Jedro

Presoja pogojev za gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt se opravi na podlagi predložene dokumentacije, ki mora biti sestavljena iz vseh listin zahtevanih v določbi 74.a in 74.c člena ZGO-1, torej listin o legi in velikosti objekta. To stališče, ki predstavlja stališče ustaljene sodne prakse, velja tudi v primeru, ko objekt v naravi že dejansko stoji. Drugačnega odločanja, torej odločanja na podlagi dejansko obstoječega objekta ali mimo predložene dokumentacije, ZGO-1 ne dopušča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek stranke z interesom A.A., glede povračila stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1.Upravna enota Ptuj je 24. 4. 2015 izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta št. 351-53/2013-23 (04066), s katerim je investitorju A.A. dovolila gradnjo nezahtevnega objekta - kmečke lope, na zemljišču parc. št. 85/5 k.o. ..., pod pogoji določenimi v rubriki opis objekta.

2. Ministrstvo za okolje in prostor, drugostopenjski organ, je pritožbo B.B. in C.C. zavrnilo (1. točka izreka) in v 2. točki izreka B.B. naložilo, da A.A. povrne stroške odgovora na pritožbo v višini 142,78 EUR.

3. Drugostopenjski organ je pojasnil, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku odločanja, v katerem se objekt v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba), lahko obravnava kot nezahteven objekt. Prav tako je treba objekt obravnavati kot novogradnjo, ki je glede na določbo 7. člena Prostorsko ureditvenih pogojev za območje Občina Hajdina (v nadaljevanju PUP) dopustna. Drugostopenjski organ je stališče prvostopenjskega organa, da se je na mestu gradnje že nahajal objekt, ki se je pred letom 1967 porušil in se je na temeljih starega zgradil novi objekt, opredelil kot neutemeljeno. Uporaba te določbe je mogoča le ob predpostavki, da gre za obstoječe temelje objekta, zato v obravnavanem primeru, ko je bil objekt porušen že pred letom 1967, ne more biti uporabljena. Listine v zadevi, med drugim orto foto posnetek Geodetske uprave Ptuj in načrt prikaza parcel v merilu 1:2000 in 1:3000, pričajo, da gre pri območju gradnje v konkretnem primeru, v delu, kjer je odmik objekta manjši od 4m, za krajevno tradicionalni način gradnje in značilnost tega območja. Po presoji pritožbenega organa je pri tem, glede na ugotovitev, da gre za zemljišče za katerega ne velja poseben varstveni režim, zadoščeno tudi določbi 16. in 17. člena PUP.

4. Tožena stranka je odgovorila tudi na pritožbene navedbe stranskih udeležencev, da jima v ponovljenem postopku ni bila omogočena udeležba. Navedeno kršitev je prvostopenjski organ po prejemu pritožbe odpravil in dal strankam možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Izvedena je bila ustna obravnava, ki sta se je pritožnika udeležila. Prav tako predmet tega postopka niso drugi postopki izdaje gradbenega dovoljenja, ki se vodijo samostojno, niti namembnost objekta. Kot neutemeljenega je zavrnil tudi ugovor, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Pojasnil je, da je bistvenega pomena pravilnost izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja in nedoslednosti v obrazložitvi le-tega, na njegovo veljavnost nimajo vpliva. Prav tako je pritožnikoma pojasnil, da lahko v postopku z ugovori varujeta samo svoj pravni interes, ne moreta pa varovati javnega interesa, ki ga izpostavljata z ugovorom, ki se nanaša na soglasje Zavoda za spomeniško varstvo.

5. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, investitor pa je imel v zvezi z vloženo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, na podlagi prvega odstavka 241. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), stroške, je upravni organ na podlagi določb ZUP in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter ob upoštevanju 118. člena ZUP, investitorju priznal stroške v višini 142,78 EUR.

6. Tožnika odločitvi prvostopenjskega organa oporekata in pojasnjujeta, da ju je tožena stranka obravnavala neenakopravno. Sam postopek traja že nekaj let, dejstvo pa je, da objekt v naravi stoji. Pojasnjujeta, da objekt v dolžini meri okrog 57m in je konstrukcijsko povezan v celoto in ga ni mogoče ločiti. V prvem delu objekta investitor razpolaga z veljavnim gradbenim dovoljenjem, v drugem delu dolžine okrog 45m, pa se nahaja kmetijsko poslopje namenjeno vzreji piščancev. Investitor poskuša s posamičnimi gradbenimi dovoljenji legalizirati celotno gradnjo, saj je bilo gradbeno dovoljenje za legalizacijo celotnega objekta zavrnjeno. Ne samo da objekt v naravi stoji, ampak sega v zračni prostor sosednje nepremičnine v lasti tožnikov.

7. Primarno tožnika navajata, da izdano gradbeno dovoljenje ni skladno z določbo 16. in 17. člena PUP ter navajata, da investitor v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni utemeljil razlogov, zakaj naj bi bila dopustna gradnja z odmikom manjšim od 4m. Skladno z določbo 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je namreč eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta tudi skladnost gradnje s prostorskim aktom.

8. Prav tako ni pravilna obrazložitev prvostopenjskega organa, da je objekt postavljen na temeljih leta 1967 odstranjenega objekta, niti ni mogoče sklicevanje na aero posnetek iz leta 1959. Neutemeljena je tudi trditev, da odmik od meje manjši kot 4m, temelji na krajevno tradicionalnem načinu gradnje. Pri presoji te okoliščine organ ni vezan le na projektno dokumentacijo, ampak mora oceniti tudi, ali bližina oziroma način gradnje vzbujata dvom o tem, da je gradnja mogoča brez posega v tujo nepremičnino. V konkretnem primeru odmik kmečke lope od nepremičnin v lasti tožečih strank zahteva soglasje tožečih strank, zato objekt ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 74.c člena ZGO-1. Prav tako upravna organa nista presojala pogoja oblikovanosti terena in zato ker objekt sega na njuno zemljišče niti pogoja, da ima investitor pravico graditi. Nepravilna je tudi dovolitev gradnje simetrične dvokapnice 29 stopinj, krite z rjavo pločevino, kar pomeni, da ne naklon strehe, ne kritina, nista v skladu z zakonom in določbo 17. člena PUP. Prav tako za sporno gradnjo niso bila pridobljena vsa soglasja. Investitor je sicer pridobil kulturnovarstveno soglasje št. 35107-0652, 2012/5-AM z dne 23. 10. 2012, vendar je to soglasje po preteku enega leta prenehalo veljati.

9. Zaradi ravnanja obeh upravnih organov sta tožnika oškodovana in jima nastaja škoda in stroški. Z investitorjem imata zaradi opravljanja dejavnosti reja in prodaja kokoši že zelo veliko težav, ker je v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja navedena lažna namembnost objekta. Izpostavljena sta smradu in hrupu, kar se odraža na njunem zdravstvenem stanju. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izdano gradbeno dovoljenje ter 2. točko odločbe drugostopenjskega organa razveljavi oziroma odpravi in zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v postopek ponovnega odločanja. Predlagata tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

11. Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, A.A., ki zavrača trditev, da je bilo strankama onemogočeno sodelovanje v postopku, saj je bila razpisana ustna obravnava, kamor sta bila povabljena tudi tožnika. Kot neutemeljenega zavrača očitek, da objekt v naravi že stoji, da je dolg 57m, konstrukcijsko povezan in ga ni mogoče ločiti, torej ne gre za enostavni objekt in očitek da objekt sega v zemljišče tožeče stranke. ZGO-1 namreč pojma legalizacije ne pozna, zato je upravni organ pravilno presojal zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja in ne dejanskega stanja na terenu. Objekt v celoti ustreza pogojem Uredbe, prav tako izpolnjuje zahteve iz Uredbe glede velikosti in glede namembnosti. Neutemeljena je trditev, da investitor ni izkazal pravice graditi, saj gre za objekt, ki se v celoti gradi na zemljišču investitorja. Zavrača tožbene navedbe, da v naselju ... gradnja tik ob vzdolžni parcelni meji oziroma z minimalnim odmikom od meje ni tradicionalna, saj je to razvidno že iz orto foto posnetka iz leta 1959. Neutemeljen je očitek, da investitor ni utemeljil gradnje manj od 4m od parcelne meje. Ta gradnja je utemeljena s trditvijo, da gre za tradicionalno gradnjo. Nadaljnja utemeljitev je bila, da je na tem mestu že stal objekt, ki se je porušil, in da se je na njegovih temeljih zgradil nov objekt. S trditvijo drugostopenjskega organa, da ni mogoče graditi na temeljih porušenega objekta se ne strinja, saj so temelji zakopani v zemlji dejansko ostali. Tako objekt izpolnjuje dva pogoja za gradnjo oddaljeno manj kot 4m, čeprav bi zadostoval samo eden. Oblikovanost terena ni določen kot dodatni kumulativni element. Objekt zadošča tudi požarnim in sanitarnim predpisom, morebitne neskladnosti pa so predmet inšpekcijskega postopka. Prav tako sta predvidena kritina in etažnost objekta v skladno s PUP. Tožeča stranka v tožbi prvič ugovarja dovoljeni vrsti kritine, zato se te navedbe štejejo kot tožbena novota. Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi s kulturnovarstvenim soglasjem. To je bilo pridobljeno in v postopku upoštevano, tožeča stranka pa s tem ugovorom ne varuje svojega pravnega interesa. Lažna je tudi trditev, da je investitor v vlogi navedel neresnične podatke in da v objektu, ki je predmet gradnje redi kokoši. Objekt za takšno dejavnost ni primeren. Tudi sicer tožeča stranka te trditve ni postavljala pred izdajo gradbenega dovoljenja, ampak šele v pritožbenem postopku. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe in zahteva, da se tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Tožnika v predmetnem sporu izpodbijata gradbeno dovoljenje Upravne enote Ptuj z dne 24. 4. 2015, izdano investitorju A.A., za gradnjo nezahtevnega objekta - kmečke lope, na zemljišču parc. št. 85/5 k.o. ... Kot bistvene tožbene navedbe sodišče šteje navedbe, da v zadevi ni bilo upoštevano, da objekt v naravi že stoji in je drugačnih dimenzij od dovoljenih, da niso bile upoštevane določbe PUP, ki se nanašajo na dovoljene odmike od meja sosednjih parcel ter določbe PUP, ki se nanašajo na naklon strehe in vrsto dovoljene kritine.

14. Sodišče pojasnjuje, da ZGO-1 za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta določa poseben postopek. Tako v določbi 74.a člena določa, da mora biti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta priložen prikaz lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiško katastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč, značilni prerezi (profili) ter oblikovanje objekta in terena, soglasja pristojnih soglasodajalcev ter dokazila o pravici graditi.

15. Pridobitev gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt je torej vezana na predložitev prej navedenih podatkov, tudi podatka o prikazu lege objekta na zemljišču, tako da je razviden njegov tlorisni položaj in oblika na zemljiško katastrskem prikazu, z navedbo odmikov objekta od parcelnih mej sosednjih zemljišč ter značilne prereze (profile) ter oblikovanje objekta in terena. Te prikaze lahko skladno z določbo petega odstavka 74.a člena ZGO-1 izdela investitor. Po vpogledu v listine upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je investitor z vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja z dne 23. 1. 2013 zadostil vsem zakonskim pogojem iz prej citiranega 74.a člena ZGO-1. Utemeljil je razvrstitev objekta med nezahtevne objekte in pojasnil, da gre za gradnjo nezahtevnega objekta na krajevno tradicionalen način, ki dopušča gradnjo severne obodne stene objekta oddaljeno manj kot 4 m od parcelne meje oziroma tako, da se napušč objekta na tej strani nahaja tik ob sosednjem zemljišču. Iz vloge izhaja namembnost tega objekta ter podatek o zaščiti objekta z materiali, ki služijo požarni zaščiti ter podatek o obliki in naklonu strehe, vrsti kritine ter odprtinah objekta na severnem obodnem zidu. Navedeno pomeni, da je moralo sodišče tožbeni ugovor tožnikov, da investitor v projektu za izdajo gradbenega dovoljenja ni utemeljil razlogov za odmik od sosednje parcelne meje, ki je manjši kot 4 m, kot neutemeljen zavrniti.

16. Sodišče je moralo zavrniti tudi tožbeni ugovor, da bi morala upravna organa upoštevati, da objekt v naravi stoji in da so njegove dimenzije ter povezanost z objektom za katerega je že bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, v bistvenem nasprotju z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem. Sodišče tožnikoma pojasnjuje, da se presoja pogojev za gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt opravi na podlagi predložene dokumentacije, ki mora biti sestavljena iz vseh listin zahtevanih v določbi 74.a in 74.c člena ZGO-1, torej listin o legi in velikosti objekta. To stališče, ki predstavlja stališče ustaljene sodne prakse, velja torej tudi v primeru, ko objekt v naravi že dejansko stoji. Drugačnega odločanja, torej odločanja na podlagi dejansko obstoječega objekta ali mimo predložene dokumentacije, ZGO-1 ne dopušča. 17. Ker v zadevi načeloma ni sporno, da objekt za katerega se je zahtevala izdaja gradbenega dovoljenja glede na v zahtevi navedene mere predstavlja nezahtevni objekt, je v zadevi po presoji sodišča nadaljnjo sporno še vprašanje, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji ZGO-1, ki se zahtevajo za gradnjo nezahtevnega objekta. Ključen pogoj, sporen tudi v obravnavani zadevi, je pogoj iz druge alinee prvega odstavka 74.c člena ZGO-1, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Prostorski akt, ki velja za obravnavano gradnjo je PUP, ki v določbi 5. člena območje nameravane gradnje opredeljuje kot občinsko središče (stanovanjsko - kmečki deli poselitve območja) ter v določbi 7. člena določa, da se v naselju ..., občinskem središču, dovoljujejo novogradnje in dozidave vseh vrst manjših objektov in naprav oziroma novogradnje in dozidave kmetijskih objektov in naprav, pod pogoji, iz tretjega odstavka tega člena, ki določa prepoved gradnje ekološko motečih objektov in drugih objektov naštetih v tej določbi, praviloma le izven strnjenih delov naselja oziroma ob robu naselja.

18. V obravnavani zadevi tožnika navajata, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju z določbo 16. člena PUP (odmiki). Iz navedene določbe izhaja, da je objekte in pomožne objekte, ki imajo gabarite in strehe v skladu z določili 17. člena tega odloka ter so take vrste, da njihova raba ne more vplivati v večji meri škodljivo na zdravje ljudi, dopustno graditi v oddaljenosti 4m in več od parcelnih meja brez posebnih pogojev. Tožnika oporekata odločitvi v delu, kjer dovoljuje gradnjo spornega objekta bližje njuni parcelni meji oziroma na njuni parcelni meji. V takem primeru določba drugega odstavka 16. člena PUP dopušča gradnjo bližje parcelnih meja, vendar pod pogojem, če so, po krajevni tradiciji, objekti oziroma pomožni objekti od parcelnih meja zgrajeni na obstoječih temeljih oziroma se gradijo po krajevni tradicionalni razdalji. Sodišče ugotavlja, da je investitor že v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja gradnjo bližje parcelni meji tožnikov pojasnil s krajevno tradicionalnim načinom gradnje, tožena stranka in prvostopenjski organ pa sta pojasnila, da gre za krajevno tradicionalni način in značilnost gradnje za to območje, ki ga potrjujejo tudi listine upravnega spisa kot orto foto posnetek Geodetske uprave Ptuj in načrt prikaza parcel v merilu 1:2000 in 1:3000. Navedena ugotovitev, s katero sodišče soglaša, ker jo utemeljujejo upravnemu spisu priložene listine, po presoji sodišča pomeni, da je bilo zahtevano gradbeno dovoljenje v tem delu izdano skladno s pogoji določenimi v PUP.

19. Sodišče soglaša z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da v zadevi ne gre za gradnjo objekta na temeljih porušenega objekta v letu 1967 in s tem utemeljitvijo dopustnosti gradnje na razlogu iz drugega odstavka 16. člena PUP. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, da je bila odločitev prvostopenjskega organa v tem delu nepravilna, saj je te ugovore obravnaval in jim pritrdil že drugostopenjski upravni organ.

20. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na spoštovanje določbe 17. člena PUP (gabariti objektov in strehe). Peti odstavek 17. člena PUP namreč dopušča, da se strehe objektov gradijo le kot simetrične dvokapnice, kar v obravnavanem primeru ni sporno, sporno pa je, ali je dovoljeni naklon strehe 290 skladen s to določbo. Ta namreč določa, da mora naklon strehe meriti od 35-450. Upravna organa sta se, po presoji sodišča pravilno, sklicevala na določbo desetega odstavka istega člena, ki dopušča na objektih v območju PUP, ki niso s posebnimi predpisi opredeljeni kot kulturni spomeniki, ali so kako drugače zavarovani, tudi uporabo drugačnih naklonov. Sporna je tudi z gradbenim dovoljenjem dovoljena kritina - rjava pločevina, ki po mnenju tožnikov ni skladna z določbo petega odstavka 17. člena PUP. Ta dopušča kritino iz žgane opeke ali iz betona v obliki in barvi kritin iz žgane opeke. Tudi za vrsto dovoljene kritine je v obravnavanem primeru upravni organ uporabil dovoljeno izjemo iz desetega odstavka 17. člena PUP, ki iz enakih razlogov, kot pri naklonu strehe, dovoljuje tudi uporabo drugačnih kritin, pod pogojem, da uporabljene kritine, njihov barvni videz in nakloni niso v nasprotju z značilnostmi prostora, obstoječih grajenih struktur in naravo načrtovanih prostorskih ureditev ter zagotavljajo ohranjanje posameznih sestavin kulturne dediščine v naseljih. Upravna organa sta izpodbijano odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da se objekt nahaja v območju PUP-Hajdina, ki ni opredeljen kot kulturni spomenik ali kako drugače zavarovan in je zato dovoljena uporaba drugačnih kritin ali naklonov in lomov strešnih ploskev. Ta ugotovitev je oprta tudi na primerjavo naklonov streh ter kritin s sosednjimi objekti, ki so zgrajeni z manjšim strešnim naklonom in imajo identično kritino.

21. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da v postopku niso bila pridobljena vsa predpisana soglasja. Tožnika zatrjujeta, da je investitor sicer pridobil kulturnovarstveno soglasje št. 35107-0652/2012/5-AM z dne 23. 10. 2012, ki pa je veljalo eno leto, zato bi moral investitor predložiti novo soglasje. Sodišče s tem tožbenim ugovorom ne soglaša in pritrjuje toženi stranki, da tožnika s tem ugovorom ne varujeta svojega pravnega interesa. Tudi sicer je bilo predpisano soglasje z dne 13. 10. 2012, z veljavnostjo dveh let od njegove vročitve investitorju, pridobljeno skladno z zahtevami ZGO-1 in usklajeno z določbo Zakona o varstvu kulturne dediščine.

22. Ker so v obravnavani zadevi po presoji sodišča izkazani pogoji za uporabo določbe drugega odstavka 16. člena PUP glede dovoljenosti gradnje nezahtevnega objekta na meji sosednjega zemljišča ter pogoji PUP, ki se nanašajo na naklon in vrsto strehe v skladu s 17. členom PUP, s tem pa je izkazano tudi, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom, so po presoji sodišča bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta na podlagi 74.c člena ZGO-1. Upoštevaje navedeno, je zato izpodbijana odločitev, tudi v delu, ki se nanaša na odmero stroškov pritožbenega postopka na podlagi 118. v zvezi z 113. členom ZUP pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

K III. točki izreka:

24. Stranka z interesom v tem upravnem sporu, A.A., je priglasil tudi stroške postopka. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. V odgovoru na tožbo je stroške tudi specificirala. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri navajala, kar izhaja iz podatkov izpodbijane odločbe in drugostopne odločbe ter podatkov spisa. S temi navedbami pa ni prispevala k razjasnitvi zadeve glede na vsebino tožbe tožnice oziroma vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo.