Jedro

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa druge stopnje, podrejeno pa prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Prošnja za odložitev izvršitve citirane odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS je kot prvostopenjski davčni organ z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo za odložitev izvršitve sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-66428/2014-1 07-3401-00 z dne 23. 10. 2014, ker je bilo o istovrstnem tožnikovem zahtevku že odločeno s sklepom DT 4934-66428/2014-9 (07-3401-05) z dne 12. 12. 2014, s katerim je bila vloga tožnika za odložitev izvršitve davčne izvršbe zavrnjena. Kot podlago za odločitev navaja določbo 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Kot je to pravilno ugotovil prvostopenjski organ je bilo o istovrstnem tožnikovem zahtevku za odlog izvršitve obravnavanega sklepa o davčni izvršbi že odločeno s sklepom DT 4934-66428/2014-9 (07-3401-05) z dne 12. 12. 2014, s katerim je bila vloga tožnika za odlog davčne izvršbe zavrnjena, ker ni izpolnjevala pogoje iz 154. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tako je bilo o istovrstnem tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno. Skladno z določbo 4. točke 129. člena ZUP je mogoče zahtevo zavreči v primeru, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi uveljavlja vse tožbene razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitve 22. člena in 25. člena Ustave RS, kakor tudi kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Prosi tudi za oprostitev plačila sodne takse in navaja določbo drugega in tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Predlaga, da sodišče opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena ZST-1, ki se nanaša na pravne osebe. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-85/96 z dne 20. 11. 1997. 4. Tožnik je v predmetni zadevi davčni organ zaprosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima že več let blokiran račun. Davčni organ je tudi že opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa kriterije za odlog in obročno plačevanje. Navaja tudi vsebino 43. člena Pravilnika. Tožnik je plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha, ki ju prilaga. Z izvršitvijo izpodbijanega akta bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega tožnikovo premoženje ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani akt spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena ZST-1 oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču RS“. Hkrati tudi predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter ima podlago v določbah ZUS in ZDavP-2, na katere se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa pravilno sklicujeta davčni organ prve in druge stopnje.

8. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi DT 4934-66428/2014 (07-710-10) z dne 16. 1. 2015 in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa druge stopnje, podrejeno pa prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Prošnja za odložitev izvršitve citirane odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja. Tožnik se sicer sklicuje na vse tožbene razloge navedene v 27. členu ZUS-1 ter na kršitev ustavnih pravic iz 22. člena in 25. člena Ustave RS, kakor tudi na kršitev 6. člena EKČP, vendar gre za pavšalne ugovore, ki jih tožnik prav v ničemer ni konkretiziral, zato jih sodišče ni moglo presoditi. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

9. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da to sodišče ne opravlja ustavnopravne presoje. Glede predloga tožnika, da sodišče prekine ta postopek in sproži pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti četrtega in petega odstavka 11. člena ZST-1 pa sodišče pripominja, da izpodbijani sklep ne temelji na določbah ZST-1, marveč na določbah ZUP in ZDavP-2, zato tožnikovega predloga v tej zvezi ni presojalo.

10. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 11. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.