Jedro

Pogodbenik zaradi kršitve pogodbe (načeloma) ne odgovarja za vso nastalo škodo, temveč le v obsegu, ki je bil ob kršitvi (glede na znana dejstva in predvsem glede na vsebino sklenjene pogodbe) predvidljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v I. in III. točki izreka, razveljavi, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 167.109,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2008 dalje do plačila, v presežku, tj. za znesek 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2007 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 5.855,00 EUR.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se strinja s stališčem sodišča, da je imel toženec pravico predčasno odpovedati pogodbo, ne da bi za to navedel razloge. Glede na navedeno pa bi moralo sodišče upoštevati določbi 103. in 111. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Slednja namreč določa, da sta stranki v primeru, ko je zaradi odstopa od pogodbe le-ta razvezana, prosti svoje obveznosti, razen za povrnitev škode. Toženca tako ne veže nobena določba razvezane pogodbe, torej tudi ne določba, po kateri ima tožeča stranka prednostno pravico podaljšati pogodbo pred ostalimi ponudniki. Če se je toženec odločil odpovedati pogodbo, je to storil zato, da bi bil prost vseh obveznosti, zato je taka prednostna pravica nelogična in nerazumna. Pritožba v nadaljevanju opozarja na besedilo pogodbe, ki govori o podaljšanju pogodbe. Po stališču pritožbe dogovorjena prednostna pravica velja le za primer, ko bi se pogodba izvrševala vso pogodbeno dobo in bi se pred iztekom ali ob izteku podaljšala. V primeru predčasne odpovedi pa prednostna pravica ne velja. Ta že pojmovno ne obstaja več, saj pogodbe, ki je z odpovedjo prenehala obstajati, ni mogoče podaljšati. O prednostni pravici pri sklenitvi nove pogodbe pa v pogodbi ni govora. Pri tem se postavlja vprašanje, koliko časa naj bi trajala prednostna pravica. Po stališču sodišča je to kar neomejeno, kar pa ni sprejemljivo, saj celo predkupna pravica po zakonu traja največ 5 let. Pritožba podaja svoje razumevanje določbe 239. čl. OZ, ki naj bi jo sodišče napačno uporabilo. Meni namreč, da mora upnik sprva zahtevati izpolnitev obveznosti, do odškodnine pa je upravičen šele, če je nasprotna stranka obveznosti ne izpolni. Ker tožeča stranka prednostne pravice ni nikoli uveljavljala, čeprav je v tožbi to napovedala, ji morebitna odškodnina ne gre. Ne drži niti stališče sodišča, da toženec ni ugovarjal posameznim postavkam zahtevka, zaradi česar je to dejstvo štelo kot priznano (2. odst. 214. čl. ZPP). Toženec je namreč zatrjeval, da škoda sploh ni nastala oziroma da nezmožnost oglaševanja na oglasnih površinah ne predstavlja škode, kar gotovo zadostuje. Če je toženec zanikal obstoj škode, potem je nelogično, da bi se spuščal v posamezne postavke škode. Predvsem pa je dokazno breme na tožeči stranki. Ta pa glede višine škode ni predložila nobenega dokaza (npr. pogodbe za oddajanje panojev ali cenika svojih storitev), razen izvedenca. Toženec zato ni imel čemu ugovarjati. Končno pritožba opozarja še na dejstvo, da je nepremičnina v solasti toženca in njegove žene. Ker gre za posel izrednega upravljanja, bi najemno pogodbo lahko sklenila le oba skupaj. Tudi tožena bi lahko bila le oba skupaj kot solastnina nepremičnine, ki je predmet spora oz. iz katere izhajajo zahtevki tožeče stranke. Gre za nujno sosporništvo (196. čl. ZPP), zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči. (3) V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbene očitke ter predlaga potrditev sodbe. Priglaša tudi stroške odgovora.

(4) Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožba.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ima pritožnik pravni interes za pritožbo le zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka), zato je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v tem obsegu.

(6) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 16. 6. 2003 sklenili najemno pogodbo za zemljišča, na katerih je tožnik postavil oglasne panoje (priloga A2, v nadaljevanju pogodba). Toženec je 5. 6. 2007 pogodbo enostransko odpovedal, postavitev oglasnih panojev na istem zemljišču pa omogočil konkurenčni družbi E.. S takšnim ravnanjem je po stališču sodišča prve stopnje kršil 10. čl. pogodbe, ki med drugim določa, da ima tožnik pri podaljšanju pogodbe prednostno pravico pred ostalimi ponudniki. Prednostna pravica namreč velja (zlasti) za primer, ko toženec predčasno odpove pogodbo, pri čemer pojem pri podaljšanju pogodbe (pravilneje bi bilo namreč pri sklenitvi nove pogodbe) nima nikakršnega vsebinskega pomena.

(7) Takšna razlaga 10. čl. pogodbe je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Sklenitev pogodbe za daljše časovno obdobje (od leta 2003 do 2013) kaže na to, da sta imeli pogodbeni stranki namen dolgoročno sodelovati. Ne glede na to je imel najemodajalec pravico odstopiti od pogodbe pred potekom tega roka (2. odst. 10. čl. pogodbe). Za takšen primer je bila v korist najemnika dogovorjena prednostna pravica, ki mu omogoča (sicer pod novimi pogoji, ki jih lahko postavi najemnik) najem zemljišč tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je glede na namen določbe (2. odst. 82. čl. OZ) utemeljeno štelo, da prednostna pravica velja ne samo pri prenehanju pogodbe zaradi preteka časa, temveč tudi v primeru predčasne odpovedi.

(8) Pritožba zmotno meni, da je z odpovedjo od pogodbe ta določba prenehala veljati. Pri trajnem pogodbenem razmerju (333. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ) z odpovedjo preneha le trajno ravnanje (torej uporaba toženčevega zemljišča) ter nadomestilo (najemnina po 4. čl. pogodbe), ostali zahtevki, ki so nastali v času trajanja pogodbe, pa obstajajo še naprej (primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 443).

(9) Sodišče prve stopnje je na podlagi (pritožbeno neizpodbijanih) ugotovitev, da je toženec zemljišča oddal tretjemu, ne da bi jih pred tem ponudil tožniku, pravilno zaključilo, da je kršil pogodbo. V primeru kršitve pogodbe je upnik poleg izpolnitve obveznosti že na podlagi splošnih pravil upravičen zahtevati tudi povrnitev škode (2. odst. 239. čl. OZ). Ne drži torej pritožbeno stališče, da bi tožnik lahko (primarno) zahteval kvečjemu sklenitev nove najemne pogodbe. Pri tem je potrebno dodati, da bi bila razveljavitev pogodbe z družbo E. d.o.o. in sklenitev nove najemne pogodbe s tožencem mogoča le, če družba E. d.o.o. pri sklenitvi pogodbe ne bi bila v dobri veri.

(10) Odškodninsko odgovoren je lahko le toženec, ki je kršil pogodbo, ne pa tudi njegova žena (sicer solastnica v najem oddanih zemljišč), ki ni bila v nikakršnem pogodbenem razmerju s tožnikom. Pritožbeno stališče o zgrešeni pasivni legitimaciji (v smislu nujnega enotnega sosporništva, 196. čl. ZPP) je torej napačno.

(11) Pritožbeno sodišče pa (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) opozarja, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve škode le v obsegu, kot ga je toženec ob kršitvi pogodbe lahko pričakoval glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (243. čl. OZ). O tem odločilnem dejstvu, ali je bila škoda v takšnem obsegu za toženca predvidljiva, pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Navedena pomanjkljivost predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(12) Pritožbeno sodišče je glede na naravo kršitve, ki je samo ne more odpraviti, izpodbijano sodbo v I. in posledično III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče presodi, ali je bila vtoževana škoda v višini 167.109,57 EUR, ki predstavlja zaslužek, ki bi ga tožeča stranka ustvarila, če bi oddajala panoje do izteka najemne pogodbe, za toženca predvidljiva, pri čemer naj izhaja tudi iz vsebine sklenjene najemne pogodbe.

(13) Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.