Jedro

Izdajo dopolnilne sodbe lahko predlaga vsaka stranka. Toženki ne moreta imeti pravnega interesa (le) v tem,da se sodba razveljavi (s tem pravdni postopek še ni končan), ampak da je o tožbenem zahtevku pravnomočno odločeno (po vsebini).

Ne gre za pravdo zaradi ugotavljanja obsega skupnega premoženja zakoncev ter njunih deležev na njem, ampak za izločitev tistega premoženja iz zapuščine Z. S., ki je tožničina last. Pri ugotavljanju deležev zakoncev na njunem skupnem premoženju se z vidika 2. odst. 59. člena ZZZDR res ugotavlja njun prispevek k pridobitvi njunega celotnega skupnega premoženja, kar pa ne pomeni, da je treba tudi s tožbenim zahtevkom zajeti celotno skupno premoženje zakoncev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sodba v izpodbijanem delu in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Prva toženka in tretja toženka sta dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 655,63 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se iz premoženja zapustnika Z. S. izloči 2/5 nepremičnine parc. št. X, k.o. D. in 2/5 osebnega vozila znamke Škoda, tip Felicia GKX 1,9 D, leto izdelave 1997, reg. št. LJ X . V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, v celoti pa je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek prve in tretje toženke po nasprotni tožbi. Odločilo je še, da so tožene stranke dolžne tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 3.298,92 EUR.

Zoper to sodbo se pritožujeta prva in tretja toženka, ki uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navajata, da se iz izpodbijanega izreka ne vidi, v čigavo korist se izloči delež do 2/5 na nepremičnini in avtu. V tem delu je izpodbijani del sodbe nerazumljiv, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Navajata še, da mora tožeča stranka v tožbeni povesti in v tožbenem zahtevku zajeti celotno skupno premoženje zakoncev. V konkretnem primeru ni bilo spora, da sodijo v skupno premoženje hiša v D., hiša v I. in osebno vozilo znamke Škoda, ker pa tožnica v svoji tožbi ni zajela tudi hiše v I., bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju prispevka obeh zakoncev k skupnemu premoženju zajeti celotno dobo trajanja zakonske zveze, od poroke v letu 1950 do smrti Z. S. v letu 2004, vendar pa se je sodišče ukvarjalo s prispevkom obeh zakoncev nekako le do odraslosti vseh treh hčera. Gre za tipično situacijo, ko je bil mož ves čas v službi, z visokimi dohodki tako iz delovnega razmerja kot iz naslova dodatkov, kasneje pa z visoko pokojnino, žena pa je ostala doma ter skrbela za otroke in gospodinjstvo, finančno pa tako rekoč ničesar ni prispevala k pridobivanju premoženja. V takšnih primerih je po stališču sodne prakse nezaposleni zakonec upravičen največ do petine oziroma četrtine deleža na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe 51. in 59. člena ZZZDR. Toženki bosta vložili novo tožbo, s katero bosta uveljavljali svoja zahtevka iz nasprotne tožbe, pri čemer bosta morali navesti vse skupno premoženje tožnice in zapustnika. Lahko pa, da takšne tožbe ne bosta vložili. V tem primeru bo prišlo do nelogične in nepravne situacije, da bo tožnica pri različnih delih skupnega premoženja imela različne deleže. Tudi to kaže, da je potrebo skupno premoženje obravnavati kot celoto. Toženki izpodbijata tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožnica je v odgovoru na vročeno pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Sodišče prve stopnje je izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je dopolnilo sodbo z dne 14.10.2008 tako, da je v 1. točki izreka dodalo besedilo, da je izločeno premoženje last tožnice, podobno pa je dopolnilo navedeno sodbo tudi v zavrnilnem delu.

Prva in tretja toženka sta se pritožili tudi zoper dopolnilno sodbo. Uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi dopolnilno sodbo. V pritožbi navajata, da nista podali nobenega predloga za izdajo dopolnilne sodbe, saj za tak predlog nimata pravnega interesa. Njun interes je, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi zaradi tega, ker je njen izrek nerazumljiv. Pravni interes za dopolnitev sodbe bi imela kvečjemu tožnica, ki pa takega predloga v pritožbenem roku ni podala. Pravni interes je procesna predpostavka vsake vloge. Pravni interes za pritožbo ima tista stranka, ki v procesu ni uspela. Pravni interes za vložitev predloga za dopolnilno sodbo pa ima tista stranka, ki je v procesu uspela, vendar ni bilo odločeno o vseh njenih zahtevkih ali o delu zahtevka. Razen tega je moč šteti pritožbo za predlog stranke za dopolnitev sodbe le v primeru, če se sodba izpodbija s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Pritožbeno sodišče bo moralo prvo sodbo v izpodbijanem delu vzeti kot celoto in jo, če je nerazumljiva, razveljaviti, ne pa, da samo ugotavlja, da sta toženki vsebinsko podali predlog za dopolnitev sodbe. Tega pritožnici nista podali, saj sta zoper sodbo vložili pritožbo, ne pa takšen predlog. Pravni interes pritožnic je v razveljavitvi postopka in vrnitvi zadeve v novo sojenje, znotraj ponovljenega pravdnega postopka pa bosta toženki lahko zoper tožnico in drugo toženko vložili novo nasprotno tožbo.

Tožnica je v odgovoru na vročeno pritožbo zoper dopolnilno sodbo predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14.10.2008 razsodilo, da se določeno premoženje izloči iz zapuščine pokojnega Z. S., z dopolnilno sodbo z dne 14.8.2009 pa je še odločilo, da je to premoženje tožničina last. Toženki zmotno menita, da ni bilo pogojev za izdajo dopolnilne sodbe. Toženki sta v pritožbi zoper sodbo opozarjali, da iz njenega izreka ni razvidno, v čigavo korist se iz pokojnikove zapuščine izloči ugotovljeno premoženje, zaradi česar naj bi bil izpodbijani del sodbe nerazumljiv. S temi trditvami pa sta toženki dejansko zgolj opozorili na okoliščino, da sodišče ni odločilo o delu tožbenega zahtevka v izreku (da je izločeno premoženje tožničina last), čeprav je med razlogi sodbe tudi glede tega dela zahtevka sodišče prve stopnje obrazložilo, da na tem premoženju tožnici priznava izločitveni zahtevek iz zapuščine (ker gre za njen prispevek k pridobitvi skupnega premoženja z zapustnikom). Čeprav s sodbo o tem delu tožbenega zahtevka ni bilo odločeno v izreku, sta se toženki pritožili tudi glede tega dela sodbe. Smiselno je bilo zato mogoče razumeti pritožbo v tem delu ( da se iz izreka ne vidi, v čigavo korist se izloči delež...) tudi kot očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tem delu tožbenega zahtevka. V tem delu je sodišče prve stopnje zato pritožbo utemeljeno štelo tudi kot predlog za dopolnitev sodbe. Pri tem ne drži pritožbena trditev, da toženki nimata pravnega interesa za tak predlog. Dopolnitev sodbe lahko predlaga vsaka stranka (1. odst. 325. člena ZPP), tako tudi tožena stranka. Toženki v končni fazi ne moreta imeti pravnega interesa (le) v tem,da se sodba razveljavi (s tem pravdni postopek še ni končan), ampak da je o tožbenem zahtevku pravnomočno odločeno (po vsebini). Na rešitev obravnavane zadeve je namreč vezano tudi nadaljevanje zapuščinskega postopka po pokojnem Z. S., katerega dedinje so vse pravdne stranke, zato je v njihovem interesu zagotovo tudi čimprejšnji zaključek zapuščinskega postopka, zaradi tega pa tudi čimprejšnji zaključek spora, zaradi katerega je bil zapuščinski postopek prekinjen. Glede na povedano gre tako za situacijo, ki jo obravnava 1. odstavek, ne pa 3. odst. 327. člena ZPP. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe in vprašanjem njene dopolnitve oziroma nasploh z odločitvijo o njuni pritožbi pa morebitna nova tožba prve in tretje toženke nima nobene povezave, saj vprašanje litispendence glede na vse okoliščine ne bi moglo biti aktualno. Sodišče prve stopnje je zato imelo podlago za izdajo dopolnilne sodbe, s čimer je bilo o tožbenem zahtevku odločeno v celoti. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

V obravnavani zadevi ne gre za pravdo zaradi ugotavljanja obsega skupnega premoženja zakoncev ter njunih deležev na njem, ampak za izločitev tistega premoženja iz zapuščine Z. S., ki je tožničina last. Tožnica po stanju vpisov v zemljiški knjigi izkazuje, da je lastnica nepremičnine parc. št. X. k.o. I. do ˝ od celote, pri čemer ni trdila, da bi ji pripadal še določen delež na zapustnikovi polovici te nepremičnine. Pri ugotavljanju deležev zakoncev na njunem skupnem premoženju se z vidika 2. odst. 59. člena ZZZDR res ugotavlja njun prispevek k pridobitvi njunega celotnega skupnega premoženja, kar pa ne pomeni, da je treba tudi s tožbenim zahtevkom zajeti celotno skupno premoženje zakoncev. Zato okoliščina, da v tožničinem tožbenem zahtevku ni zajeta tudi nepremičnina v I., nima nobenega pomena za odločitev v zadevi.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je ugotavljalo prispevka tožnice in pokojnega moža k njunemu skupnemu premoženju le do odraslosti toženk. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja (stran 10 – 13), da je sodišče prve stopnje presojalo prispevka zakoncev v celotnem obdobju njune skupnosti, saj med drugim ugotavlja, da je bil tožničin prispevek večji oziroma tehtnejši v času, ko so bile hčerke še mladoletne, v obdobju po letu 1977, ko je postala polnoletna tudi najmlajša hči, pa se je tožničin prispevek zmanjšal. Pri tem sodišče prve stopnje še ugotavlja, da sta zakonca ustvarila precejšnje premoženje s trdim delom v času trajanja njune zakonske zveze, torej v celotnem obdobju njune skupnosti. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu prepričljivi, skladni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Enako velja glede ugotovitve o višini tožničinega prispevka k skupnemu premoženju. Z vidika določbe 2. odst. 59. člena ZZZDR pri tehtanju prispevkov zakoncev k pridobitvi skupnega premoženja ne gre samo za matematična preračunavanja merljivih kazalcev (na primer višina plač, pokojnin, honorarnih zaslužkov itd.), ampak se upoštevajo tudi ostali, nemerljivi (a zato nič manj pomembni) dejavniki. Okoliščina, da je imel zapustnik ves čas dobre dohodke, tožnica pa ni bila zaposlena skoraj ves čas njunega zakona, ne more imeti takšne odločilne teže, kot ji jo pripisujeta toženki. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v dogovoru z možem pred rojstvom prve hčerke (imela sta tri otroke) pustila redno zaposlitev ter se posvetila skrbi za dom in družino, ki je bila tako v pretežni meri na njej. Poleg tega je tožnica določeno obdobje opravljala tudi honorarna dela, s svojim fizičnim delom pa se je angažirala tudi pri gradnji hiše v D.. Ker je zapustnik ob delu tudi študiral (in študij uspešno končal) je razumljivo, da je bil tedaj na račun tožnice dodatno razbremenjen pri izpolnjevanju družinskih obveznosti. Upoštevajoč vse oblike vloženega dela zakoncev (v celotnem obdobju njune zakonske zveze) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožničin prispevek k skupnemu premoženju ne more biti manjši od 40 %.

Sodišče prve stopnje je zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Kot že rečeno trditve o morebitni novi tožbi prve in tretje toženke, katero naj bi vložili proti tožnici in drugi toženki, nimajo nobenega pomena za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku (ne glede na to, ali bo ta tožba vložena ali ne, z vidika višine deležev zakoncev na njunem celotnem skupnem premoženju). Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, razpolaganje z njimi pa je v dispoziciji strank.

Pritožba neobrazloženo izpodbija odločitev o pravdnih stroških. V okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje z vidika 3. odst. 154. člena ZPP materialnopravno pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (1. odst. 1. točke in 4. točka izreka) ter dopolnilno sodbo (353. člen ZPP).

Ker prva in tretja toženka nista uspeli s pritožbo sta dolžni povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo, svoje stroške pritožbenega postopka pa krijeta sami (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o slednjih je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe toženk. Pritožbeni stroški tožnice so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo zoper sodbo. Tožnica pa z odgovorom na pritožbo zoper dopolnilno sodbo ni prispevala k hitrejši rešitvi spora, zato sama krije stroške tega odgovora (1. odst. 155. člena ZPP).