Jedro

Pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih bi tožnika lahko dokazala le, če bi dokazala, da so bila v času podržavljenja opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da je upravičenka do denacionalizacije pokojna A.A., (2) da se določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) za podržavljene nepremičnine oziroma njihove dele: parc. št. 41, 38/1, 43/1, 38/2 in 44/2, vse k.o. ..., v vrednosti 6.280,80 DEM, (3) da je zavezanec za plačilo odškodnine SOD, ki je dolžan obveznice izročiti skrbnici za posebni primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe, skupaj z obrestmi po 45. členu Zakona o denacionalizaciji, (4) da se v predmetni zadevi za začasno skrbnico določi B.B., ..., (5) da stroški niso bili zaznamovani. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je odločba izdana v ponovnem postopku na podlagi odločbe drugostopenjskega organa z dne 22. 1. 2007, s katero je bila odpravljena v tem delu odločba prvostopenjskega organa z dne 7. 2. 2005. Upravni organ je v skladu z napotki drugostopenjskega organa pozval tožnika (kot vlagatelja zahteve za denacionalizacijo), naj organu predložita dokazila o tem, da so zemljišča s parc. št. 41, 38/1, 43/1 in 44/2, vse k.o. ... v času podržavljenja dejansko izpolnjevala pogoje za uvrstitev v katastrsko kulturo vrt. Upravni organ je v pozivu tožnikoma tudi obrazložil, da zemljišča, ki so bila v času podržavljenja evidentirana kot vrtovi, predstavljajo posebno kategorijo, ker današnja kategorija vrta ne odgovarja katastrski kulturi vrt v času podržavljenja (mnenje Geodetske uprave RS št. 90313-37/97 z dne 20. 10. 1997). V skladu s predpisi, ki urejajo vrednotenje katastrskih kultur, je bila ta kultura po letu 1969 spremenjena večinoma v njive, travnike in sadovnjake. V skladu s 7. členom Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik/79) se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo ali na katerih je urejeno redno namakanje. Za opredelitev katastrske kulture vrt je pomembna raba in opremljenost zemljišča v času podržavljenja. Tožnika sta se na poziv upravnega organa odzvala z dopisom z dne 10. 1. 2011 ter v njem navajala, da so predmetna zemljišča v času nacionalizacije nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, ki so po Odloku o gradbenih okoliših v občini ... spadala v ožji gradbeni okoliš občine ..., in za katere sta dokazala komunalno opremljenost z vodovodom iz leta 1931, opremljenost z elektriko, neposredno bližino ceste, kar brez načrtov komunalne gradnje ne bi bilo možno, ter z izjavama prič, da je na tem delu obstajala celo ulica, kar tudi ne bi bilo mogoče brez načrtov stanovanjske oziroma zazidalne gradnje. Dalje sta še navedla, da njima kot vlagateljema ni potrebno dokazati, da javne listine potrjujejo resnična dejstva ter da je dokazno breme o tem, da predmetna zemljišča niso bila vrt, na strani tistega, ki to zatrjuje. Dne 11. 2. 2011 je upravni organ izdal poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. V njem je navedel, da glede na odločbo drugostopenjskega organa z dne 22. 1. 2007 v ponovnem postopku ni sporen status predmetnih podržavljenih zemljišč v k.o. ..., pač pa je sporno vrednotenje zemljišč. Upoštevaje navedeno odločbo je upravni organ ugotavljal, ali so predmetna zemljišča, ki so bila ob podržavljenju v zemljiškem katastru opredeljena kot vrtovi, izpolnjevala pogoje po Pravilniku/79 in jih je zato v postopku denacionalizacije potrebno vrednotiti kot vrtove. Upravni organ je v teku ponovnega postopka ugotovil, da tožnika nista predložila dokazil o tem, da so predmetna zemljišča v času podržavljenja dejansko izpolnjevala pogoje za uvrstitev v katastrsko kulturo vrt. Glede na to je organ zemljišča vrednotil v skladu s Pravilnikom/79 glede na klasifikacijski razred, v katerega je zemljišče mogoče uvrstiti. Za vrednotenje pa je uporabil Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Upravni organ je pri izračunu vrednosti podržavljenih zemljišč katastrsko kulturo prevedel v ekstenzivni sadovnjak in vrednost izračunal na podlagi 4.č člena Odloka. Dne 3. 3. 2011 sta tožnika podala pripombe na poročilo. Kot že med postopkom sta vztrajala, da so bila predmetna zemljišča ob podržavljenju po statusu stavbna zemljišča ter sta ugovarjala vrednotenju zemljišč kot kmetijskih. Vendar upravni organ takih navedb ni štel kot utemeljenih.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 27. 3. 2012 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožnika vlagata tožbo zaradi kršitev pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev materialnih predpisov. Upravni organ bi po njunem mnenju moral ob materialno pravni pravilni uporabi predpisov vrednotiti podržavljena zemljišča kot nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča v skladu z določbami Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Tožnika sta v postopku vseskozi dokazovala status podržavljenih zemljišč v času nacionalizacije, ker formalnega podzakonskega akta o opredelitvi namembnosti v času zaplembe ni bilo mogoče pridobiti, z ostalimi dokaznimi sredstvi (obstoj komunalne opremljenosti, mapna kopija, v postopku že ugotovljena gosta pozidanost tega dela ..., zaslišanje prič, postavitev izvedenca, kasnejši odlok...). Vsa navedena dokazna sredstva so popolnoma legitimna dokazna sredstva, ki jih dopušča in celo zahteva upravni postopek, ki pa so bila s strani upravnih organov v celoti ignorirana, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po ZUP/86 ter kršitev ustavnih pravic, kot načela pravne države iz 2. člena Ustave, enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ter načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Nepravilno in neustavno je pravno stališče, ki ga je zastopal prvostopenjski organ, in sicer da je mogoče status stavbnih zemljišč oziroma njihovo zazidljivost dokazovati samo s formalnimi dokaznimi sredstvi, z dokumenti v smislu podzakonskih aktov, izdanih na podlagi predpisov stare Jugoslavije. To je namreč v nasprotju s pravilom o prosti presoji dokazov iz 9. člena ZUP/86. Takšne zahteve ni postavilo niti Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, ki govori o planih stanovanjske in komunalne gradnje, ki pa sta jih tožnika vseskozi tudi dokazovala in po njunem mnenju tudi dokazala. Niti Navodilo niti Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) nista nikoli postavljala drugačnih pravil za dokazovanje, kot izhajajo iz ZUP/86. O tem vprašanju se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče v svoji sodbi U 744/96 z dne 24. 5. 2000. Tožnika dalje navajata, da sta v postopku predložila več dokazov, predlagala pa sta še druge, ki pa jih organ ni želel izvesti, o tem, da so bila vsa zemljišča v času podržavljenja neposredno popolnoma komunalno opremljena, tako da so najmanj glede vodovoda, elektrike in javne ceste zagotovo za to območje obstajali načrti komunalne gradnje. Že iz same kopije katastrskega načrta namreč izhaja, da so bile ob cesti ... precej na gosto postavljene hiše; predmetna zemljišča so bila v neposredni bližini hiše s parc. št. 43/2 oziroma celo funkcionalno zemljišče k hiši na navedeni parceli. Za zemljišče s parc. št. 43/2 k.o. ... je drugostopenjski organ že v odločbi z dne 22. 1. 2007 ugotovil, da gre za stavbno zemljišče. Ker so vsa navedena zemljišča v neposredni bližini tega zemljišča, parc. št. 43/1 pa je že sama po sebi funkcionalno zemljišče te parcele, je dejansko in pravno stanje teh zemljišč popolnoma enako in gre v obeh primerih za nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. V postopku na prvi stopnji sta tožnika tudi že dokazala popolno komunalno opremljenost predmetnega zemljišča, obstoj vodohrama in javnega vodovoda iz leta 1931, v oddaljenosti do 100 metrov in eletrificiranost oziroma oddaljenost teh nepremičnin manj kot 200 metrov od možnega priključka na nizko napetostno električno omrežje. Bližina javne poti pa izhaja že iz mapne kopije. Vsa ta komunalna opremljenost ne bi bila mogoča brez obstoja načrtov komunalne gradnje. Status podržavljenega zemljišča sta tožnika dokazovala tudi s pričama C.C. in D.D. oziroma sta navedena podala izjavo z dne 10. 7. 2003, ker ju organ ni hotel zaslišati. Upravni organ je zavrnil tudi predlog tožnikov iz pripravljalne vloge z dne 28. 3. 2001, da se v zadevi postavi sodnega izvedenca. Vse navedeno kaže na kršitve pravil postopka, saj tožnikoma ni bilo omogočeno dokazovanje njunih trditev z drugimi dokaznimi sredstvi razen s formalnimi planskimi akti. Tožnika dodajata, da tudi (sicer nekoliko kasnejši) Odlok o gradbenih okoliščin v občini Moravče (Uradni list LRS, št. 9/1957 z dne 28. 3. 1957) izrecno omenja zemljišče oziroma meje območja zemljišč, ki spadajo v ožji gradbeni okoliš občine ... Glede na to, da predmetna zemljišča v času od podržavljenja do uveljavitve navedenega odloka niso bila dodatno komunalno opremljena, ta dokaz potrjuje ostale dokaze tožnikov, da so bila vsa predmetna podržavljena zemljišča v celoti opremljena nezazidana stavbna zemljišča. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-42/93 izhaja, da Ustavno sodišče temelji upravičenost do višje odškodnine prav na komunalni opremljenosti zemljišča. Tožnika dalje navajata, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila gradnja na zemljiščih v času podržavljenja praktično prosta (tako izhaja iz odločbe z dne 7. 2. 2005). Tožnika pa sta v postopku tudi dokazala popolno komunalno opremljenost teh zemljišč ter da podržavljena zemljišča spadajo v ožji gradbeni okoliš občine ... Vsa obravnavana zemljišča je bilo v času podržavljenja tudi mogoče zazidati in opremiti brez večjih stroškov, glede na to, da so se nahajala v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter so bila oddaljena do 200 metrov od možnega priključka na nizko napetostno električno omrežje. Taka zemljišča pa po Navodilu štejejo za komunalno opremljena stavbna zemljišča. Po pravilnem izračunu znaša višina odškodnine za nepremičnine s parc. št. 41, 38/1, 43/1, 38/2 in 44/2, vse k.o. ..., ki jih zaradi obstoja zakonskih ovir ni možno vrniti v naravi, skupna površina je 4.140 m2, 110.918,88 DEM. Z izpodbijano odločbo določena odškodnina v znesku 6.280,80 DEM za 4.140 m2 zemljišč je tudi popolnoma neprimerna in ne ustreza sedanji realni vrednosti vrnjenih nepremičnin, kot to zahteva prvi odstavek 44. člena ZDen. To bi namreč pomenilo, da je 1 m2 podržavljenega zemljišča v ožjem urbanem delu mesta ... vreden zgolj 0,77 EUR, čeprav se dejanske cene gibljejo za nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča med 40 in 130 EUR/m2, medtem ko cene kmetijskih zemljišč na tem območju dosegajo za ekstenzivni sadovnjak 3,50 EUR oziroma za njivo 4 EUR/m2. Da določena odškodnina ne ustreza realni vrednosti vrnjenih nepremičnin, kaže tudi primerjava z uradno ocenjeno vrednostjo teh zemljišč zaradi potreb uvedbe novega davka. Tako neprimerna odškodnina za podržavljena zemljišča že na prvi pogled krši osnovno načelo ZDen, da se s popravo krivic ne smejo ustvarjati novih in tudi ustavno pravico iz 33. člena Ustave. Tožnika dalje navajata, da 5. člen Odloka tudi izrecno določa, da bi moralo ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, tekoče spremljati tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji ter bi moralo, če ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem odloku, večja od 10 %, določiti novo izhodiščno vrednost zemljišča. Navedeno pa se še ni zgodilo, saj izhodiščna cena zemljišč, po kateri se še določa odškodnina za podržavljena zemljišča, ostaja še vedno na ravni iz leta 1992. Zaradi navedenega je odlok v nasprotju z zakonom, konkretno s 44. členom ZDen, ter bi ga sodišče ne moglo uporabiti (ex ceptio illegalis). Ob tem ko se izhodiščna vrednost 3,94 DEM, določena v 5. členu Odloka, od njegove uveljavitve ni spremenila, čeprav je bila stopnja inflacije po uradnih podatkih kar 383,7 %, cene nepremičnin pa so se še povečale, je tako upravičenec, ki je prejel odškodnino leta 1992, neprimerno na boljšem kot upravičenec, ki to odškodnino prejme v sedanjem času. Navedeno je v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS, načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in v nasprotju s temeljim načelom ZDen, da se morajo stare krivice popraviti in da se ne sme povzročati novih. V primeru, če se odškodnina določi v obliki nadomestnih zemljišč, pa to ne predstavlja nobenega problema. Odlok je tako v neskladju z ZDen in je nezakonit. Navedeno je tudi v nasprotju z načelom ustavnosti in zakonitosti iz 153. člena Ustave RS. Tožnika se dalje sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 413/2009 z dne 18. 5. 2011 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4275/2010 z dne 2. 3. 2011. Tožnika v nadaljevanju navajata, da upravni organ ni upošteval sklicevanja tožnikov na Odlok o gradbenih okoliših v občini Moravče, ker ta v času podržavljenja še ni veljal, vendar pa se v zvezi s katastrsko klasifikacijo vrtov v izpodbijani odločbi sklicuje na mnenje geodetskega organa iz leta 1997 in na Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč iz leta 1979, čeprav kultura vrt izhaja iz vseh listinskih dokumentov o stanju zemljišč v času nacionalizacije; gre za javne listine, pri čemer sta tožnika dokazovala drugačno stanje, vendar jima v postopku to ni bilo dovoljeno. Tožnika še navajata, da glede na 1. člen Odloka in določbe 44. člena ZDen, glede na katere je relevantno stanje v času podržavljenja, organ kasnejših sprememb Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč iz leta 1979 ne bi mogel upoštevati. Glede na navedeno je postopanje prvostopenjskega organa, ki je katastrsko kulturo vrt prevedel v ekstenzivni sadovnjak, nepravilno. S tem je kršil ustavno zagotovljene pravice tožnikov, ki izhajajo iz 2. člena Ustave, 14., 22., 33., 67., 120., 153. do 155. člena Ustave. Tožnika sodišču predlagata, naj v zadevi odloči po izvedeni glavni obravnavi ter samo odloči o stvari. V dokazne namene se sklicujeta na dokumente, ki sestavljajo upravne spise v zadevi, predlagata zaslišanje prič C.C. in D.D. ter postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj oceni realno vrednost podržavljenih nepremičnin. Tožnika sodišču predlagata, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano denacionalizacijsko odločbo odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari tako, da upravičenki prizna odškodnino za podržavljena zemljišča v znesku 110.918,88 DEM oziroma v primerni višini, ki bo upoštevala realno vrednost nepremičnin, podrejeno pa, naj zadevo vrne organu v ponoven postopek z ustreznimi napotki, kako naj ravna v tem postopku. Zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

SOD kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev upravnega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Pritrjuje ugotovitvi organa, da so predmet denacionalizacije podržavljena – po statusu - kmetijska zemljišča. Sklicuje se na ugotovitve ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, v dopisu z dne 10. 5. 2012, da se je tržna cena kmetijskih zemljišč v primerjavi z izhodiščno ceno iz 4. člena Odloka celo znižala (za 15 %), zaradi česar zavrača trditve tožnikov, da sta zaradi neustrezne izhodiščne vrednosti prikrajšana. Navaja, da tožnika tudi nista uspela dokazati, da bi podržavljena zemljišča z evidentirano katastrsko kulturo vrt tudi ustrezala zahtevam za tako kulturo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporna ugotovljena vrednost podržavljenih nepremičnin oziroma delov teh, s parc. št. 41, 38/1, 43/1, 38/2 in 44/2, vse k.o. ..., ter posledično višina odškodnine, zanje priznana v denacionalizaciji. Tožnika menita, da bi navedena podržavljena zemljišča morala biti vrednotena kot nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča ali vsaj kot kmetijska zemljišča s katastrsko kulturo vrt ter ob upoštevanju pri tem realne izhodiščne vrednosti za vrednotenje kmetijskih zemljišč. Upravni organ pa je zemljišča vrednotil kot kmetijska, s kulturo, kot jo je glede na stanje ob podržavljenju potrdil geodetski organ oziroma s kulturo ekstenzivni sadovnjak v primerih, ko je bila ob podržavljenju evidentirana kultura vrt ter ob izhodiščni vrednosti, določeni v 5. členu Odloka v višini 3,94 EUR.

Tudi po presoji sodišča tožnika brez podlage trdita, da sta dokazala status predmetnih zemljišč ob podržavljenju kot stavbnih. Opredelitev zemljišča kot stavbnega je pridržana zakonu (v novi Jugoslaviji je bilo prvič opredeljeno v Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, nato l. 1965 v noveli Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Uradni list FLRJ, št. 26/54, v Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list SRS, št. 18/84, Zakonu o stavbnih zemljiščih, Uradni list RS, št. 44/97, Zakonu o urejanju prostora, Zakonu o graditvi objektov, Zakonu o prostorskem načrtovanju). Ureditve so vsebinsko podobne; kot stavbno zemljišče se opredeljuje zemljišče oziroma zemljiško parcelo, na kateri je zgrajen objekt oziroma kot nezazidano stavbno zemljišče tisto zemljišče oziroma zemljiško parcelo, ki je s prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Zakonskim opredelitvam stavbnega zemljišča je sledilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994; po njegovi oceni imajo pravni status stavbnega zemljišča ob podržavljenju tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Predmetna zemljišča so bila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, podržavljena na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Da bi ta predpis podržavljenim zemljiščem spremenil namembnost, tožnika v postopku niti nista zatrjevala. Glede na to bi pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih lahko dokazala le, če bi dokazala, da so bila v času podržavljenja (kot izhaja iz izpodbijane odločbe, l. 1946) opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, kot izhaja iz cit. odločbe Ustavnega sodišča; glede na čas podržavljenja bi to bili regulacijski načrti z gradbenimi okoliši, ki so opredeljevali zazidana območja in območja, namenjena za zazidavo, izdelani na podlagi Gradbenega zakona iz l. 1931 (Službene novine kraljevine Jugoslavije z dne 16. 6. 1931). Ni sporno, da dokaza, kot ga predvideva odločba Ustavnega sodišča, tožnika nista predložila, pač pa sta z različnimi drugimi dokaznimi sredstvi dokazovala oziroma želela dokazovati komunalno opremljenost zemljišč, ki naj bi bila po njunem mnenju ustrezna podlaga za opredeljevanje zemljišč po pravnem statusu kot stavbnih. Vendar glede vprašanja uporabe dokaznih sredstev za ugotavljanje pravnega statusa zemljišč ob podržavljenju že obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki se je vsa razvila ob upoštevanju stališč cit. odločbe Ustavnega sodišča, da se pravni status zemljišča ob podržavljenju kot stavbnega dokazuje z opredelitvijo zemljišča kot stavbnega v tedanjih načrtih stanovanjsko komunalne gradnje in ne z dokazovanjem elementov komunalne opremljenosti (npr. sodbe I Up 749/2006 z dne 30. 8. 2007, I Up 541/2005 z dne 20. 4. 2006, I Up 1474/2005 z dne 25. 4. 2007, I Up 1018/2005 z dne 27. 7. 2006, X Ips 387/2007 z dne 8. 5. 2008, X Ips 43/2009 z dne 9. 4. 2009). Iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 512/2008 z dne 29. 9. 2010 pa tudi izrecno izhaja, da se ni mogoče z uspehom sklicevati na drugačno stališče Vrhovnega sodišča v sodbi U 744/96 z dne 24. 5. 2000 (na katero se sklicujeta tudi tožnika v predmetni zadevi), ker je bilo s kasnejšo sodno prakso že preseženo. Tožnika tudi ne moreta biti uspešna z zatrjevanjem, da ne ZUP ne drug zakon ali predpis ne postavljata takih omejitev glede dokazovanja; ZUP namreč vsebuje pravilo o tem, da se kot dokazilo (lahko) uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (drugi odstavek 164. člena ZUP, drugi odstavek 159. člena ZUP/86). Glede na navedeno po presoji sodišča tožnika brez podlage uveljavljata, da je organ zagrešil bistvene kršitve pravil postopka in da so jima bile kršene tudi ustavne pravice, s tem ko jima ni bilo omogočeno z drugimi dokaznimi sredstvi dokazovati komunalne opremljenosti zemljišč kot – po njunem mnenju - ustrezne podlage za opredelitev zemljišča po pravnem statusu kot stavbnega. Tožnika pa glede na navedeno ne moreta biti uspešna niti s sklicevanjem na Odlok o gradbenih okoliših v občini ... iz l. 1957 (in ob tem zatrjevati, da od časa podržavljenja relevantnih sprememb ni bilo), saj ne gre za prostorski akt, veljaven v času podržavljenja (l. 1946). Ob povedanem tudi po presoji sodišča, upoštevaje prvi odstavek 44. člena ZDen, predmetnih podržavljenih zemljišč ni mogoče vrednotiti kot nezazidanih stavbnih zemljišč po Navodilu.

Sodišče organu tudi pritrjuje, da je podržavljena zemljišča mogoče vrednotiti ob upoštevanju katastrske kulture vrt le, če so ob podržavljenju ustrezala vsebini pojma vrt, kot jo določa Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Uradni list SRS, št. 28/79, 35/83, prej in v nadaljevanju Pravilnik/79). To iz razloga, ker je podlaga za vrednotenje kmetijskih zemljišč Odlok, ki določa, da se vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča izračuna tako, da se površina zemljišča pomnoži s količnikom, ki ga določa Odlok, po katastrskih okrajih, katastrskih razredih in katastrskih kulturah ter izhodiščno vrednostjo (3. člen). Količniki, določeni z Odlokom, pa se nanašajo na vrtove, ki ustrezajo pravni kategoriji vrta, opredeljeni s Pravilnikom/79; Odlok je bil namreč sprejet na podlagi pravne ureditve, veljavne ob njegovem sprejemu in je zato pri katastrskih kulturah upoštevana katastrska klasifikacija zemljišč po Pravilniku/79. Ta pa določa, da se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno namakanje (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 620/2004 z dne 10. 11. 2005). Sodišče ob tem zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da bi morala biti upoštevana katastrska kultura (vrt), kot izhaja iz potrdila geodetskega organa, ker je to javna listina, za katero velja domneva, da je tisto, kar se v njej potrjuje, resnično. Predloženo potrdilo namreč ni bilo ustrezno, saj ni potrjevalo dejstva iz uradne evidence, ki bi temeljila na katastrski klasifikaciji po Pravilniku/79, na katerega je bilo v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZDen vezano vrednotenje kmetijskih zemljišč po Odloku (šlo je za neprimeren dokaz). Pri ugotavljanju, v katero katastrsko kulturo po Pravilniku/79 so se predmetna podržavljena zemljišča po stanju ob podržavljenju uvrščala, pa sta tožnika mogla sodelovati in dokazovati tedanjo dejansko rabo zemljišč. Če nista mogla dokazati, da je bilo na zemljiščih ob podržavljenju urejeno namakanje ter da so se na zemljiščih gojile vrtnine in cvetje za prodajo, za ta zemljišča v denacionalizacijskem postopku ni moglo biti ugotovljeno, da so se uvrščala v katastrsko kulturo vrt po Pravilniku/79, pač pa, da so se uvrščala v drugo katastrsko kulturo, ki je ustrezala tedanji dejanski rabi zemljišč. Ob povedanem tako sodišče zavrača kot neutemeljene tudi vse tožbene navedbe o tem, da je z vrednotenjem predmetnih podržavljenih zemljišč po Odloku, upoštevajoč pri tem v zvezi s katastrsko kulturo, ki je bila v katastrskih evidencah iz časa podržavljenja zavedena kot vrt, merila za katastrsko klasifikacijo, določena v Pravilniku/79, bilo tožnikoma nedopustno poseženo v pravice, zagotovljene z Ustavo.

Prav tako po presoji sodišča tožnika brez podlage zatrjujeta, da v 3. členu Odloka določena izhodiščna vrednost zemljišča 3,94 DEM/m2 ni ustrezna oziroma realna, ker pristojno ministrstvo vse od uveljavitve Odloka še ni določilo nove izhodiščne vrednosti zemljišča, v skladu s 5. členom Odloka. Če nova izhodišča vrednost ni bila določena, na tej podlagi še ni mogoče zatrjevati, da je izhodiščna vrednost nerealna. Zanesljivih in verodostojnih podatkov, ki bi očitno kazali na okoliščine, ki bi narekovale določitev nove izhodiščne vrednosti, tožnika nista navedla. Ugotovitve pristojnega ministrstva, kot jih je to posredovalo v odgovor SOD dne 10. 5. 1012, pa so, da znaša tržna cena kmetijskega zemljišča za leto 2011 1,71 EUR, kar pomeni, da je nižja od izhodiščne vrednosti zemljišča, kot jo določa Odlok v 4. členu, za 15 %, kar ne daje podlage za povečanje izhodiščne vrednosti. Tej ugotovitvi ministrstva sledi tudi sodišče, saj nima razloga za dvom. Tudi tožnika pa navedbe nista prerekala, čeprav ju je sodišče seznanilo z odgovorom SOD. Kolikor pa tožnika zatrjujeta manj ugoden svoj položaj od položaja tistih upravičencev, ki so prejeli odškodnino v denacionalizaciji bistveno prej ter se sklicujeta na inflacijo itd., sodišče odgovarja, da je bila izhodiščna vrednost zemljišča določena v DEM in ne v SIT zaradi ohranitve njene realne vrednosti. Poleg tega se obveznice tudi obrestujejo (sedmi odstavek 44. člena, 45. člen ZDen), kar je podrobneje urejeno v Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (ta v 7.b členu določa, da se obresti od izdanih delnic pričnejo izplačevati od 31. 12. 1996). Zato so po presoji sodišča brez podlage tožbene navedbe o tem, da bi določb Odloka pri vrednotenju ne bilo mogoče upoštevati ter da je z določitvijo vrednosti zemljišč na njegovi podlagi nedopustno poseženo v ustavno pravico tožnikov iz 33. člena Ustave. Kolikor se tožnika ob tem sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4275/2010 z dne 2. 3. 2011, iz katerega izhaja, da na podlagi Odloka in Navodila izračunana vrednost podržavljenih nepremičnin pomeni le 15 % realne tržne vrednosti, kar je v nasprotju z zakonom, sodišče odgovarja, da gre v navedeni zadevi za nezazidana stavbna zemljišča, v obravnavani zadevi pa za kmetijska zemljišča, katerih vrednosti z javno dostopnimi podatki Geodetske uprave tožnika z dokazili, priloženimi tožbi, tudi nista dokazala tako, kot to izhaja iz sklepa II Cp 4275/2010 za tam obravnavane nepremičnine. Kajti denacionalizirane podržavljene parcele se, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, nahajajo po sedanjem zemljiškokatastrskem stanju vsaka v več drugih parcelah (ki jih ni mogoče vrniti), vračajo pa se tudi le v delih, medtem ko so priložena dokazila za parcele sedanjega zemljiškokatastrskega stanja, ki po označbi ustrezajo podržavljenim (kar je neustrezno), s celotnimi njihovimi površinami in vrednostmi za celotne parcele, celo z objekti (kar je neustrezno), tako da so predloženi podatki o vrednostih npr. za parc. št. 38/1 11.466 EUR in za parc. št. 43/1 109.120 EUR itd. docela neustrezni in zavajajoči ter s temi vrednostmi ni mogoče primerjati višine z izpodbijano odločbo priznane odškodnine na način, kot je to storilo sodišče v prej omenjeni zadevi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zadevi moglo odločiti na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi te bilo treba ponavljati ali dopolnjevati ter izvedba predlaganih dokazov za rešitev zadeve ni bila potrebna; zato je odločilo brez predlagane glavne obravnave.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.