Jedro

Ugotovitev višine že plačanega zneska odškodnine oziroma njegova valorizacija z uporabo indeksov rasti cen na drobno, je dejanska ugotovitev, do katere je prišlo sodišče samo, z enim od (v sodni praksi) uveljavljenih načinov. Zato poskuša z navedenim revizijskim očitkom toženec izpodbijati dejansko podlago odločitve. Da je tako, izhaja tudi iz njegovega mnenja v reviziji, da bi moral valorizacijo opraviti izvedenec. Vloga izvedenca v pravdnem postopku (gre za dokazno sredstvo) je namreč povezana le z ugotavljanjem dejstev. Ker dejanska podlaga odločitve ne more oziroma ne sme biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP), je navedeni revizijski očitek neutemeljen.

Po določilu 191. člena ZOR lahko sodišče zmanjša odmerjeno odškodnino, če so za to podani v tem določilu navedeni pogoji. To pa lahko stori le na predlog povzročitelja škode oziroma oškodovalca, ne more pa samo presojati in ugotavljati, ali so podani pogoji za zmanjšanje odškodnine ali ne. Toženec nikoli ni konkretiziral zakonsko določenih pogojev za zmanjšanje odškodnine, šele v pritožbi pavšalno zatrjevanje slabega premoženjskega stanja, pa ne zadostuje za upoštevanje navedenega določila ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno odškodnino v znesku 3.050.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1994 dalje in pravdne stroške v znesku 184.015,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (za 1.690.000,00 SIT) je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper takšno odločitev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da ju spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. V reviziji navaja, da se je zavarovalnica s tožečo stranko poravnavala pavšalno, ne da bi vključila tudi toženca in ne da bi ugotavljala nastalo škodo, predvsem materialno. Na račun te škode je tožeči stranki izplačala 12.248 DEM, na račun negmotne škode pa 14.365 DEM. Potrebno bi bilo ugotoviti celotno škodo, tako nepremoženjsko kot materialno in vsa plačila zavarovalnice. Tožeča stranka bi bila upravičena le do razlike med nastalo in že plačano škodo. Plačano škodo bi bilo treba valorizirati na dan sodbe sodišča prve stopnje. Izračun sodišča je močno dvomljiv, saj to nima znanja s področja financ. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijani sodbi sta pomanjkljivi tudi zato, ker se nista opredelili do izvedeniških mnenj, iz katerih izhaja, za tožnika, pozitivna prognoza. Glede na njegovo starost in izboljševanje psihofizičnih sposobnosti, je škoda za duševne bolečine vprašljiva. To kaže na neskladje med razlogi sodbe in vsebino izvedeniškega mnenja. V tem, da je tožencu naloženo plačilo škode, ki ni ugotovljena, niti ni ugotovljeno, v kakšnem obsegu je bila škoda že plačana, je tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči tudi nista upoštevali določbe 191. člena ZOR. Ne gre namreč prezreti, da živimo v času, ko je standard večine državljanov skromen. Tožniku je bila izplačana odškodnina v višini zavarovalnega limita, ki po pravilu zadošča za povrnitev škode. Že izplačana odškodnina in prisojena odškodnina znatno presegata nastalo škodo. Pri ugotavljanju višine škode je treba upoštevati tudi materialno škodo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Predmet razpravljanja v obravnavani zadevi je bila denarna odškodnina za negmotno škodo, ki je nastala ml. tožniku v posledici prometne nezgode, ko ga je z avtomobilom podrl toženec. Ml. tožnik je vtoževal denarno odškodnino za dve obliki negmotne škode in sicer za telesne bolečine v znesku 1.800.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.800.000,00 SIT. Zahtevana zneska je zmanjšal za znesek odškodnine, ki mu je bil za navedeni obliki škode že plačan po poravnavi (z dne 27.9.1991) z zavarovalnico, pri kateri je bil toženec zavarovan proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim (obvezno zavarovanje). Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da pripada ml. tožniku za telesne bolečine denarna odškodnina v znesku 1.400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 3.000.000,00 SIT.

Odškodnina, odmerjena v navedenih zneskih, je bila nato zmanjšana za (valorizirana) zneska, plačana po zgoraj navedeni poravnavi in sicer za znesek 400.000,00 SIT, plačan na račun odškodnine za telesne bolečine in za znesek 950.000,00 SIT, plačan na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Iz navedenega jasno izhaja, kaj je bil predmet razpravljanja v obravnavani zadevi, zato so brezpredmetne vse tiste revizijske trditve, ki se ne nanašajo nanj (vprašanja glede izvensodne poravnave z dne 20.3.1991, ki jo je ml. tožnik sklenil z zavarovalnico za gmotno škodo in druge oblike negmotne škode - skaženost, strah; vprašanje ugotavljanja višine gmotne škode in njenega upoštevanja pri odločanju o odškodnini, sporni v tej pravdi).

Revizija očita sodiščema kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Revizijska trditev, da je valorizacija zneska, ki ga je plačala zavarovalnica in jo je opravilo sodišče samo, dvomljiva, saj sodišče nima znanja s področja financ, zato bi valorizacijo lahko opravil le izvedenec, ne predstavlja kršitve postopka. Ugotovitev višine že plačanega zneska odškodnine oziroma njegova valorizacija z uporabo indeksov rasti cen na drobno, je dejanska ugotovitev, do katere je prišlo sodišče samo, z enim od (v sodni praksi) uveljavljenih načinov. Zato poskuša z navedenim revizijskim očitkom toženec izpodbijati dejansko podlago odločitve. Da je tako, izhaja tudi iz njegovega mnenja v reviziji, da bi moral valorizacijo opraviti izvedenec. Vloga izvedenca v pravdnem postopku (gre za dokazno sredstvo) je namreč povezana le z ugotavljanjem dejstev. Ker dejanska podlaga odločitve ne more oziroma ne sme biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP), je navedeni revizijski očitek neutemeljen.

Tudi očitano neskladje med razlogi sodbe in vsebino izvedeniških mnenj, zaradi katerega naj bi bila vprašljiva tožnikova škoda za duševne bolečine, ni utemeljeno. Ugotovitve iz izvedeniških mnenj izvedencev dr. Rada Preglja in dr. Antona Meseca so namreč v celoti povzete v sodbo sodišča prve stopnje (7. stran) kot tudi v sodbo sodišča druge stopnje (5. in 6. stran).

Glede na navedeno uveljavljane kršitve postopka niso podane, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa izhaja tudi pravilnost uporabe materialnega prava. Toženec v reviziji sicer izpodbija tudi višino dosojene odškodnine, vendar pa ne obrazloži, v čem naj bi bila spornost odmere oziroma določitve višine denarne odškodnine za tožnikove telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nedvomno je tožniku dosojena odškodnina v skladu s kriteriji, določenimi v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri njeni odmeri sta bili pravilno upoštevani tako intenzivnost kot tudi trajanje telesnih in duševnih bolečin, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri ml.tožniku. Pa tudi umestitev dosojene odškodnine za obe obliki negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za enako škodo, izkazuje njeno primernost. Tudi revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali 191. člena ZOR, ni utemeljena. Po navedenem določilu lahko sodišče zmanjša odmerjeno odškodnino, če so za to podani v tem določilu navedeni pogoji. To pa lahko stori le na predlog povzročitelja škode oziroma oškodovalca, ne more pa samo presojati in ugotavljati, ali so podani pogoji za zmanjšanje odškodnine ali ne. Toženec nikoli ni konkretiziral zakonsko določenih pogojev za zmanjšanje odškodnine, šele v pritožbi pavšalno zatrjevanje slabega premoženjskega stanja, pa ne zadostuje za upoštevanje navedenega določila ZOR.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).