Jedro

Institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo, ki varuje odrasle osebe, ki zaradi različnih vzrokov, ki vplivajo na njihovo zmožnost razsojanja, same ne zmorejo poskrbeti za svoje pravice in koristi, pa ni povezan oziroma ne predstavlja odraza pravic in obveznosti, ki v okviru starševske skrbi pripadajo staršem mladoletnega otroka in prenehajo s polnoletnostjo otroka. Zato ob presoji ureditve instituta skrbnika odrasli osebi ne pridejo v poštev določila tretjega dela DZ, ki opredeljuje obveznosti in pravice staršev in otrok, ki izhajajo iz starševske skrbi in posebnega varstva, ki se zagotavlja mladoletnim otrokom. Skupnega skrbništva večih fizičnih oseb z enakimi nalogami DZ ne dopušča.

Izrek

Pritožba predlagatelja se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku po predlogih predlagatelja A. A. in predlagateljice B. B., kot staršev nasprotne udeleženke, za postavitev nasprotne udeleženke kot odrasle osebe pod skrbništvo, s sklepom z dne 20. 7. 2021 sklenilo: - pod točko I izreka, da se nasprotna udeleženka C. C. postavi pod skrbništvo in se ji odvzame pravica voliti in biti voljena; - pod točko II izreka za skrbnico nasprotne udeleženke imenovalo B. B.; - pod točko III izreka določno opredelilo pravice in obveznosti skrbnice; - pod točko IV naložilo, da opravila, ki se nanašajo na popis, ocenitev in izročitev premoženja nasprotne udeleženke v upravljanje skrbnici, opravi Center za socialno delo ... .

2. Pritožbo zoper navedeni sklep je vložil vlagatelj A. A. V pritožbi je zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP (v zvezi s členom 42 ZNP-1). Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, podredno, da se njegovi pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se za skrbnika nasprotni udeleženki postavi oba predlagatelja.

V pritožbi je zatrjeval, da sta s predlagateljico B. B. predlagala, da oba predlagatelja postaneta nasprotni udeleženki skupna skrbnika z enakimi nalogami. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom imenovalo za skrbnico zgolj predlagateljico. Zato pa se predlagatelj pritožuje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko v zvezi z obvestilom predlagatelja, da mu je znano, da je Okrožno sodišče na Ptuju na podlagi 262. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) že odločilo v identični dejanski in pravni situaciji tako, da je oba starša določilo za skrbnika polnoletne osebe, po uradni dolžnosti ni vpogledalo v bazo podatkov o sodni praksi. Na podlagi vpogleda bi lahko ugotovilo, da sodna praksa na podlagi 262. člena DZ dovoljuje imenovanje obeh staršev kot skrbnikov z enakimi pravicami. Sodišče prve stopnje je pri obrazložitvi svoje odločitve v točkah 13 in 14 obrazložitve določila prvega in drugega odstavka 262. člena DZ preozko razlagalo. Zakonodajalec ob sprejemanju DZ ni imel v mislih, da je lahko skrbnik samo ena oseba. Res to določilo govori o skrbniku v ednini, vendar pa je potrebno upoštevati četrto poglavje DZ (od členov 135 dalje), ki ureja odnose (pravice in obveznosti) med starši in otroki. Nasprotna udeleženka je kljub polnoletnosti še vedno hči predlagatelja. Določila od 135. do 138. člena DZ pravice in obveznosti staršev do otrok posebej urejajo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo stališče zakaj je mati primernejša za skrbnico, vendar pa sta oba predlagatelja ob zaslišanju povedala, da nasprotna udeleženka zaradi zdravstvene diagnoze živi izmenjaje dva dni pri enem in dva dni pri drugem staršem, saj bi bila skrb zanjo za enega starša fizično prezahtevna. Starša tako v celoti poskrbita za vse koristi nasprotne udeleženke. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje poseglo v takšen ustaljen ritem staršev. Z restriktivno uporabo 262. člena DZ je sodišče prve stopnje povzročilo nejasno pravno situacijo, kaj kdo od staršev sedaj lahko in česa ne sme storiti. Predlagatelja je kot očeta v celoti izključilo iz skrbi za hči. Oba predlagatelja sta ob zaslišanju pojasnila, da potrebujeta polno skrbništvo nad polnoletno hčero – nasprotno udeleženko tudi iz povsem življenjskih zdravstvenih razlogov, ko lahko pride do situacije, da je potrebno nemudoma odločiti in dati navodila zdravniku, kaj lahko in česa ne sme storiti. Če pride do takšne situacije, ko je nasprotna udeleženka pri predlagatelju, ta sedaj zdravniku ne bi mogel dati navodil ali soglasja za zdravniški poseg. To pa lahko ogroža življenje nasprotne udeleženke. Zato pa odločitev, da je skrbnik nasprotni udeleženki le ena oseba, ni pravilna in razlogovanje sodišča prve stopnje, da DZ ne predvideva možnosti, da se odrasli osebi, ki se jo postavi pod skrbništvo, postavita dva skrbnika z enakimi nalogami, ni pravilno. Glede na izpostavljeno pa so kršene predlagateljeve z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, predvsem enakost pred zakonom po 14. členu Ustave, pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in pravice in dolžnosti staršev po 54. členu Ustave RS.

3. Ne glede na izrek izpodbijane odločbe (ko o predlagateljevem predlogu v delu, kjer mu sodišče ni ugodilo, ni odločeno) gre predlagatelju pravica do pritožbe zoper sprejeto odločitev na podlagi prvega odstavka 33. člena ZNP-1. Določila Drugega oddelka ZNP-1, kjer je urejen postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo (členi od 57 do 70), namreč ne določajo kako drugače. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotno udeleženko, ki je sicer polnoletna hči predlagateljev, postavilo pod skrbništvo zato, ker je ugotovilo, da ta zaradi težke motnje v duševnem razvoju, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase v celoti ni sposobna samostojno poskrbeti za svoje pravice in koristi na nobenem področju življenja. Za skrbnico nasprotni udeleženki je imenovalo njeno mamo (sicer tudi predlagateljico), ki je do sedaj (nasprotna udeleženka je postala polnoletna po vložitvi predloga), sicer skupaj s predlagateljem, skrbela za nasprotno udeleženko, za njene koristi in potrebe in je bila v sicer skupnem izvrševanju (starševske) skrbi tista, ki je bila v celoti vpeta v skrb za nasprotno udeleženko in je aktivno spremljala njeno zdravstveno stanje in skrbela za vse potrebe nasprotne udeleženke v zvezi z zagotavljanjem zdravja (predlagatelj je nasprotno udeleženko vozil le na preglede k zobozdravniku), sprožila in v posebnem postopku, kjer je bila skrbnica za poseben primer nasprotni udeleženki, pa je tej zagotovila tudi osebnega asistenta. Predlagateljica je opravljala tako večino nalog in opravil, ki so glede na zdravstveno stanje, zmožnosti in sposobnosti nasprotne udeleženke bile ključnega pomena za njeno življenje, zato pa je ob predlagateljičini privolitvi in ugotovitvah, da glede nje ne obstajajo nobeni izključitveni razlogi iz 241. člena DZ, da je njeno imenovanje za skrbnico potrdil tudi CSD in da DZ ne dopušča imenovanja več fizičnih oseb z enakimi nalogami kot skupnih skrbnikov, njo imenovalo za skrbnico. Ugotovilo je namreč, da sta oba starša nasprotne udeleženke predlagala, da se ju imenuje za skupna skrbnika nasprotni udeleženki za vsa področja, nista pa pristajala (oziroma nista dala privolitve) na to, da bi se ob njuni določitvi kot skupna skrbnika naloge med njiju razdelile po posameznih področjih.

6. Pritožnik pritožbeno izpodbija pravno zmotnost razlogovanja sodišča prve stopnje, da DZ, ki ureja institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo, ne dopušča ob postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo, imenovanja le-tej več fizičnih oseb kot skupnih skrbnikov z enakimi nalogami in posledično njegovo neimenovanje skupaj s predlagateljico za skupnega skrbnika z enakimi nalogami. Zatrjevanje o nevpogledu v bazo sodne prakse zaradi ugotovitve morebitne odločbe sodišča prve stopnje z odločitvijo, ki se pritožbeno zagovarja, ne pomeni očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak zmotne uporabe materialnega prava.

7. Imenovanje skrbnika odrasli osebi, ko se ta postavi pod skrbništvo, ne ureja le 262. člen DZ in ki ob njegovem imenovanju tega opredeljuje v edninski obliki. Institut skrbnika (pogojev, ki jih mora izpolnjevati, način njegovega imenovanja, poslovanja, nadzora nad njegovim delom, če skrbnik ni CSD, poročanja, razrešitve v primeru nepravilnega izvrševanja skrbništva, imenovanja novega skrbnika) ureja DZ v členih od 240 do 256, glede skrbnika odrasli osebi pa tudi v členih 263, 264 in 266 DZ in v členih od 64 do 67 ZNP-1 (kjer je izrecno urejen tudi postopek imenovanja skrbnika, prenehanja, razrešitve in imenovanje novega skrbnika). Namen skrbništva za odrasle osebe (tega opredeljuje DZ v drugem odstavku 239. člena) je namreč drugačen od namena skrbništva za otroke (tega opredeljuje prvi odstavek 239. člena DZ). Namen prvega je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same ter s prizadevanjem za zdravje in usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ). Namen skrbništva za otroke pa je, da se s skrbjo ter z zagotovitvijo vzgoje in izobraževanja vsestransko razvije njihova osebnost in da se usposobijo za samostojno življenje in delo (prvi odstavek 239. člena DZ). Zato za ugotovitev ureditve instituta skrbnika za odrasle osebe ob splošni ureditvi instituta skrbnika, ki je določena v členih od 240 do 256 DZ, pridejo v poštev tudi specialnejše določbe od členov 263 do 266 DZ in navedene določbe ZNP-1. Institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo, ki varuje odrasle osebe, ki zaradi različnih vzrokov, ki vplivajo na njihovo zmožnost razsojanja, same ne zmorejo poskrbeti za svoje pravice in koristi, pa ni povezan oziroma ne predstavlja odraza pravic in obveznosti, ki v okviru starševske skrbi (6. člen ZD) pripadajo staršem mladoletnega otroka in prenehajo s polnoletnostjo otroka (prvi odstavek 152. člena DZ). Zato ob presoji ureditve instituta skrbnika odrasli osebi ne pridejo v poštev določila Tretjega dela DZ, ki opredeljuje obveznosti in pravice staršev in otrok (členi 135 do 138 DZ), ki izhajajo iz starševske skrbi in posebnega varstva, ki se zagotavlja mladoletnim otrokom. Pritožbeno sklicevanje na navedena določila je tako zmotno. Na podlagi navedenih upoštevnih zakonskih določb, to je namena instituta skrbnika in skrbništva za odrasle, njegove sistemske ureditve, ki sicer ne ureja situacij načina izvrševanja skupnega skrbništva dveh fizičnih oseb s skupnim izvrševanjem vseh nalog (kdo od njiju in kako izvršuje skupne posamezne naloge) in reševanja njunih nesoglasij, pa tudi jezikovne razlage, ki v opredeljevanju imenovanja skrbnika odrasli osebi določa skrbnika v edninski obliki, je tudi pravna teorija (Novak Barbara, Komentar družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, 2019, stran 240 in Kraljić Suzana, Družinski zakonik s komentarjem, Poslovna založba MB, Založništvo d.o.o., 2019, stran 1119) zavzela stališče, da skupnega skrbništva večih fizičnih oseb z enakimi nalogami DZ ne dopušča. Iz baze Sodne prakse, ki je prosto dostopna na spletnem naslovu www.sodna.praksa.si, sicer ne izhaja, da bi bilo z odločbo kakšnega višjega sodišča v Republiki Sloveniji ali Vrhovnega sodišča RS odločeno o določitvi več fizičnih oseb z enakimi nalogami kot skrbnikov odrasli osebi po določbah 262. člena DZ, morebitna enkratna odločitev sodišča prve stopnje pa sicer ne predstavlja prikaza sodne prakse. Pravno razlogovanje sodišča prve stopnje je ob navedenem tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, pritožbeni drugačni očitki pa neutemeljeni. Takšni pa so ob predstavljenem tudi pritožbeni očitki o podanosti kršitev 14., 22. in 54. člena Ustave RS.

8. Pritožbeno sodišče ob pritožbeno izpostavljenih dejanskih okoliščinah sicer pripominja, da ne vidi zagotovil za uresničitev pritožnikovih pričakovanj, da bi v pritožbeno izpostavljenih zadevah organ, s katerim bi moral urejati zadeve v zvezi z nasprotno udeleženko, (morebitno) skupno skrbništvo na pritožnikov predlagani način, razumel tako, kot to predvideva pritožnik. Ob zakonski neurejenosti takšnega skrbništva namreč ni mogoče izključiti, da ne bi ti organi zahtevali kot upoštevno izjavo skrbnika podaje izjav obeh skrbnikov hkrati.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).