Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonito podana za nazaj. Tožena stranka je tožniku odpoved podala 7. 1. 2013 in tožnik jo je prejel 8. 1. 2013, pogodbo pa mu je odpovedala z 31. 12. 2012 in ga s tem dnem tudi odjavila iz vseh zavarovanj. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati naslednji dan po njeni vročitvi. Tožena stranka bi morala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z iztekom tega roka, torej 7. 1. 2013. Zato je tožnik od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 31. 12. 2012 do vključno 7. 2. 2013 upravičen do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II., III. in IV., tako da se v celoti glasi: „I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja t.j. 31. 12. 2012, v preostalem se zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi zavrne.

II. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 31. 12. 2012, temveč mu je trajalo do 7. 2. 2013. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 31. 12. 2012 do vključno 7. 2. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno osnovno plačo v bruto znesku 763,06 EUR ter ji po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca in jo pri javiti v matično evidenco ter v zavarovanje.

IV. Višji zahtevek (za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic vključno s plačo po 7. 2. 2013 ter zakonskih zamudnih obresti od 18. do 19. dne v mesecu) se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 609,00 EUR na račun pooblaščenca odvetnika A.A. št. ... pri B. d.d., v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila.“

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2012 (točka I izreka), da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki dne 8. 1. 2013, nezakonita (točka II izreka), da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo od 31. 12. 2013 (pravilno: 31. 12. 2012) do 18. 3. 2013 tako, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (točka III izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati od 31. 12. 2012 do 18. 3. 2013 vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo v bruto znesku 763,06 EUR in na ta znesek vse dodatke ter od tako pridobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine in dobljeni neto znesek plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter za tožečo stranko posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in jo za ta čas prijaviti v zavarovanje (točka IV izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške pravdnega postopka v znesku 609,00 EUR na račun pooblaščenca odvetnika A.A. št. ... pri B. d.d. v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti pa vse do plačila.

Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, da je bil tožnik ustno obveščen o dejstvu, da je delo v kraju C. na objektu D., zaradi katerega ga je tožena stranka zaposlila za določen čas, končano in s tem se je iztekla tudi njegova pogodba o zaposlitvi. Kot je izpovedal tožnik, je tožbo vložil po navodilih delavcev Zavoda za zaposlovanje RS zaradi uveljavljanja njegovih finančnih pravic pri tem zavodu. Tožnik je že pred tem delal pri toženi stranki in mu je na enak način prenehalo delovno razmerje. Skladno s 53. členom ZDR delovno razmerje sklenjeno za določen čas poteče z datumom izteka roka, ki je naveden v pogodbi, oziroma z izpolnitvijo razveznega pogoja, v tem primeru z dokončanjem dela, zaradi katerega je bil delavec zaposlen. Zato v praksi ni nobene potrebe po pisnem obvestilu. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila delavcu dne 8. 1. 2013 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 1. 2013, vendar pa je tožena stranka mnenja, da je bil postopek pred napačno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pravilno izpeljan in sicer iz razloga končanja del na projektu, zaradi katerega je bil delavec zaposlen. Ker je tako delavcu že prenehalo delovno razmerje iz tega razloga, vročena odpoved sploh ni bila potrebna. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sploh ni opredelilo, s tem pa je bistveno kršilo procesna pravila in sicer gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, obenem pa je toženo stranko prikrajšalo za primerno obrazloženo sodno odločbo v skladu z določbo 22. člena Ustave RS. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (pravilno: sojenje).

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je imel tožnik izrecno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do dokončanja del na objektu D. v kraju C. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, vendar pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je tožnik s toženo stranko dne 13. 12. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer od 19. 12. 2012 do 18. 3. 2013 oziroma do dokončanja del zaradi povečanega obsega dela, ter da se je delo opravljalo na gradbišču D. v kraju C. Tožena stranka je tožnika dan pred zaključkom del na tem gradbišču, obvestila, da je delo v kraju C. zaključeno. Novih naročil ni bilo, zato je delavcem zaradi pomanjkanja dela odpovedala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Po stališču sodišča prve stopnje je bila s tožnikom pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, mu je pa tožena stranka napačno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj bi zadoščalo že, če bi tožnika le obvestila, da mu je po zaključku del delovno razmerje prenehalo. Po izvedenem dokaznem postopku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikov zahtevek utemeljen. Tožena stranka je tožniku 7. 1. 2013 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožnik pa jo je prejel 8. 1. 2013. Ker odpoved učinkuje šele naslednji dan po vročitvi, mu ni mogla pogodbe o zaposlitvi odpovedati za nazaj z 31. 12. 2012. Tožena stranka tudi ni upoštevala 30-dnevnega odpovednega roka po 1. alineji 2. odstavka 92. čelna ZDR, poleg tega pa ga o nameravani odpovedi ni pisno obvestila. Podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila po zaključku sodišča prve stopnje iz navedenih razlogov nezakonita, zato je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Predmet tega spora je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z 52. členom Zakona o delovnih razmerjih in sicer zaradi povečanega obsega dela in sicer dela na objektu D. v kraju C.. Tožena stranka tožniku ob izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni izdala ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ali ga kako drugače obvestila, da se je delo po pogodbi o zaposlitvi izteklo. Namesto tega mu je izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je za ta spor nepomembno, da mu jo je izdala po napačnih navodilih delavke zavoda za zaposlovanje. Bistvena za odločitev v tem sporu je ugotovitev, ali je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje zadostno obrazložena. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje in ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Tako je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena neutemeljen, tožena stranka pa tudi ni bila prikrajšana za primerno obrazloženo sodno odločbo.

Kljub temu, da je v 4. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) določeno, da mora delodajalec o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavca pisno obvestiti, izostanek pisnega obvestila v konkretnem primeru nima za posledico nezakonitost odpovedi. Namen pisnega obvestila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je, da se delavcu omogoči, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Tožnik ne zatrjuje, da je član kakršnega koli sindikata. Tako je po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka svojo obveznost izpolnila, ko ga je zadnji dan pred odhodom z gradbišča iz kraja C. o tem obvestila.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje tudi izhaja, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog, saj tožena stranka novih naročil ni imela, delo na gradbišču v kraju C. pa je bilo zaključeno. Tako je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonito podana za nazaj. Tožena stranka je tožniku odpoved podala 7. 1. 2013 in tožnik jo je prejel 8. 1. 2013, pogodbo pa mu je odpovedala z 31. 12. 2012 in ga s tem dnem tudi odjavila iz vseh zavarovanj. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati naslednji dan po njeni vročitvi to je 9. 1. 2013. Tožena stranka tudi ni spoštovala tridesetdnevnega odpovednega roka iz prve alineje 2. odstavka 92. člena ZDR, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno bi morala tožena stranka tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z iztekom tega roka, torej 7. 1. 2013. Zato je tožnik od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 31. 12. 2012 do vključno 7. 2. 2013 upravičen do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom mesečne osnovne bruto plačo v znesku 763,06 EUR in izplačilom neto plače po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za neto znesek iz preteklega meseca in prijavo v matično evidenco ter zavarovanje.

Iz navedenega izhaja, da je pritožba delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerem v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, sama krije svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo na podlagi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP.