Jedro

Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok(a) tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. Izdana začasna odredba pa mora biti takšna, da lahko grozečo škodo prepreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Hčeri pravdnih strank, sedaj enajstletna A. in desetletna B., sta bili sprva na podlagi sodne poravnave s 1. 4. 2014, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Celju, zaupani v varstvo in vzgojo očetu. Na podlagi sklepa Z 00/2018 z 22. 11. 2018 pa sta bili zaradi očetovih neprimernih vzgojnih metod začasno zaupani v vzgojo in varstvo materi. V tem postopku sodišče odloča o materini tožbi za spremembo zaupanja deklic.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog, na podlagi katerega bi hčeri pravdnih strank začasno dodelilo v varstvo in vzgojo očetu, uredilo stike z materjo, slednji naložilo plačevanje 200 EUR preživnine; poleg tega pa odločilo, da se deklici z dnem izdaje začasne odredbe prepišeta v osnovno šolo v kraju toženčevega bivanja.

3. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga spremembo sklepa in izdajo začasne odredbe.

Izpostavlja ugotovitve izvedenke o negativnem vplivu matere na odnos in stike med hčerama in očetom. V bistvenem izpostavlja, da sta deklici zaskrbljeni, ker ju mati pretirano informira o dogajanju v zvezi s sodnim postopkom in družinsko situacijo, sta podvrženi konfliktu lojalnosti in že kažeta znake zavračanja očeta. Materino ravnanje je mogoče šteti kot obliko čustvene zlorabe, ki terja čim hitrejšo izvedbo postopka, sodišče pa mora staršem odvzeti moč manipulacije nad otrokom in sistemom.

4. Tožnica predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok(a) tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja.1,2 Izdana začasna odredba pa mora biti takšna, da lahko grozečo škodo prepreči.3

7. Pritožbeno sodišče naj naprej opozori, da toženec predlaga izdajo začasne odredbe o vzgoji in varstvu, stikih ter preživljanju deklic, pa tudi začasne odredbe o prešolanju, ki (kljub drugače oblikovanemu predlogu) predstavlja začasno odločitev sodišča o vprašanju, ki (lahko) bistveno vpliva na razvoj otrok, starša pa se o njem nista mogla sporazumeti.

8. Pritožnik očitno meni, da je odločitev o začasnem prešolanju avtomatična posledica odločitve o (pre)dodelitvi otroka, zaradi česar višje sodišče uvodoma opozarja, da je takšno stališče napačno. Dodaja, da se sodna praksa izogiba odločanju o prešolanju pred odločitvijo o zaupanju v varstvo in vzgojo4, nadomestitev soglasja o prešolanju z začasno odredbo pa bi bila možna, če bi toženec izkazal, da: 1. gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na razvoj otrok; 2. starša pa se o njem (tudi ob pomoči centra za socialno delo) nista mogla sporazumeti, 3. je verjetno izkazano, da sta deklici ogroženi in 4. je predlagana začasna odredba takšna, da lahko prepreči grozečo škodo. Pritožnik ni izkazal ničesar od tega.

9. Zakaj bi bilo vprašanje, ali se deklici šolata na Osnovni šoli X. ali Osnovni šoli Y. takšno, da bistveno vpliva na njun razvoj, pritožnik ni pojasnil, tega, ali se o tem vprašanju tudi ob pomoči CSD ni bilo mogoče sporazumeti, tudi ne. Prav tako iz pritožnikovih trditev ni mogoče izluščiti ničesar, kar bi utemeljevalo sklep, da šolanje na Osnovni šoli X. mladoletni hčeri pravdnih strank ogroža5, to ogrožanje pa bi bilo mogoče odpraviti z začasnim prešolanjem na Osnovno šolo Y. Odločitev o zavrnitvi tega dela predloga za začasno odredbo je torej materialno pravno pravilna, obremenjena pa tudi ni s kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti; (v tem delu neobrazložena) pritožba je torej neutemeljena.

10. Ob odločanju o toženčevem predlogu za začasno dodelitev deklic v vzgojo in varstvo (in posledičnem predlogu za ureditev stikov s tožnico ter določitev preživnine) si sodišče prve stopnje ni zatiskalo oči pred ugotovitvami v izvedenskem mnenju dr. C. C., specialistke klinične psihologije, da mati s svojimi ravnanji v večji meri kot oče skuša vplivati na deklici, kar deklici obremenjuje in se kaže kot konflikt lojalnosti, ter njenimi ugotovitvami, da je mati s svojimi besedami, neverbalnimi sporočili in vedenjem že vplivala na negativen odnos deklet z očetom, tovrstna dejanja pa vodijo v poglabljanje odtujevanja, kar dolgoročno lahko pusti pomembne posledice v razvoju. Prav tako sodišče prve stopnje ni spregledalo predloga izvedenke, da sta A. in B. glede na osebnostne lastnosti staršev, njune starševske kapacitete ter potrebe otrok, zaupani v varstvo in vzgojo očetu. Pritožnik torej po nepotrebnem obsežno ponavlja ugotovitve izvedenke.

11. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da stiki med deklicama in očetom redno potekajo vsak drugi vikend, med tednom urejene stike pa je toženec samovoljno opustil. Sodišče prve stopnje toženca povsem utemeljeno poziva, naj izvaja tudi stike med tednom. Na tem mestu pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da (začasna) dodelitev otroka enemu ali drugemu od staršev v vzgojo in varstvo praviloma ni tisto, kar prepreči odtujitev otroka od drugega roditelja. Redno in kvalitetno stikovanje (resda ob podpori roditelja), ki so mu otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo, pač. Iz trditev predlagatelja in izvedenskega mnenja tudi pritožbeno sodišče ne more izluščiti okoliščin, ki bi kazale na to, da je verjetno izkazano, da sta deklici pri materi6 tako ogroženi, da ju je treba nemudoma začasno predodeliti očetu.7 Ogroženost otroka pa je v skladu s 161. členom Družinskega zakonika (DZ) pogoj za izdajo začasne odredbe. Ker so stiki z očetom urejeni in potekajo, tudi potrebe po začasnem urejanju stikov v tem trenutku ni.

12. Višje sodišče pa hkrati tožencu pritrjuje in tožnico opozarja, da mora v skladu z 2. odstavkom 141. člena DZ tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo (četudi začasno, kot velja za tožnico), opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev.8 Pritožbeno sodišče tožnico opozarja, da bo sodišče prve stopnje ves čas postopka budno spremljalo izvajanje stikov in bo (tudi po uradni dolžnosti) reagiralo, če bo kršila obveznost iz 2. odstavka 141. člena DZ. Obenem višje sodišče pojasnjuje, da je utemeljen pritožbeni poudarek, da mora v okoliščinah primera postopek potekati čim hitreje, sodišče pa mora staršem odvzeti moč manipulacije. Čim hitrejša končna odločitev o dodelitvi deklic v vzgojo in varstvo bo najbolj varovala njune koristi v vseh pogledih. A opisano ne sme iti na škodo pravice otroka biti slišan in celovite presoje otrokovih korist, ki morajo biti varovane ne le s končno odločitvijo, ampak tudi med samim postopkom, ob izvedbi dokazov9 in ob morebitnem začasnem urejanju razmerij med starši in otroki.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi zoper sklep o začasni odredbi niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo v tej fazi postopka ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo po kriteriju iz 2. odstavka 55. člena ZNP-1, ki ga je mogoče celovito upoštevati le ob sprejemu končne odločitve, ne pa glede na uspeh, pomen za stranke in procesno ravnanje strank ob posameznem procesnem dejanju.

1 Prim. VSL IV Cp 5617/2005, IV Cp 1292/2011, IV Cp 3581/2012, IV Cp 2140/2016, IV Cp 1159/2017, IV Cp 2123/2017, IV Cp 2498/2017, IV Cp 1476/2018, IV Cp 744/2019, IV Cp 1743/2019, IV Cp 1853/2019, VI Cp 784/2020, IV Cp 1978/2020, IV Cp 1/2021 VSM III Cp 986/2019 in številne druge odločbe. 2 Začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah imajo namreč velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otrok, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno (odločba Ustavnega sodišča RS Up-410/01). 3 Prim. sklep IV Cp 600/2021 in drugi. 4 Prim. sklepa VSL IV Cp 1916/2018 in IV Cp 1988/2020. 5 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta se v šoli dobro prilagodili in v trenutnem šolskem okolju nista ogroženi. 6 Za katero je ugotovljeno, da (tako kot toženec) premore zadostno mero kakovostnih vsebin, potrebnih za starševstvo in izkazuje pristno naklonjenost do hčerk, ima izkušnje s samostojno skrbjo zanju in je dobro seznanjena s potekom njunega razvoja, interesi, šibkimi in močnimi področji, dekleti sta nanjo varno navezani in kažeta večjo čustveno pripadnost njej. V tem aspektu je dejansko stanje v tej zadevi drugačno, kot v zadevi, ki jo je to sodišče obravnavalo pod opr. št. IV Cp 1103/2018, kjer sta bila za izdajo začasne odredbe odločilna dva razloga: _„Prvi, da se otrok v A. starosti identificira z moškim likom in mu ta nudi čustveno varno in stabilno okolje. Drugi razlog je v tožnici, ki ni uspela preseči zamere do toženca, ima do njega izrazito odklonilen in negativen odnos ter je preplavljena s čustveno nepredelanim partnerskim konfliktom; je sumničava, pretirano pozorna na njegovo ravnanje, v konflikt vključuje tudi otroka z željo, da bi imel toženec z otrokom čim manj stikov, kar je znak načrtnega odtujevanja; določene situacije napačno interpretira, kar kaže na določeno paranoično potezo v njenem značaju, vse, kar ji ni všeč pri otrokovem vedenju, nekritično naveže na toženčevo zatrjevano manipuliranje z otrokom. Tožnica ne loči med svojimi in otrokovimi interesi.“_ 7 Pritožbeno sodišče ponovno opozarja na zgoraj izpostavljena stališča o izjemnosti izdaje začasne odredbe v družinsko pravnih zadevah. 8 Pritožnik tudi utemeljeno (smiselno) izpostavlja, da lahko sodišče tedaj, ko tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (7. odstavek 141. člena DZ). 9 Prav to je poudarjeno v sodbi VSL IV Cp 3196/2014, ki jo izpostavlja pritožnik: _„Otroke je namreč treba zaščititi tudi pred občutkom, da so s svojimi izjavami direktno vplivali na to, komu jih bo sodišče dodelilo.“_ Na varstvo otrokove koristi ob izvedbi postopka nasploh in posebej dokaznega postopka pa opozarjajo odločbe VSL IV Cp 534/2017, IV Cp 2004/2018, IV Cp 656/2019 in IV Cp 2197/2020.