Jedro

Tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) ni izkazal, da je v prometni nezgodi utrpel zatrjevane telesne poškodbe. Predmet te pravde pa ni ugotavljanje, kdaj naj bi sicer utrpel te poškodbe.

Okoliščina, da gre za splošno znano dejstvo, ne pomeni, da ga ni treba zatrjevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.10.2012 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 24.000,00 EUR in na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 1.624,86 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, prav tako pa tudi zahtevek na plačilo stroškov postopka (vse I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti pravdne stroške v znesku 30,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega ter po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 212., 213., 224. in 254. členom ZPP) pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so bile poškodbe, ki jih utrpel ob prometni nesreči dne 6.3.2010 (zlom dveh ledvenih vretenc, nateg vratnih mišic ter udarnina prsnega koša), zabeležene v zdravstveni dokumentaciji (javne listine) nastale ob pregledu naslednjega dne na Travmatološki kliniki. Ugotovitev sodišča, da je zlom ledvenih vretenc dokazoval s strokovnim člankom dr. F., je zmotna, saj je z njim dokazoval le neobstoj korelacije med poškodbami vozila in telesnimi poškodbami potnikov v vozilu. To pa je glede na zaključke, ki jih je podalo, nesporno tudi za sodišče. Kljub temu slednje zmotno meni, da obratna situacija (torej majhna poškodba vozila in huda telesna poškodba) ni mogoča, saj navaja, da tožnik ne more prepričati, da se sile, ki se sprostijo pri trčenju dveh vozil v razmerju na potnika v kabini ojačajo. Tega tožnik niti ni zatrjeval, ampak to, da so pri enaki hitrosti trčenja sile, ki delujejo na potnike, višje, v kolikor so poškodbe samih vozil manjše, kar naj bi se očitno zgodilo v obravnavanem primeru (zaradi nameščene vlečne kljuke tožnikovo vozilo ni utrpelo večjih poškodb) in je zajeto v članku dr. F.. Iz navedenih študij izhaja, da izključno na podlagi poškodb na vozilu ni mogoče obračunati sil delujočih na potnikovo telo. Če tega ne more obračunati niti fizik, to še toliko bolj velja za sodišče, ki pa je v konkretnem primeru samo (na podlagi poškodb na vozilu) ugotovilo, da sile, ki so delovale na tožnika, niso bile zadostne za zlom ledvenih vretenc (oziroma poškodbo vratne hrbtenice in udarnino prsnice). Pri zlomih ledvenih vretenc ne gre za poškodbo, ki bi jo lahko fingiral. Ker je ni bilo pred prometno nesrečo, po njej pa je njen obstoj dokazan, je logično, da je morala nastati prav takrat (ne glede na hitrost trčenja oziroma sile, ki naj bi delovale na njegovo telo). Ugotovitev sodišča, da bi do nje lahko prišlo le v primeru osteoporoze, ni pravilna, navedba (sodišča), da tožnik svojega slabega zdravstvenega stanja kot možnega vzroka za hitrejši nastanek zloma ni navajal, pa je (čeprav izrecno osteoporoze ni navajal) protispisna. V njegovem zdravstvenem kartonu je polno zabeležk o bolečinah v hrbtenici še pred prometno nesrečo, kar ugotavlja tudi sodišče. Čeprav preiskave v smeri osteoporoze niso bile opravljene, to ne pomeni, da njegova hrbtenica ni bila zaradi tega oslabljena. Iz navedbe, da zadevo razčiščuje samo v segmentu, ali je tožnik zloma obeh vretenc utrpel v obravnavani nezgodi (kot trdi), ne pa kje ju je dejansko utrpel, izhaja, da sodišče v zvezi s tožnikovim dokaznim bremenom ni uporabilo zdrave logike. Ker je zavrnilo vse dokaze, s katerimi je želel dokazati, da pred obravnavano nezgodo, ni imel zlomljenih obeh ledvenih vretenc (in je zlom utrpel v nezgodi), mu je onemogočilo dokazovanje utemeljenosti zahtevka (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju se sklicuje na zdravstveno dokumentacijo o rtg preiskavi ledvene hrbtenice, ki so mu jo opravili 30.10.2009 oziroma štiri mesece in šest dni pred obravnavano nezgodo, iz katere izhaja, da zloma ni bilo (v njej je zapisana le udarnina ledvene hrbtenice). To dejstvo je hotel dokazovati z zaslišanjem ortopedov M. J. in J. H., ki sta rtg posnetke pregledala, kar pa je sodišče zavrnilo (navedba sodišča, da je od padca v T. do prometne nezgode preteklo že leto in pol pa je protispisna). Po tem datumu ni utrpel nikakršne druge poškodbe, v kateri bi lahko prišlo do zloma ledvene hrbtenice, kar je razvidno tako iz njegovega zdravstvenega kartona, njegovega zaslišanja, potrdil pa je tudi izvedenec ortopedske stroke. To da je po obravnavani prometni nezgodi pred sprejemom na travmatološki kliniki še vedno hodil in so ga vozili drugi, gre pripisati dejstvu, da je utrpel stabilen zlom vretenc v delu, kjer ne potekajo živci, da ima očitno višji bolečinski prag in jemanju protibolečinskih sredstev. Splošno znano dejstvo naj bi bilo, da se bolečine in omejena gibljivost lahko pojavijo šele več (celo 48) ur po škodnem dogodku, zaradi česar dejstvo, da takoj po nezgodi ni tožil za bolečinami, nima nobene teže glede nastanka poškodbe. Na dejstvo, da ni vedel, da ima kakšen zlom pred obravnavano nezgodo, kaže njegovo ravnanje po njej in naslednji dan na travmatološki kliniki, saj bi v primeru, če bi želel zlom prikazati kot posledico nezgode ravnal točno tako, kot opisuje sodišče (npr. da bi takoj tožil za bolečinami ali zahteval prevoz z reševalnim vozilom). Tako kot sodišče naj bi tudi postavljeni izvedenec ortoped mnenje podal na podlagi trditev tožene stranke in mnenja izvedenca S. (kar je moč šteti le za toženkine trditve), torej dokaza, ki v tem postopku sploh ni bil izveden, in prepričanja, da obstaja popolna korelacija med poškodbami vozil in potnikov. To pa je v nasprotju tako s fizikalnimi zakonitostmi kot tudi splošno znanimi dejstvi, ki jih v sodbi izpostavlja samo sodišče. V nadaljevanju pritožnik navaja, kaj izvedenec ugotavlja v drugi točki pisnega izvedeniškega mnenja. Ker se je z zdravstveno dokumentacijo (izvidom dr. G. z dne 21.10.2008) dokazalo, da so nadaljnji rtg pregledi ovrgli možnost, da je imel tožnik zlom vretenc od leta 2005 dalje (ko je padel na gradbišču), je izvedenec brez vsake opore v dokazih zlom povezoval z njegovim padcem v S. dne 30.10.2009, medtem ko je ugotovitve lečečih zdravnikov odklanjal z navedbo, da ni videl rtg posnetka in da so zapisi lečečih ortopedov relativni. Čeprav je pri tem navedel, da se takšni kompresijski zlomi lahko delno sanirajo sami, ne on in ne sodišče nista pojasnila, zakaj se to ni zgodilo v tožnikovem primeru. Da gre za svežo poškodbo, bi lahko potrdila priča M. D., katerega zaslišanje pa je sodišče neprepričljivo zavrnilo. Izvedenec je ob zaslišanju dodatno obrazložil, da tak relativno svež zlom (razviden z rtg posnetkov z dne 7.3.2010) pomeni, da bi lahko nastal le dva do tri dni pred rtg posnetkom, a ni pojasnil (niti sodišče), kako bi lahko tožnik v takem primeru vozil in hodil ter ne bi potreboval reševalnega vozila. Takšno apriori stališče izvedenca in sodišča pomeni, da tožnik, tudi če bi opravil rtg posnetek hrbtenice, ki bi izključil zlom obeh vretenc le dva ali tri dni pred obravnavano nezgodo, ne bi mogel dokazati, da je takrat utrpel njun zlom, kar presega dokazni standard, kot ga nalaga ZPP in pravilna uporaba določb 131. člena ZOR, zaradi česar so mu kršene pravice po 22. in 23. členu URS. V nasprotju s tem, kar navaja sodišče, izvedenec ni navedel (niti povedal ob zaslišanju), da naj bi do kompresijskega zloma lumbalnih vretenc 1 in 2 pri tožniku prišlo ob zanihanju zgornjega dela telesa naprej. Izvedenec pri izdelavi mnenja ni upošteval, da je bila tožnikova hrbtenica nestabilna s poudarjeno lumbalno lordozo in nazaj pomaknjeno težiščnico, torej manj odporna, gibljiva in elastična kot zdrava hrbtenica. To naj bi izhajalo iz izvida dr. G. z dne 21.10.2008, ki ga izvedenec z navedbo, da bi moral videti rtg posnetke, ni upošteval (čeprav so že ugotovitve dr. G. javna listina v smislu 224. člena ZPP). Prav zato je predlagal zaslišanje omenjene priče, čemur sodišče ni sledilo. V nadaljevanju poudarja, da so zlomi ledvene hrbtenice v kar 50% posledica prometnih nesreč (to naj bi izhajalo iz predavanja primarija A. F., ki ga je priložil pritožbi), zaradi česar je ugotovitev sodišča, da pri tožniku takšen zlom ni mogel nastati zaradi uporabe varnostnega pasu, arbitrarna. Ker ni pribavilo rtg slik UKC T., ker ni zaslišalo prič M. J., J. H., M. G. in M. D., je bistveno kršilo določbe prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212., 213., 224. in 254. členom ZPP, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, samo dejansko stanje pa je glede zlomov ledvenih vretenc ostalo zmotno (nepopolno) ugotovljeno. Zaradi hude poškodbe hrbtenice, ki je bila v ospredju pozornosti lečečih zdravnikov na travmatološki kliniki, pomanjkljive navedbe v zdravstveni dokumentaciji glede nadaljnjega zdravljenja natega vratnih mišic kot lažje poškodbe ni moč šteti za dokaz, da tožnik teh poškodb ni utrpel, kot to protispisno ugotavlja sodišče. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je imel tožnik že pred obravnavanim dogodkom enako (podobno) poškodbo. Ravno obratno, saj je prav to povečevalo možnost novih poškodb (enako velja za udarnino prsnega koša, ki jo prav tako izkazuje sprejemni list travmatološke klinike z dne 7.3.2010). Ugotovitev sodišča, da takšna poškodba ni nemogoča, da pa je tožnik ni dokazal, je arbitrarna, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabo materialnega prava).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (in to prepričljivo obrazložilo), da tožnik (na katerem je bilo dokazno breme) ni izkazal, da je v prometni nezgodi dne 6.3.2010 (na rondoju T.) utrpel zatrjevane telesne poškodbe. Prav tako je upravičeno izpostavilo, da predmet te pravde ni ugotavljanje, kdaj naj bi sicer utrpel te poškodbe. Tožnik, ki se z omenjenim zaključkom ne strinja (in sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v zvezi z dokaznim bremenom ni uporabilo zdrave logike), poskuša resničnost svojih trditev (torej, da je prav v omenjeni prometni nezgodi utrpel zatrjevane telesne poškodbe) v pritožbi graditi predvsem na argumentu, da so poškodbe posledica omenjene prometne nezgode (že) zato, ker jih ni mogel utrpeti ob nobeni drugi priložnosti. Razlog, da v tem ne prepriča, ne gre iskati toliko v slabostih njegovega procesnega nastopa in predlogov, kot v okoliščini, da je argument sam po sebi »šibek« (takšne trditve je namreč zelo težko dokazati).

6. Okoliščina, da so bile zatrjevane poškodbe zabeležene v zdravstveni dokumentaciji nastale ob pregledu naslednjega dne na Travmatološki kliniki, ni dokaz, da so nastale ravno v obravnavani prometni nezgodi. (1) Očitek, da je ugotovitev sodišča o tem, da je zlom ledvenih vretenc dokazoval s strokovnim člankom dr. F., zmotna, ker naj bi z njim v resnici dokazoval le neobstoj korelacije med poškodbami vozila in telesnimi poškodbami potnikov vozilu, je sam po sebi nebistven. Tudi sicer je povsem jasno, da je posredno z njim dokazoval tudi svoje trditve, da je zatrjevane telesne poškodbe utrpel prav ob obravnavanem dogodku. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne more prepričati, da se sile, ki se sprostijo pri trčenju dveh vozil v razmerju na potnike v kabini ojačajo, je prepričljiva, poleg tega pa ne predstavlja podlage za zaključek (ki ga pritožnik pripisuje sodišču prve stopnje), češ da situacija majhne poškodbe vozila in hude telesne poškodbe ni možna. Sodišče prve stopnje zgolj (utemeljeno) izpostavlja, da ni moč slediti stališču, da bi bile poškodbe potnikov pri manjših trkih avtomatično večje. Zato je brezpredmetno sklicevanje na ugotovitve, ki naj bi izhajale iz članka dr. F. (da izključno na podlagi poškodb na vozilu ni mogoče obračunati sil delujočih na potnikovo telo). V zvezi z očitkom, da naj bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru samo (čeprav naj tega ne bi zmogel niti fizik) na podlagi poškodb na vozilu ugotovilo, da sile ki so delovale na tožnika, niso bile zadostne za nastanek zatrjevanih poškodb, pa velja poudariti, da teh zaključkov ni naredilo zgolj na podlagi poškodb vozil, ampak tudi upoštevaje, kako je prišlo do nezgode. Sodišče prve stopnje se je v tem oziru sklicevalo (tudi) na ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke (ortopeda) B. K., ki je možnost, da bi tožnik zatrjevane poškodbe utrpel ob predmetni prometni nezgodi, praktično izključil. In prav tožnik je bil tisti, ki je v pripravljalni vlogi z dne 8.4.2011 (sklicujoč se na članek dr. F.) sam poudaril, da so za oceno nastanka telesnih poškodb potnikov v prometnih nezgodah usposobljeni le izvedenci medicinske stroke (in tak izvedenec je bil prav zato tudi postavljen).

7. Razlogovanju, da, ker zloma ledvenih vretenc ni bilo pred prometno nesrečo, po njej pa je njegov obstoj dokazan, naj bi bilo logično, da je moral nastati prav takrat (in sicer ne glede na hitrost trčenja oziroma sile, ki naj bi delovale na njegovo telo), ni moč slediti. Z ničemer namreč ni izkazano, da zloma ledvenih vretenc ni bilo pred prometno nesrečo. Očitek, da ugotovitev sodišča, da bi do take poškodbe lahko prišlo le v primeru osteoporoze, ni pravilna, je pavšalen, medtem ko ni razvidno, kje naj bi sodišče podalo ugotovitev, da tožnik svojega slabega zdravstvenega stanja kot možnega vzroka za hitrejši nastanek zloma ni navajal (seveda pa okoliščina, na katero se tožnik sklicuje, in sicer da je v njegovem zdravstvenem kartonu polno zabeležk o bolečinah v hrbtenici še pred prometno nesrečo, ne predstavlja trditev, kot jih je stranka dolžna podati). Ker trditev o osteoporozi ni podal (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), je pritožbeno razglabljanje, da, čeprav preiskave v smeri osteoporoze niso bile opravljene, to ne pomeni, da njegova hrbtenica zaradi tega ni bila oslabljena, ne samo hipotetično ampak tudi sicer novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Z ozirom na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da predmet te pravde ni ugotavljanje, kdaj naj bi tožnik (ki ni izkazal, da naj bi se to zgodilo ob prometni nezgodi dne 6.3.2010) sicer utrpel zatrjevane poškodbe, je povsem pravilen (pritožbeni očitki pa neutemeljeni) tudi sklep o zavrnitvi (domnevnih) dokazov, da v preteklosti te poškodbe (zlom obeh ledvenih vretenc) niso bile ugotovljene. To velja tudi glede predlaganega zaslišanja ortopedov M. J. in J. H., ki naj bi pregledala rtg posnetke (napravljene dne 30.10.2009). Pri tem okoliščina, da naj bi od padca v T. do obravnavane prometne nezgode minilo »le« štiri mesece in šest dni (in ne leto in pol, kot ugotavlja sodišče prve stopnje), na siceršnjo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da predlagane priče ne bi mogle nič povedati o tem, ali je do poškodb prišlo (ravno) ob obravnavani prometni nezgodi (kar je bila ključna tožnikova trditev v tem postopku), nima nobenega vpliva.(2) Iz tega istega (prepričljivo podanega) razloga tudi ni bilo potrebe po zaslišanju ostalih s strani tožnika predlaganih prič (in sicer dr. M. G. in dr. M. D.) oziroma po pribavi rtg slik UKC T. (glej tretji odstavek na deveti strani izpodbijane sodbe).

8. Okoliščina, da iz njegovega zdravstvenega kartona ni razvidno, da bi po 30.10.2009 utrpel poškodbe, v kateri bi lahko prišlo do zloma ledvene hrbtenice, seveda ne dokazuje, da je dejansko ni. Da je ni, v mnenju ne ugotavlja niti izvedenec K. (kot to napačno navaja pritožba), ampak zgolj to, kaj je razvidno iz tožnikove zdravstvene kartoteke. Navajanje, da je po obravnavani prometni nezgodi in pred sprejemom na travmatološki kliniki lahko še vedno hodil (vozili pa naj bi ga drugi), zato ker je utrpel stabilen zlom vretenc v delu, kjer ne potekajo živci, ker ima očitno višji bolečinski prag in zaradi jemanja protibolečinskih sredstev, je novo (3) in posledično nedopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za trditev, da naj bi šlo za splošno znano dejstvo, da se bolečine in omejena gibljivost lahko pojavijo šele več (celo 48) ur po škodnem dogodku. (4) Povsem neprepričljiv pa je tudi argument, da na okoliščino, da pred obravnavano nezgodo ni vedel, da ima kakšen zlom, kaže njegovo ravnanje po njej in naslednji dan na travmatološki kliniki (ker naj bi v primeru, če bi želel zlom prikazati kot posledico nezgode, ravnal točno tako, kot to opisuje sodišče prve stopnje, npr. tožil za bolečinami ali zahteval prevoz z reševalnim vozilom). V kolikor bi namreč prav ob obravnavani prometni nezgodi utrpel zatrjevane poškodbe, bi imel temu posledično težave (bolečine), (5) glede katerih mu seveda prav nihče ne bi mogel „očitati“, da karkoli fingira.

9. Toženka je na naroku dne 5.12.2011 jasno navedla, da mnenje v drugem postopku postavljenega izvedenca S. (če ga tožnik, ne bo sprejel, kar ga tudi ni) predstavlja le del njene trditvene podlage. Sodišče prve stopnje pa je na istem naroku poudarilo, da ga ne bo štelo za dokaz (in ga tudi ni), zaradi česar so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. (6) Izvedenec K. nadalje ne navaja, da se lahko takšni kompresijski zlomi delno sanirajo sami, ampak (glej njegovo zaslišanje dne 8.12.2012) le da je moč s takšno poškodbo (ob občasnih bolečinah) relativno normalno živeti dalje, kar pa je seveda bistvena razlika. Iz konteksta vzeto je tudi sklicevanje na izvedenčevo ob zaslišanju podano razlago relativno svežega zloma (pri čemer izvedenec ne trdi, da je zatrjevani zlom tožnik utrpel dva do tri dni pred rtg posnetkom z dne 7.3.2010). Z vprašanjem (postavljenim kot argumentom), kako bi lahko (če bi zlom utrpel le dva ali tri dni pred rtg posnetkom z dne 7.3.2010) v takem primeru vozil in hodil (ter ne bi potreboval reševalnega vozila), pa tožnik prihaja v nasprotje s predhodno lastno razlago, češ da gre okoliščino, da je pred sprejemom na travmatološki kliniki še vedno hodil (vozili pa so ga drugi), (7) pripisati dejstvu, da je utrpel stabilen zlom vretenc v delu, kjer ne potekajo živci, da ima očitno višji bolečinski prag in jemanju protibolečinskih sredstev. Neprepričljivi so nadalje očitki, češ da tožnik (glede na „aprioristično“ stališče izvedenca in sodišča prve stopnje) tudi z rtg posnetkom hrbtenice, ki bi izključil zlom obeh vretenc le dva ali tri dni pred obravnavano nezgodo, ne bi mogel dokazati, da je njun zlom utrpel ob prometni nezgodi dne 6.3.2010 (takega stališča ni zavzel ne izvedenec in ne sodišče prve stopnje). (8) Z ozirom na vse navedeno pa ni moč spregledati edino pomembne okoliščine, in sicer da tožnik v tem postopku ni uspel (v skladu s povsem „običajnim“ dokaznim bremenom) izkazati, da naj bi ob omenjenem dogodku utrpel zatrjevane poškodbe. Ker v tem (kot to prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje) ni bil uspešen, nosi posledico, ki jo v takem primeru predvideva 215. člen ZPP.

10. Izvedenec je ob zaslišanju na naroku dne 8.12.2012 jasno navedel, da je za nastanek poškodbe ugotovljene pri tožniku (kompresijski zlom lumbalnih vretenc 1 in 2) potrebno, da zgornji del telesa zaniha naprej, kar je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje (pritožbeni očitki o neobstoju takšnih izvedenčevih ugotovitev torej ne držijo). (9) Zmotno je tudi stališče, da postavljeni sodni izvedenec ni upošteval ugotovitev dr. G. razvidnih iz izvida dne 21.10.2008, ki naj bi bil javna listina (224. člen ZPP). Kot prvo velja poudariti, da je izvedenec K. ob zaslišanju na naroku dne 8.12.2012 izrecno navedel, da je ta izvid akceptiral. Poleg tega pa ne gre spregledati, da je izvedenčeva metoda dela naravoslovna in ga postopkovna določila o dokazni vrednosti posameznih listin prav v ničemer ne omejujejo.

11. Pritožbena razlaga, kako so zlomi ledvene hrbtenice v kar 50% primerov posledica prometnih nesreč (vključno s pritožbi priloženim predavanjem primarija A. F.), predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), označevanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri tožniku takšen zlom ni mogel nastati zaradi uporabe varnostnega pasu (ker zato zgornji del njegovega telesa ni mogel zanihati naprej), za arbitrarno, pa ne samo pavšalno ampak tudi neprimerno. Enako velja glede graje ugotovitve sodišča prve stopnje, da sicer samo po sebi ni nemogoče, da bi tožnik ob obravnavani prometni nezgodi utrpel nihajno poškodbo vratne hrbtenice, a da (tudi) tega ni dokazal. Navedbe, da zaradi hude poškodbe hrbtenice, ki naj bi bila v ospredju pozornosti lečečih zdravnikov na travmatološki kliniki, pomanjkljive navedbe v zdravstveni dokumentaciji glede nadaljnjega zdravljenja natega vratnih mišic kot lažje poškodbe ni moč šteti za dokaz, da tožnik teh poškodb ni utrpel, so ne samo nove ampak tudi sicer neprepričljive (ob tem, da ni pojasnjeno, v čem naj bi bila protispisnost ugotovitev sodišča prve stopnje, iz izpodbijane sodbe niti ni razvidno, da bi se slednje kot na razlog, zaradi katerega ni sledilo tožnikovim trditvam, kakorkoli sklicevalo na neobstoj oziroma „pomanjkljivost“ zapisov v zdravstveni dokumentaciji). Novo in neprepričljivo je tudi pritožbeno navajanje, češ da je okoliščina, da je imel tožnik že pred obravnavanim dogodkom enako (podobno) poškodbo, (zgolj) povečevala možnost novih poškodb (enako pa naj bi veljalo za udarnino prsnega koša). Ugotovitve, da naj bi tožnikova zdravstvena evidenca izkazovala dve (predhodni) diagnozi (nateg vratnih mišic), sodišče prve stopnje v ničemer ne povezuje z vprašanjem možnosti nastanka takšne (nove) poškodbe, ampak se mu v zvezi z njo poraja le (povsem utemeljen) dvom, zakaj o tem po obravnavanem dogodku (če je poškodbo res utrpel) ni nič izpovedal oziroma nakazal. 12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (10) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Slednji sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Že sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da je zapis v zdravstveni dokumentaciji, češ da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči, le del anamneze in ne ugotovitev zdravnikov.

(2) Neprepričljivi so pritožbeni očitki, da naj bi v tem postopku postavljeni izvedenec ortoped (neupravičeno) povezoval možnost zloma (ob zaslišanju dne 8.12.2012 je navedel zgolj, da so bile takrat okoliščine, „da bi lahko prišlo do zloma“) z dogodkom v T.. Ali se je tožnik takrat poškodoval ali ne, za ta postopek namreč ni relevantno. Pomembno je le (kar je izvedenec poudaril takoj v nadaljevanju svoje izpovedbe), da do zloma ni moglo priti ob trku, kot je bil ob obravnavani prometni nezgodi.

(3) Tega ni navajal niti v vlogi z dne 23.8.2012 (to je v pripombah na izvedensko mnenje).

(4) Okoliščina, da naj bi šlo za splošno znano dejstvo, seveda ne pomeni, da ga ni treba zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tudi sicer je to „splošno znano dejstvo“ v nasprotju s trditvami, da je neposredno po nezgodi začutil (sicer ne hudo) bolečino v ledveni hrbtenici ter sklicevanjem na lasten višji bolečinski prag in jemanje protibolečinskih sredstev za lajšanje bolečin v ledveni hrbtenici.

(5) Sodni izvedenec K. pa je v mnenju jasno navedel, da bi v primeru, če bi šlo za svež zlom, tožnik takoj poiskal zdravniško pomoč (in ne šele naslednji dan), prav tako po poškodbi ne bi nemoteno hodil po ravnem in stopnicah ter vozil. (6) Na ugotovitve izvedenca S. se v mnenju z dne 6.7.2012 (v zvezi s hitrostmi v trenutku trka) sklicuje v tem postopku postavljeni izvedenec ortoped, vendar pritožnik ne pojasni, zakaj oziroma kako naj bi ta okoliščina vplivala na pravilnost njegovih ugotovitev (kot je sam pojasnil ob zaslišanju dne 8.12.2012, te še zdaleč ne temeljijo zgolj na citiranih hitrostih). Prav tako ni razvidno, na katerem mestu, naj bi izvedenec izrazil prepričanje, da obstaja popolna korelacija med poškodbami vozil in potnikov, oziroma da na tej podlagi (torej popolni korelaciji) podaja svoje zaključke.

(7) Razlika, ali je samo sedel v avtu (ki so ga vozili drugi) ali pa ga tudi vozil, je zaradi enakega položaja telesa v obeh primerih (kot je to prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje) nebistvena.

(8) Zato so tudi očitki o „nalaganju“ nerazumno visokega dokaznega standarda (in celo kršitve pravic po 22. in 23. členu URS) neutemeljeni.

(9) Pritožbene trditve, da izvedenec K. ni upošteval predhodne manjše stabilnosti in odpornosti tožnikove hrbtenice v primerjavi z zdravo (kar naj bi izhajalo iz izvida dr. G. z dne 21.10.2008), so prav tako neprepričljive. Izvedenec je lahko upošteval vse tisto, kar je bilo razvidno iz tožnikovega zdravstvenega kartona in kar je lahko ugotovil ob pregledu slednjega (da bi moral upoštevati še kakšne „dodatne“ informacije oziroma podatke o njegovi hrbtenici, pa tožnik pred izdelavo mnenja ni navajal).

(10) Kar velja tudi za pavšalno zatrjevane kršitve ustavnih pravic.