Jedro

Obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče ni zaslišalo priče, saj obsojenec njenega zaslišanja ni predlagal, sodišče pa je zadevo zaključilo, ko je menilo, da zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za razsodbo.

Izrek

Zahteva obsojenega J.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

J.O. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ. Sodišče mu je izreklo kazen štiri mesece zapora. Pritožbo obdolženca je zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb ZKP. Kot bi se dalo sklepati iz vsebine zahteve, predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih odločb. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojeni J.O. sicer uveljavlja vse razloge iz 420. člena ZKP, vendar nobenega od njih ne obrazloži tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Iz ne povsem jasnih navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče izluščiti očitek, da je bila kršena njegova pravica do obrambe, češ da ni bila zaslišana priča V.M. ter da mu sodnica na glavni obravnavi ni pustila do besede.

Obsojenec na glavni obravnavi zaslišanje te priče niti ni predlagal, iz zapisnika o glavni obravnavi pa je razvidno, da ni upravičen očitek, da ni bil soočen z oškodovancem, saj je bil ob zaslišanju oškodovanca navzoč in mu je tudi postavil vprašanje. Bistvo obdolženčevih navedb je v zatrjevanju, da kaznivega dejanja ni storil, s čimer napada dokazno oceno obeh izpodbijanih sodb, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvi očitek obsojenca v zahtevi je, da mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, s čimer je po njegovem mnenju sodišče prekršilo z ustavo zagotovljene pravice (23. člen Ustave Republike Slovenije - pravica do sodnega varstva), vendar pa obrazložitev te kršitve z navedbami, da mu je sodil pristranski sodnik, kar utemeljuje s tem, da mu je izrekel obsodilno sodbo ter da ni zaslišal določenih prič, pomeni le nestrinjanje z obsodbo, kot je na to opozoril že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo.

Sicer pa izločitve sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP v postopku do konca glavne obravnave ni predlagal in je tako v tej svoji pravici prekludiran. Vrhovno sodišče zato o tej navedbi, ki bi sicer morala biti tudi obrazložena s konkretnimi okoliščinami, ki upravičeno vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, ne pa le obsojenčevo subjektivno prepričanje, ki temelji zlasti na dejstvu, da je bil spoznan za krivega, vsebinsko ni odločalo.

Prav tako pa obsojencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe s tem, ko sodišče ni zaslišalo kot priče V.M. Obsojenec zaslišanja te priče namreč ni predlagal, sodišče pa je zadevo zaključilo, ko je menilo, da zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za razsodbo. Če pa se obsojenec ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in meni, da bi izpovedba te priče pripeljala do drugačne sodbe, pa tega ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, kjer lahko pravnomočno sodbo izpodbija le zaradi kršitve materialnega ali procesnega zakona, temveč bi to lahko uveljavljal z drugim izrednim pravnim sredstvom, to je z obnovo postopka. Trditve, da je sodišče kršilo materialni zakon in da mu je bila izrečena nezakonita kazenska sankcija, v zahtevi niso obrazložene in kot take tudi ne morejo biti predmet presoje Vrhovnega sodišča. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč to omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer mora biti kršitev tudi obrazložena. Ne glede na navedeno pa je bila obsojencu izrečena tudi kazen v mejah, določenih z zakonom. Za obravnavano kaznivo dejanje sme namreč sodišče izreči obdolžencu v skladu z 2. odstavkom 211. člena KZ denarno kazen ali kazen zapora do enega leta. Obsojencu je bila izrečena kazen zapora štiri mesece.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker je obsojenec brez premoženja in brez zaposlitve in le prejemnik socialne pomoči, ga je sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.