Jedro

Preživninski upravičenec je v okviru svojih preživninskih potreb lahko upravičen do preživnine v taki višini, kolikor mu jo preživninski zavezanec lahko nudi glede na svoje zmožnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, tedaj mladoletnega sina D. dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa naložilo, da za njegovo preživljanje plačuje od 1.9.1994 dalje preživnino v znesku 18.000 SIT mesečno. Višji zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o preživnini tako spremenilo, da je toženčevo preživninsko obveznost do sina znižalo na 15.000 SIT mesečno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo pritožba toženca proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjena. Po stališču sodišča je slabo toženčevo zdravstveno stanje narekovalo znižanje njegove preživninske obveznosti. Vendar pa v postopku na prvi stopnji to zdravstveno stanje ni bilo posebej ugotovljeno. Sicer pa je toženčevo sklicevanje na slabo zdravje pretirano. Doslej ni bil nikoli operiran, pa tudi dodatnih stroškov z zdravljenjem v zdraviliščih nima. Napačno je odločeno tudi o stroških pritožbenega postopka, saj je toženec s svojo pritožbo na drugi stopnji uspel le v manjšem delu. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) je v reviziji le naveden, ni pa konkretiziran. Zato revizije v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Preizkus po uradni dolžnosti pa je pokazal, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejansko stanje je na nižjih stopnjah bilo ugotavljano tudi glede toženčevega zdravstvenega stanja. O tem v spisu obstoji izčrpen zdravniški izvid. Ocena o dragi dietni prehrani sladkornih bolnikov pa temelji na splošno znanem dejstvu, ki ga je mogoče upoštevati v okviru pravne presoje. Po drugi strani pa je ocena potreb preživninskega upravičenca dejansko vprašanje, do katerega se je pritožbeno sodišče opredelilo z ugotovitvijo, da mesečno ne presegajo (po stanju ob sojenju na prvi stopnji) 35.000 SIT. Ob vezanosti na dejansko podlago, ugotovljeno na nižjih stopnjah (3. odstavek 385. člena ZPP), posebej upoštevajoč lastne otrokove dohodke (štipendijo) in višino denarnih prejemkov pravdnih strank, se revizijsko sodišče strinja z višino na drugi stopnji dosojene preživnine (15.000 SIT mesečno). Preživninski upravičenec je v okviru svojih preživninskih potreb lahko upravičen do preživnine v taki višini, kolikor mu jo preživninski zavezanec lahko nudi glede na svoje zmožnosti (79. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. l. SRS št. 14/89). Upoštevaje lastne otrokove dohodke pa bosta pravdni stranki pri stroških za otrokovo preživljanje glede na višino svojih prejemkov in toženčeve povečane potrebe zaradi bolezni približno enako obremenjeni. Zato revizijsko sodišče ne najde podlage po kateri bi lahko sledilo revizijskemu predlogu in dosojeno preživnino zvišalo.

Revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevno napačno odločitev o pravdnih stroških, na revizijski stopnji ni mogoče upoštevati. Odločitev o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Omenjena odločba ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno. Iz navedenih razlogov se revizijsko sodišče s tem delom revizije ni posebej ukvarjalo.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.