Jedro

Ugotavljanje izpolnitve znakov kaznivega dejanja v kazenskem postopku je neodvisno od teka pravdnega postopka. Slednje pravilno povzame tudi sodišče prve stopnje na podlagi sodbe VSRS I Ips 153/2009 z dne 27. 8. 2009. Ni bistveno, da se citirana sodba nanaša na kaznivo dejanje goljufije, ampak navedeni razlogi, da ima ničnost pogodbe neposredne pravne posledice samo v civilnem razmerju med pogodbenima strankama, kar pa ne vpliva na dejstva o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Za odločitev o konkretni zadevi je zato nepomembno, zaradi katerega kaznivega dejanja je bila zoper tožnika uvedena preiskava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan prvi in drugi toženki plačati vsaki po 2.040,45 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor druge tožene stranke glede krajevne pristojnosti (I. točka izreka; ni pod pritožbo), tožbo z dne 26. 8. 2021 zavrglo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka (tožnik) dolžan toženi stranki (prvi in drugi toženki) povrniti potrebne pravdne stroške, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da odločitev pravdnega sodišča o ničnosti pogodbe ne bi vplivala na kazenski postopek. Zoper tožnika je bila uvedena sodna preiskava zaradi poskusa kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Prva toženka je postala upnica prav na podlagi sporne lizing pogodbe. Tožnikova nedolžnost bi se najhitreje izkazala prav s pravnomočno sodno odločbo pravdnega sodišča o ničnosti sporne pogodbe. V trenutku ugotovitve ničnosti sporne pogodbe bi odpadel zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Prva toženka je sporno nepremičnino kasneje prodala naprej za več kot petkrat nižjo ceno. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj zoper tožnika ni bila uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja goljufije. Zmotno je sklicevanje na sodno prakso VSRS I Ips 153/2009, ki se ne nanaša na kaznivo dejanje oškodovanja upnikov. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ne more obstajati brez zakonskega znaka upnika, niti poskus takšnega kaznivega dejanja. Če je pogodba nična, tožnik ni mogel nikogar spraviti v zmoto. Če bi bila tožniku očitana goljufija, bi ničnost pogodbe pomenila odsotnost zakonskega znaka škode. Pravni interes tožnika je v tem, da se ob ugotovitvi ničnosti sporne pogodbe prva toženka ne bi štela za upnico. Ex tunc učinek ničnosti pa bi pomenil, da takšno razmerje nikoli ni nastalo in ne bi bilo podlage za vodenje kazenskega postopka. S tem bi se preiskava končala. Zaradi visoke predpisane zaporne kazni je pravni interes tožnika toliko večji. Nastanek škode je objektivni pogoj kaznivosti, ki ne bi bil izpolnjen v primeru ugotovljene ničnosti sporne pogodbe. Tožnik trpi neugodne posledice že od začetka predkazenskega postopka. Očitki sodišča o pomanjkanju pravnega interesa so zato zmotni. Večjega pravnega interesa kot ga ima tožnik za oprostitev v kazenskem postopku, ni mogoče izkazati po 181. členu ZPP. Glede zastaranja kondicijskega zahtevka pa je v novejši praksi mogoče zaslediti stališče, da zastaralni rok začne teči šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe. Zastaranje začne teči šele v trenutku, ko je dokončno jasno, da je pogodba nična. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi VSRS II Ips 226/2014. Tudi po sprejetem stališču iz sodbe VSRS II Ips 269/2015 konkretna tožba in kondicijski zahtevek še nista zastarala. Tožnik je zoper drugo toženko vložil tožbo na plačilo najemnine in je zato njen upnik. Ko bo prva toženka po ugotovitvi ničnosti vrnila prejeto po sporni lizing pogodbi, se bo tožnik lahko poplačal, saj gre za stroške stečajnega postopka, ki se poplačajo pred ostalimi upniki.

3. Prva in druga toženka sta odgovorili na vročeno pritožbo. Prerekata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti leasing pogodbe, ki sta jo dne 25. 2. 2014 sklenili prva in druga toženka. V času sklenitve sporne pogodbe je bil tožnik zakoniti zastopnik druge toženke. Toženki sta ugovarjali, da tožnik za vloženo tožbo ne izkazuje potrebnega pravnega interesa.

6. Ugotovitvena tožba je dopustna le v primeru, če ima tožnik pravni interes na ugotovitev pravice ali pravnega razmerja (181. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik potrebnega pravnega interesa ni izkazal. Tožnik pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe za ničnost sporne pogodbe zmotno utemeljuje z zatrjevanim tekom kazenskega postopka. Tožnik kazenske odgovornosti ali nedolžnosti ne more dokazovati in utemeljevati v pravdnem postopku. Kazenski postopek zato ne predstavlja tožnikovega potrebnega pravnega interesa za vložitev tožbe v pravdnem postopku.

8. Morebitna sodna odločba pravdnega sodišča namreč ne veže kazenskega sodišča glede presoje vprašanja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno ali ne (23. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP). V pogledu ugotavljanja obstoja kaznivega dejanja in tožnikove morebitne kazenske odgovornosti je kazenski postopek neodvisen od pravdnega postopka. Tožnik zmotno povzema razmerje med kazenskim in pravdnim postopkom. Tudi če bi se v tem pravdnem postopku ugotovilo, da je sporna pogodba nična, to ne pomeni, da bi se kazenski postopek ustavil ali da bi bila izdana oprostilna sodba.

9. Ugotavljanje izpolnitve znakov kaznivega dejanja v kazenskem postopku je neodvisno od teka pravdnega postopka. Slednje pravilno povzame tudi sodišče prve stopnje na podlagi sodbe VSRS I Ips 153/2009 z dne 27. 8. 2009. Ni bistveno, da se citirana sodba nanaša na kaznivo dejanje goljufije, ampak navedeni razlogi, da ima ničnost pogodbe neposredne pravne posledice samo v civilnem razmerju med pogodbenima strankama, kar pa ne vpliva na dejstva o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Takšno stališče je zaslediti tudi drugod v sodni praksi.1 Za odločitev o konkretni zadevi je zato nepomembno, zaradi katerega kaznivega dejanja je bila zoper tožnika uvedena preiskava.

10. Ali so bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, bo lahko samostojno in neodvisno ugotavljalo le sodišče v kazenskem postopku. Če bo uporaba kazenskega zakona odvisna od pravnega vprašanja veljavnosti sporne pogodbe kot predhodnega vprašanja, bo o tem lahko odločilo sodišče v kazenski zadevi samo. Tožniku zato z izpodbijano odločitvijo ni bila odvzeta možnost učinkovite obrambe v kazenskem postopku.

11. Pritožbene navedbe, da je bila prva toženka tista, ki je tožnika preslepila, so povsem irelevantne za odločitev o konkretni zadevi. Prav tako je brezpredmetno razpravljanje o zastaranju kondicijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da bi tudi morebitni odškodninski zahtevki že zastarali zaradi splošnega petletnega zastaralnega roka. Tožnik v pritožbi zmotno enači kondicijski in odškodninski zahtevek.

12. Z vloženo tožbo na plačilo najemnine zoper drugo toženko tožnik izkazuje zgolj ekonomski interes in hipotetična pričakovanja. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, slednje ne predstavlja potrebnega pravnega interesa ali pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa jih je povrniti prvi in drugi toženki, ki sta argumentirano odgovorili na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta je pritožbeno sodišče upoštevalo kot vrednost storitve 5.500 točk po tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT). Ker sta bila odgovora na pritožbo podana v postopku zoper procesni sklep, je vrednost storitve znižalo za 50 % (tar. št. 22/2 OT) na 2.750 točk. Prvi toženki in drugi toženki je za odgovor tako priznalo vsaki 2.750 točk, 2 % materialnih stroškov (37,5 točke), vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj za vsako toženko znaša 2.040,45 EUR. Pritožbene stroške je tožnik dolžan plačati v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Prim. sodbo VSRS I Ips 52536/2010 z dne 11. 7. 2012 in sodba VSRS I Ips 67/2008 z dne 21. 2. 2008.