Jedro

Neopravičen izostanek z dela je lahko utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnega razmerja, vendar le če je delavec delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ki ga odklanja, zmožen opravljati. V nasprotnem primeru, kot je bilo pri tožnici, ki je bila za delo nezmožna tudi v času, ko ni imela odobrenega bolniškega staleža, podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici nezakonita (1. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico poklicati nazaj na delovno mesto optimiranje krojnih slik III in jo za čas od 10. 9. 2009 dalje prijaviti v socialno zavarovanja in ji do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 584,90 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 522,92 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno odločitev se pritožujeta tožnica in tožena stranka.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (v delu, kjer ji niso bili priznani vsi priglašeni stroški) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni v izpodbijanem delu tako, da odmeri pravdne stroške v skladu z odvetniško tarifo ter ji prizna nagrado za vse opravljene naroke, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da bi ji moralo sodišče priznati nagrado za vse opravljene naroke, ki so bili potrebni in je odločitev sodišča, ki je tožnici priznalo nagrado le za en narok, zato neutemeljena, saj Zakon o odvetniški tarifi, za zastopanje stranke v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, za udeležbo na narokih nima posebne določbe za priznanje nagrade, kot je to npr. določeno za udeležbo pri preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave v kazenskem postopku, zato bi sodišče moralo priznati nagrado za vse opravljene naroke.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je verjelo tožnici, da bi naj dne 4. 8. 2009 ob 6.52 uri po telefonu kontaktirala z direktorico K.B., ne da bi imelo zato pravo podlago. Sodišče je namreč povzelo podatek iz izpisa telefonskih razgovorov in izpovedbo tožnice, vse to pa je povezalo s prihodom direktorice K.B. na delo natančno ob 6.52 uri in iz tega, zgolj na podlagi verjetnosti, ugotovilo, da je bil razgovor med tožnico in direktorico dejansko opravljen. Takšna ugotovitev sodišča je napačna, saj je sodišče spregledalo, da se je direktorica evidentirala na evidenčni uri, ob prihodu na delo, ob 6.52 uri, torej prav ob istem času, kot je poklicala tožnica, zato ni mogla govoriti s tožnico. Direktorica je namreč morala od vratarnice do delovnega mesta prehoditi pot, ki je dolga nekaj 100 metrov, zatem pa priti še do svoje pisarne, zato ni mogla ob 6.52 uri govoriti po telefonu s tožnico. Sodišče zato ni dovolj razjasnilo dejstva, s kom je pravzaprav govorila tožnica, če je seveda res govorila po telefonu, kot je to razvidno iz izpiska telefonskih pogovorov. Pri tem je povsem nepomembno, če je tožnica vzela na znanje, od svojih sodelavk oziroma skupinovodje, da mora delodajalca obvestiti o morebitni bolniški. Dejstvo je, da delodajalca o svoji opravičeni odsotnosti, ni obvestila. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da tožnica toženki ni predložila ustreznega potrdila o opravičeni odsotnosti z dela oziroma odločbe imenovanega zdravnika. Prav to pa je bistvena okoliščina, ki je pomenila za toženko razlog za izrek izredne odpovedi. Ne gre namreč spregledati osnovnih dejstev, ki pomenijo razlog za izredno odpoved, to pa je, da tožnica svoje odsotnosti z dela ni opravičila delodajalcu, poleg tega pa v spornem obdobju sploh ni bila v bolniškem staležu. Zakaj pa je do prenehanja bolniškega staleža, v vmesnem obdobju prišlo, pa ne more biti stvar delodajalca. Delodajalec je gospodarska družba z organiziranim proizvodnim procesom, zato si ne more privoščiti, da bi zaradi odsotnosti z dela, prišlo do motenj v delovnem procesu in bi mu s tem bila povzročena gospodarska škoda. Tako je nesporno, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni v celoti razjasnilo vseh dejstev in okoliščin pomembnih za verodostojno dokazno oceno.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke in sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalje) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih tožena stranka le pavšalno navaja ni storilo, prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dne 9. 9. 2009 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnica naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj pet delovnih dni zapored ni prišla na delo, o razlogih svoje odsotnosti pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in bi to tudi lahko storila.

Glede očitka tožnici, da je v času od 3. 8. 2009 do 7. 8. 2009, zaporedoma pet delovnih dni neopravičeno izostala z dela, je sodišče prve stopnje, na podlagi zaslišanja osebnega zdravnika tožnice dr. F. zaključilo, da je bila tožnica v bolniškem staležu daljše obdobje in sicer od 11. 7. 2009 do 31. 7. 2009 in nato po 7. 8. 2009 je bila ponovno v staležu do 20. 10. 2009. Stalež ji dejansko ni bil priznan le za čas od 3. 8. 2009 do 7. 8. 2009. Dr. F. je izpovedal, da je bil v mesecu juliju 2009 na dopustu in se je vrnil na delo šele v ponedeljek 3. 8. 2009, ko se je pri njemu oglasila tožnica in je takoj, na podlagi zdravstvene dokumentacije – izvida pulmologa, dal ponovno predlog za podaljšanje staleža, kateri je bil tožnici zaključen dne 31. 7. 2009. Ker pa je dejansko šlo za priznanje staleža za nazaj, je bil tožnici kasneje stalež odobren šele od 10. 8. 2009 dalje. Tožnici je svetoval, da se za sporni čas dogovori z delodajalcem za dopust, saj je imela tožnica, kot je sama izpovedala, še veliko neizkoriščenega letnega dopusta. Dr. F. je tudi pojasnil, da je podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža tožnici dne 3. 8. 2009, ker je menil, da bi se tožnici zdravstveno stanje poslabšalo, če bi nastopila delo, glede na mnenje specialista pulmologa in na podlagi tega mnenja je dejansko tožnici bil tudi odobren bolniški stalež od 10. 8. 2009 dalje. Izpovedal je, da je glede na zdravstveno stanje bila tožnica vsekakor upravičena do staleža od 1. 8. 2009 do 10. 8. 2009, saj glede na izvide pulmologa ni bila sposobna opravljati delo oziroma bi se tožnici zdravstveno stanje poslabšalo, če bi morala delati.

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo očitno zdravstveno stanje tožnice tudi v času, ko ji tožena stranka očita neopravičen izostanek z dela, torej v obdobju od 3. 8. 2009 do 7. 8. 2009, enako kot v času pred navedenim obdobjem in po navedenem obdobju, ko je bila tožnica več kot dva meseca v bolniškem staležu in je bila tudi v tem času očitno za delo nesposobna, čeprav ji formalno bolniški stalež ni bil priznan.

Pritožbeno sodišče pripominja, da je neopravičen izostanek z dela sicer lahko resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, vendar le v primeru, če je delavec delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ki ga odklanja, zmožen opravljati. Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej bistvena ugotovitev, ali je bila tožnica, v celotnem spornem obdobju, sposobna opravljati vsa dela po pogodbi o zaposlitvi, katero naj bi z neodobrenimi izostanki kršila.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zgolj z neko verjetnostjo ugotovilo, da bi naj tožnica dne 4. 8. 2009 ob 6.52 uri po telefonu kontaktirala z direktorico K.B.. Pritožbena trditev, „da se je direktorica dne 4. 8. 2009 evidentirala na evidenčni uri ob 6.52 uri, torej prav v istem času, kot bi naj govorila s tožnico in ker mora direktorica, po prihodu in evidentiranju ure, od vratarnice prehoditi še 100 metrov do svojega delovnega mesta in zato nikakor ni mogla govoriti s tožnico istočasno po telefonu“, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tekom postopka tožena stranka navedenega ni zatrjevala. Po 1. odstavku 337. člena ZPP sme stranka v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti niti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ker tožena stranka ni niti zatrjevala niti ni izkazala razlogov, ki bi upravičevali njeno zamudo glede predloga teh dokazov, jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje zakaj je verjelo tožnici, da je dne 4. 8. 2009, zjutraj ob 6.52 uri klicala toženo stranko na telefonsko številko, ki je v pisarni direktorice, saj navedeno izhaja tudi iz izpisa klicev (priloga A20). Pri tem tudi ni bistveno, če je dejansko govorila z direktorico ali katero drugo osebo zaposleno pri toženi stranki, ki je dvignila telefon v pisarni direktorice, saj je bistveno le, da je tožnica poklicala toženo stranko in sporočila izostanek, kar pa iz izpisa klicev vsekakor izhaja in prav tako je razvidno, da je pogovor na direktni telefonski številki direktorice trajal približno 10 minut. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnice, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) in tarifno številko 3102 ZOdvT se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka tožnici, ko je odmerilo nagrado le za en narok ter je zato neutemeljena pritožba tožnice, da bi ji moralo sodišče priznati nagrado za vsak opravljen narok. ZOdvT je kot eno izmed najpomembnejših novosti uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisanj oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade, isto velja tudi za število posameznih narokov. Izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku v prekrških. V teh dveh postopkih prejme odvetnik nagrado, za vsak narok posebej, razen v predkazenskem postopku, kjer ga udeležba na največ treh narokih opravičuje do ene nagrade za narok. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih je podana v tretjem delu tarife (2. odstavek Opombe 3). Stranki pripada nagrada le za en narok, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V kolikor bi bilo navedenemu drugače, bi zakonodajalec to izrecno zapisal, kot je storil v prej citiranih primerih. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da Zakon o odvetniški tarifi za zastopanje stranke v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči za udeležbo na narokih, nima posebne določbe za priznanje nagrade.

Ker s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

Tožeča stranka tudi sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj gre za nepotrebne stroške, ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogla k rešitvi zadeve.