Jedro

Zavarovanec je upravičen do izplačila zavarovalnine v znesku, ki ustreza stopnji trajne invalidnosti le, če se v enem letu po nezgodi ugotovi, da je nezgoda povzročila trajno invalidnost zavarovanca.

S sklicevanjem na svoje slabo finančno in socialno stanje se stranka ne more razbremeniti svojega dokaznega bremena. Izvedbo potrebnih dokazov si lahko zagotovi preko instituta oprostitve stroškov postopka. V katerikoli fazi postopka lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč, ki med drugim obsega tudi oprostitev stroškov za izvedence. Vendar velja načelo dispozitivnosti. Če stranka te možnosti ne izkoristi niti ne plača potrebnih sredstev za izvedenca, sodišče tega dokaza ne izvede.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.286,92 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila zavarovalnine za invalidnost po dveh zavarovalnih pogodbah oz. policah nezgodnega zavarovanja. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožnik ni uspel dokazati, da je nastopil zavarovalni primer oz. trajne invalidnosti, ki bi opravičevala izplačilo zahtevanih zneskov po sklenjenih zavarovalnih pogodbah.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navaja, da je že ob vložitvi tožbe vložil vso zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje njegove navedbe glede utrpelih poškodb, nastanka škode in trajnih posledic. Zaradi slabega finančnega stanja ni mogel založiti naloženega mu visokega predujma za izvedenca. Sodišče mu je rok za plačilo sicer podaljšalo, a tako visokega zneska ne zmore. Ni prav, da se mu zaradi njegovega finančnega in socialnega položaja godi krivica z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Zakon predvideva tudi odlog plačila in obročno plačevanje predujma. Ob pravilni uporabi zakona bi bilo treba za pravično in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti vse dokaze.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za terjatev zavarovanca proti zavarovalnici iz dveh nespornih zavarovalnih pogodb o nezgodnem zavarovanju kot vrsti osebnega zavarovanja (členi 966 in naslednji Obligacijskega zakonika - OZ). Iz trditvene podlage strank in ugotovitev sodišča izhaja, da ni bilo sporno, da si je tožnik 8.11.2001 pri padcu po stopnicah poškodoval desno zapestje. Pač pa je bilo sporno, ali mu je ta poškodba povzročila invalidnost in kakšno. Tožnik je trdil in z medicinsko dokumentacijo ter predlaganim izvedencem medicinske stroke dokazoval, da mu je ostala invalidnost v obliki omejene gibljivosti desnega zapestja. Tožena stranka pa se je branila in z mnenjem svojega cenzorja dokazovala, da mu poškodba ni pustila trajne invalidnosti v smislu pogodbenih določil. Upoštevaje 921. člen OZ in 7. člen Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje tožene stranke (SPNZ 1997), ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo, je zavarovanec upravičen do izplačila zavarovalnine v znesku, ki ustreza stopnji trajne invalidnosti le, če se v enem letu po nezgodi ugotovi, da je nezgoda povzročila trajno invalidnost zavarovanca. Že prvo sodišče je pravilno poudarilo, da ob opisani trditveni in dokazni podlagi strank strokovnega vprašanja o obstoju in stopnji invalidnosti ne more rešiti samo zgolj na podlagi predložene medicinske dokumentacije, kot zmotno v pritožbi trdi pritožnik. Ocenilo jo je povsem pravilno in ugotovilo, da njegovih trditev o trajni invalidnosti ne potrjuje. S to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zlasti pa mu je treba pritrditi, da za ugotavljanje strokovnih vprašanj o obstoju in stopnji invalidnosti sodišče nima potrebnega strokovnega znanja. Nujno je sodelovanje izvedenca (243. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik ga je sicer predlagal. Kot priznava v pritožbi, pa kljub podaljšanemu roku za plačilo zahtevanega predjema ni založil. Poleg strankinega dokaznega predloga za izvedbo dokaza in ocene sodišča, da je za ugotovitev določenega pravno relevantnega dejstva potrebno strokovno znanje, mora biti za izvedbo dokaza z izvedencem izpolnjen še tretji pogoj: stranka, ki ga predlaga, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo s tem nastali (1. odstavek 153. člena ZPP). Če tega ne stori, sodišče izvedbo dokaza opusti (člen 153/3 ZPP). Tako se izkaže, da je prvo sodišče ravnalo skladno z opisanimi procesnimi pravili in v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Ker tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal zatrjevane invalidnosti, je zahtevek ob pravilni uporabi 921. člena OZ v zvezi s 7. členom Splošnih pogojev kot sestavnim delom sklenjene zavarovalne pogodbe, pravilno zavrnilo. Posledice spoznavne krize, v kateri se znajde sodišče zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, mora namreč nositi stranka, ki nosi dokazno breme.

V obravnavanem primeru je bilo po pravilni ugotovitvi prvega sodišča dokazno breme na pritožniku. S pritožbenim sklicevanjem na svoje slabo finančno in socialno stanje se ga pritožnik ne more razbremeniti (7. in 212. člen ZPP). Imel pa je možnost, da kljub slabemu finančnemu stanju in visokim stroškom, ki so bili potrebni za izvedenca medicinske stroke, zagotovi izvedbo tega dokaza preko instituta oprostitve stroškov postopka. Mednje spadajo tudi stroški za izvedenca. Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/1 s spremembami), ki ga je v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08) treba uporabiti v obravnavanem primeru, stranke lahko v kateri koli fazi postopka zaprosijo za brezplačno pravno pomoč. Med drugim se ta lahko dodeli tudi kot oprostitev stroškov za izvedenca v postopku pred sodiščem (11. in 26. člen ZBPP). Pri tem velja načelo dispozitivnosti. Sodišče o takem predlogu odloča le na zaprosilo stranke, ne pa po uradni dolžnosti. Tožnik niti ne zatrjuje, pa tudi iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tako prošnjo podal. Zato se neutemeljeno sklicuje na preuranjenost odločitve prvega sodišča. Ker dane zakonske možnosti za oprostitev plačila stroškov za izvedenca, ki je bila v njegovi dispoziciji, ni izkoristil, predujma pa kljub podaljšanemu roku, ki mu ga je na njegovo (edino) prošnjo odobrilo sodišče, tudi ni plačal, je odločitev prvega sodišča pravilna v dejanskem, materialnopravnem in procesnem pogledu. Njegove pravice pred sodiščem v ničemer niso bile kršene. Pritožbeno sodišče torej ne sprejema njegove pritožbene trditve o krivici, ki naj bi se mu zgodila z zavrnitvijo zahtevka zaradi njegovega slabega socialnega položaja.

Nenazadnje pa se pritožnik na smiselno zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ne more več sklicevati. Prvo sodišče je na zadnjem naroku glavne obravnave ugotovilo, da ni založil predujma za izvedenca in sklenilo, da se zato ta dokaz ne bo izvedel (podatki na red. št. 13). Svojo odločitev je v sodbi tudi primerno obrazložilo. Pritožnik oz. njegov pooblaščenec, navzoč na obravnavi, takemu sklepu z ničemer ni ugovarjal, tudi z opozorilom na v pritožbi zatrjevano nezmožnost plačila predujma ne. Zato si ni zagotovil pritožbenega preizkusa glede navedene procesne kršitve, saj se nanjo brez opravičila sklicuje prepozno (286b. člen ZPP). Ne gre pa za kršitev, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodba pa s takimi kršitvami (2. odstavek 350. člena ZPP) tudi ni obremenjena. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.