11. 2012 začelo sojenje z razpisanim predobravnavnim narokom za obdolženega A. A., dne 26. 10. 2012 ob 14.20 uri, ko je prišel po skupnega mladoletnega otroka, na dvorišču družinske hiše na naslovu bivališča E. E. v D., grozil in jo ustrahoval tako, da jo je verbalno napadel vpričo njunega otroka, ki je omenjeno dogajanje opazoval, ter ji med kričanjem rekel, da ima časa do 26. 11., ko se začne obravnava v primeru F., oziroma slab mesec, da se dobi z njegovimi odvetniki, da uredijo zadeve, drugače bo kratko potegnila, in da bo šla cela vojska njegovih odvetnikov nad njo, da bodo vrtali po njenem življenju, klicali njenega bivšega direktorja in sodelavce, da ji bodo uničili ugled in življenje, da bodo šli nad njo z vsemi topovi in jo bodo raztrgali ter da naj premisli, kaj dela, saj bo v vseh časopisih pisalo, da je kradla dokumente in da hoče spraviti v zapor očeta svojega otroka, sam pa bo od "zadaj" gledal, kako jo bodo zmleli, s čimer je z grožnjo in ustrahovanjem od E. E. zahteval, da v kazenskem postopku zoper njega ne sme kot priča potrditi izjave, ki jo je dala v predkazenskem postopku državnemu tožilstvu v zadevi Kt-S-33/09, ampak mora pričati tako, kot ji bodo naročili njegovi zagovorniki, saj jo bo sicer medijsko uničil, kar bo imelo negativne posledice za njeno službo, posledice pa bo čutila preko skupnega skrbništva nad mladoletnim sinom, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1B.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo v zvezi z uvodoma navedenim popravnim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani "obdolženega" (pravilno obtoženega) A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1B. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso.

2. Zoper sodbo je obtoženčev zagovornik vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov", v kateri je predlagal, da pritožbeni senat obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ob razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno "odločanje" (pravilno: sojenje).

3. Pritožba je utemeljena.

4. S pritožbenimi navedbami, da v opisu dejanja povzete "grožnje", ki naj bi jih dne 26. 10. 2012 izrekel obtoženi, ne vsebujejo elementov protipravnosti in resnosti ter da ni šlo za besede, ki bi pri "oškodovanki"1 lahko povzročile strah, pritožnik utemeljeno nakazuje, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali opis dejanja vsebuje zadostno substanciranje, torej konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Posledično je podan pritožbeni razlog po 1. točki 372. člena ZKP.

5. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1B je uporaba groženj ali ustrahovanja zoper drugega (kot v konkretni zadevi, z namenom vplivanja na njegovo pričanje). Koncepta "groženj" in "ustrahovanja" sta pravna standarda, katerih vsebine zakonsko besedilo ne razgrinja. Njune natančne(jše) vsebine ne definira niti 25. člen Konvencije Združenih narodov proti korupciji, na podlagi katerega je bilo obravnavano kaznivo dejanje uvedeno v slovenski kazenskopravni sistem (s KZ-1 v letu 2008), niti zakonodajno gradivo v postopku sprejemanja KZ-1. Pritožbeni senat zato ocenjuje, da je k meritornemu napolnjevanju pravnih standardov treba pristopiti s pomočjo sistemske razlage kazenskega zakona, pri čemer je utemeljeno pritožbeno stališče zagovornika, da zakonskih znakov ni moč interpretirati ekstenzivno ter na ta način širiti meja kaznivosti, saj bi takšno ravnanje evidentno prekršilo načelo zakonitosti v materialnem kazenskem pravu (lex certae). Po presoji sodišča druge stopnje institutov "groženj" in "ustrahovanja", med katerima niti ni jasne, tj. upoštevne ločnice,2 vsebinsko ni mogoče tolmačiti drugače kot v okvirih esencialne biti kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1B. Pri vrednotenju tega kaznivega dejanja niti v pravni doktrini niti v poenoteni sodni praksi ni pomislekov, da morajo biti izrečene grozilne besede (objektivno) resne, tj. biti morajo takšne narave in intenzivnosti, da so pri naslovniku (objektivno) zmožne povzročiti občutek ogroženosti (strahu) za življenjsko, telesno ali duševno celovitost oziroma tovrstno integriteto bližnje osebe. Nerazumno in nesprejemljivo je gledišče, v skladu s katerim bi za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po 286. členu KZ-1B (tj. s predpisano kaznijo do petih let zapora) zadoščala že manjša kriminalna količina objektivne resnosti izrečenih groženj v razmerju do kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1B (s predpisano denarno kaznijo ali zaporom do šest mesecev). Opis dejanja v krivdoreku izpodbijane sodbe pa v luči pojasnjenega ne vsebuje konkretizacije objektivno resnih groženj.

6. Pritrditi je pritožniku, da obtoženemu očitane besede, ki se tičejo delovanja njegovih zagovornikov v kazenskem postopku (naj se E. E. dobi z odvetniki, da "uredijo zadeve", sicer bo šla cela vojska odvetnikov nadnjo z vsemi topovi), ne prestopajo meja protipravnosti, saj je obramba obtoženca njegova (tj. navsezadnje že ustavno varovana) pravica. Domnevno izrečene besede so izrazito figurativne (morda "robustne", kot jih označuje pritožba) in nedvomno vsebujejo elemente pretiravanja, kar pa še ne more pomeniti, da prestopajo cono kriminalnosti v luči objektivno grozilne vsebine. Enako velja za očitke "klicanja bivšega direktorja in sodelavcev", v čemer sámo po sebi ni nič nezakonitega, kot tudi ne v pozivih k "razmisleku". Nadalje pritožbeno sodišče ocenjuje, da so tudi druge navedbe podane na posplošeni ravni ter da niso dovolj substancirane v smislu kazenskopravne eksaktnosti. "Potegniti kratko", "vrtati po življenju" in podobni izrazi so zgolj jezikovne metafore, ki ne povedo ničesar konkretnega o tem, kaj objektivno resnega naj bi naslovnici pravzaprav grozilo oziroma ji sledilo, sorodno pa velja za povsem pavšalne očitke glede "uničenja ugleda in življenja", "raztrganja" in "zmletja" (kontekstualno se termina ne nanašata na fizično škodovanje) ter "medijskega uničenja". V opisu dejanja niso niti nakazane okoliščine iz osebnega življenja E. E. ali njenih bližnjih oseb, katerih morebitno (medijsko) razkritje bi moglo škodovati njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu,3 špekuliranju (v škodo obtoženega) pa v kazenskem pravu ni mesta. Prav tako v opisu dejanja niso definirane posledice, ki naj bi jih naslovnica "čutila preko skupnega skrbništva nad mladoletnim sinom", v tej posledici pa zaključkov o objektivno grozilni naravi teh besed ni mogoče izpeljevati. Navedbe o tem, da naj bi v vseh časopisih pisalo, da je "kradla dokumente" in "hoče spraviti v zapor očeta svojega otroka", pa izražajo zgolj nedvomno dejstvo, da je E. E. v letu 2008 v predkazenskem postopku zoper obtoženca (zadeva II K 91593/2010) specializiranemu državnemu tožilstvu sama izročila določeno zanj obremenilno dokumentacijo, do katere je prišla kot njegova nekdanja zunajzakonska partnerica, hkrati pa je zoper A. A. ter takrat soosumljene podala tehtne obremenjujoče izjave. Kot pomembna obremenilna priča v "zadevi F." je bila E. E. že po logiki stvari medijsko izpostavljena, zaradi načela javnosti sojenja pa njeno postopanje v predkazenskem postopku niti ni moglo ostati nerazkrito, zato obtoženčeve domnevne izjave, kaj naj bi v tem kontekstu "pisalo v vseh časopisih", ne izpolnjujejo zakonskih znakov v tej zadevi očitanega mu kaznivega dejanja.

7. Ob upoštevanju obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da dejanje, ki se obtoženemu očita v krivdoreku izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu (1. točka 358. člena ZKP), iz opisa dejanja pa ne izhajajo niti zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, zato je ob ugoditvi pritožbi sodbo z uporabo prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe po modificirani obtožnici (red. št. 82). Na tem mestu je pripomniti, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožilka s predmetno modifikacijo utesnila obtožbo (iz opisa dejanja izvzela storitev dejanja "neugotovljenega dne v mesecu oktobru 2012, vendar pred 12. 10. 2012") in vztrajala zgolj pri očitkih glede historičnega dogodka dne 26. 10. 2012, v tem delu razglasilo sodbo po prvotni obtožnici, s čimer omenjenega skrčenja obtožbe zmotno ni upoštevalo ter na ta način prekoračilo obtožbo.

8. Na pritožbene navedbe zagovornika, ki so zavoljo sprejete odločitve postale brezpredmetne, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo. Zgolj suplementarno pa je dodati, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo zgrešeno utemeljevalo na listinah, izdelanih v predkazenskem postopku (uradni zaznamki državne tožilke, elektronsko sporočilo ter predlog za pregon E. E.). V vseh primerih gre namreč za dokumentacijo, ki po vsebini predstavlja kazenske ovadbe prijaviteljice, tj. njene naznanitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tako v procesni teoriji4 kot v judikaturi precedenčnega sodišča5 je bilo že davno osvojeno naziranje, da ovadba ni dokazno sredstvo oziroma dokaz, da je bilo naznanjeno kaznivo dejanje res storjeno. Ovadba ne more biti podlaga sodbe, kolikor njene vsebine ne potrjujejo tudi dokazi, ki so bili neposredno izvedeni pred sodiščem. V konkretnem primeru so vse zaslišane priče (E., G. in H. H.) zanikale, da bi bil obtoženi izvršil očitano kaznivo dejanje, prvostopenjsko sodišče pa priče I. kot tožilke, ki je sprejela kazenske ovadbe (prvi odstavek 147. člena ZKP), niti ne bi smelo zaslišati glede vsebine ovadb, saj je na ta način zaobšlo pravilo o prepovedi izključnega opiranja sodbe na izjave, ki jih občani posredujejo organom odkrivanja (policiji) ali pregona (tožilstvu) tekom predkazenskega postopka. Razlogovanje sodišča prve stopnje (str. 20-22 izpodbijane sodbe) o "zakonitosti uporabe uradnih zaznamkov in vsebine kazenskih ovadb" je samo s sabo v nasprotju ter posledično v znatni meri nejasno.6 Sicer sodišče (utemeljeno) poudarja, da izjava, zapisana v uradnem zaznamku, ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku, opozarja na izničenje namena tretjega odstavka 148. člena ZKP in kršitev načela neposrednosti, v tej zvezi pa navaja, da spremenjena izpovedba priče na glavni obravnavi ni tehten razlog za odstop od načela neposrednosti. Kljub temu v nadaljevanju razloguje, da je bila vsebina kazenskih ovadb "preverjena" z zaslišanjema E. E. (ki pa je vsakršne v tej zadevi pravnorelevantne očitke zoper obtoženca zanikala) ter I. I. (ki ne le, da o očitkih ni izpovedala nič konkretnega, kot že rečeno, o vsebini ovadb ne bi smela biti zaslišana), kar preprosto ne more držati. Sodišču se zapiše celo, da je bila izjava E. E. poleg zaslišanja I. "preizkušena" z uradnimi zaznamki in prebranimi emaili, s čimer je nedopustnost uporabe vsebine zadevnih izjav pravzaprav utemeljevalo s taisto dokumentacijo predkazenskega postopka, kar ni sprejemljivo, v vsakem primeru pa je postopkovno zmotno. Prav ima zato zagovornik, ki navaja, da izpodbijana sodba ne temelji na neposredno izvedenih obremenilnih dokazih (saj niti ne obstajajo), za odstop od načela neposrednosti pa prvostopenjsko sodišče ni ponudilo upoštevnih razlogov.

9. Odločba o stroških kazenskega postopka kot konsekvenca oprostilne sodbe temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.

1 Objekt kazenskopravnega varstva pri obravnavanem kaznivem dejanju ni (telesna, duševna) integriteta naslovnika domnevnih groženj, temveč integriteta sodnih oziroma drugih pravnih postopkov ter s tem avtoriteta organov, ki postopke vodijo (sodba VS RS I Ips 23256/2011 z dne 9. 9. 2014). Zato E. E. v tem kazenskem postopku ne more biti oškodovanka, kar se sicer v izpodbijani sodbi na več mestih napačno zapiše tudi sodišču prve stopnje. 2 Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo, da naj bi obtoženec izpolnil oba zakonska znaka, torej tako uporabo "groženj" kot "ustrahovanja", vendar takšnega stališča ni obrazložilo oziroma meritorno niti ni utemeljilo vsebinske razlike med obema pojmoma. 3 Prim. zakonsko dikcijo tretjega odstavka 170. člena KZ-1B. 4 Npr. Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192-193, 304, 792. 5 Npr. sodbe VS RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 262/2006 z dne 15. 9. 2006, I Ips 330/2001 z dne 21. 10. 2004 in številne druge. 6 Opredeljevanje prvostopenjskega sodišča, da je bila ovaditeljica E. E. pred podajo (vseh) kazenskih ovadb opozorjena na dolžnost resničnosti izjave in posledice krive ovadbe (ne glede na to, da niti ne gre za ključno okoliščino), je protispisno, saj je tovrstno opozorilo vsebovano zgolj v predlogu za pregon z dne 23. 11. 2012, v drugih primerih pa ni izkazano.