Jedro

Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 180/2012 zavzelo stališče, da so razlogi o neustreznosti tožbenega zahtevka v konkretni zadevi zmotni, saj bo predmet bodoče vknjižbe celotna že obstoječa parcela. Za vknjižbo stanovanjske hiše s stavbiščem tožnik že ima ustrezne listine na podlagi pravno poslovne pridobitve, za vpis dvorišča oziroma funkcionalnega zemljišča, kar je pridobil na podlagi samega zakona, pa potrebuje sodbo v tej pravdi. V taki situaciji parcelacija v smislu oddelitve dvorišča od stavbišča ni potrebna, saj se bo spremenilo le pravno razmerje, sama zemljiška parcela pa bo ostala enaka. Ob upoštevanju tega stališča in upoštevajoč zaključke sodišča druge stopnje dopustitev revizije glede predlaganega vprašanja ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču površine 63 m² na parc. št. 1893 k. o. ..., ki spada k njegovi stanovanjski hiši v I, ... stoječi na isti parcelni številki, kar je toženka dolžna priznati in dopustiti vknjižbo lastninske pravice. Zahtevek je utemeljeval s trditveno podlago o originarni pridobitvi pravice uporabe oziroma lastninske pravice na podlagi samega zakona, ker dvorišče kot funkcionalno zemljišče spada k stavbi in je zato z nakupom stavbe po samem zakonu na njem pridobil tudi pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico.

2. V prvem sojenju in drugem sojenju je bil tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen, v tretjem sojenju pa je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo tožnikovo lastninsko pravico na spornem zemljišču. Glede zahtevanega priznanja in dopustitve vknjižbe lastninske pravice je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo. Pritrdilo je stališču, da se je pravica uporabe na funkcionalnih zemljiščih prenašala skupaj s pravico na stavbi po samem zakonu, da ta prenos ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil niti z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča in da je tožnikov pravni prednik z nakupom hiše pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču po sili zakona. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje (da je tožnikov oče na podlagi določb Stanovanjskega zakona kupil enostanovanjsko vrstno hišo na parceli št. 1893 k. o. ..., da to parcelo sestavljata hiša oziroma stavbišče v izmeri 71m² in dvorišče v izmeri 63 m², da je na navedeni parceli še vedno vpisana družbena lastnina v uporabi toženke, da je sporno zemljišče pred tožnikovo hišo in deloma pred hišo soseda, ter je ograjeno z žičnato ograjo, skozi katero je urejen tlakovan dostop z nekaj stopnicami do tožnikovih vhodnih vrat, v preostalem delu pa je vrtiček z ožjo potko, pri čemer sta na delu vrtička dve skladovnici drv, pod okni tožnikove hiše je dober meter širok tlakovani del, za njim pa na kovinskih nosilcih raste vinska trta); je ocenilo, da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče. Toženkine ugovore, da dvorišče ne služi nujno uporabi hiše in da je sporna tudi kvadratura, je ocenilo kot pavšalne. Pojasnilo je, da bo tožnik na podlagi listin o pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice na stavbi, ki jih že ima, in te sodbe, ki se nanaša na funkcionalno zemljišče, lahko vpisal svojo lastninsko pravico na parceli 1893 k. o. ...

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali je dopustna odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču (oziroma pripadajočem zemljišču k stavbi), ne da bi sodišče ugotovilo obseg funkcionalnega zemljišča in odmerilo funkcionalno zemljišče na podlagi mnenja izvedenca ustrezne stroke. Uvodoma povzema dosedanji potek sojenja, v katerem je bilo sodiščema nižjih stopenj naloženo, naj ugotovita, ali je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve kupoprodajne pogodbe, upoštevajoč stališča iz sklepa revizijskega sodišča II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009 in Pravnega mnenja občne seje VSS z dne 21. 12. 1988. Te napotke in stališča pa so sodišča na koncu (v tretjem sojenju) prezrla. Za odločitev o zahtevku je nujno odgovoriti na vprašanje, ali se lahko šteje celotni del parcele v izmeri 63 m² kot funkcionalno zemljišče stavbe tožnika, ker je lahko sporna razmejitev med funkcionalnimi zemljišči več stavb, med funkcionalnim zemljiščem in javno površino ali med funkcionalnim zemljiščem in preostalim delom parcele. Opozarja, da je odmero funkcionalnega zemljišča mogoče opraviti tudi v pravdi. Celotnih 63 m² po njenem mnenju ne more biti funkcionalno zemljišče. Zavzema se za stališče teorije in sodne prakse, da bi bila ugoditev zahtevku možna le, če bi ustrezen strokovnjak ocenil, kolikšen del sporne parcele je funkcionalno zemljišče stavbe, temu pa bi moral biti prilagojen tudi tožbeni zahtevek. Tožnik bi moral skladno z določbo 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin predlagati izdelavo elaborata parcelacije in po njegovi pridobitvi oblikovati tožbeni zahtevek tako, da bo določil, na kateri novi parceli je pridobil lastninsko pravico (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 7552/2006 z dne 7. 3. 2007). K takšnemu postopanju je sodišče tudi pozvalo tožnika, ki pa se na poziv ni odzval in je zato sam odgovoren za zavrnitev zahtevka. Vrhovno sodišče je ob presoji ustreznosti tožbenega zahtevka (sklep II Ips 180/2012 z dne 20. 9. 2012) prezrlo, da namen parcelacije v prvi vrsti ni možnost vknjižbe lastninske pravice, temveč da se določi obseg funkcionalnega zemljišča, ki je predpostavka za odločitev o zahtevku in ki je glede na prerekanje toženke sporen. Enako napako je storilo pritožbeno sodišče, ki je z izpodbijano sodbo odločilo v prid tožniku, pri tem pa je toženkine ugovore, da dvorišče ne služi nujno uporabi hiše in da je sporna tudi kvadratura, ocenilo kot pavšalne. Takšno stališče je zmotno, saj je dokazno breme obstoja in obsega funkcionalnega zemljišča na tožniku. Gre za nujni predpostavki odločanja o zahtevku v zvezi z lastništvom funkcionalnega zemljišča, in sicer ne glede na to, ali toženka prereka obseg tega zemljišča. Vprašanje obsega in odmere funkcionalnega zemljišča je tako ostalo nerešeno, zato je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Okoliščina, da je revizijsko sodišče v isti zadevi najprej zavzelo takšno stališče (sklep II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010) in ga nato povsem prezrlo (sklep II Ips 180/2012 z dne 20. 9. 2012), kaže na neenotno prakso tega sodišča. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 180/2012 zavzelo stališče, da so razlogi o neustreznosti tožbenega zahtevka v konkretni zadevi zmotni, saj bo predmet bodoče vknjižbe celotna že obstoječa parcela. Za vknjižbo stanovanjske hiše s stavbiščem tožnik že ima ustrezne listine na podlagi pravno poslovne pridobitve, za vpis dvorišča oziroma funkcionalnega zemljišča, kar je pridobil na podlagi samega zakona, pa potrebuje sodbo v tej pravdi. V taki situaciji parcelacija v smislu oddelitve dvorišča od stavbišča ni potrebna, saj se bo spremenilo le pravno razmerje, sama zemljiška parcela pa bo ostala enaka. Ob upoštevanju tega stališča in upoštevajoč zaključke sodišča druge stopnje dopustitev revizije glede predlaganega vprašanja ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi, kot je bila sprejeta v izpodbijani sodbi.

6. Ker razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP po navedenem niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).