Jedro

Zadolžnica je dokazna listina o obstoju dolga, katero pravno podlago je potrebno ugotoviti, da bi se lahko ugotovilo, ali je bila ta za takšno zavezo veljavna ali ne. Zato sodišče zadolžnico upošteva kot dokazno sredstvo, v zvezi z dokaznim ocenjevanjem katerega veljajo pravila o prosti oceni dokazov.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in izreku o stroških.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2.11.2006 razsodilo, da ostane plačilni nalog istega sodišča, opr. št. Pl 1/2005 z dne 6.7.2005 v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice 141.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2003 dalje do plačila in stroškov plačilnega naloga v višini 7.768,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2005 dalje do plačila, v ostalem delu pa se navedeni plačilni nalog razveljavi in višji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Sodišče prve stopnje pa je hkrati odločilo tudi o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 144.315,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe in izrek o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. V pritožbi je navajala, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je na tako nepravilno ugotovljeno dejansko stanje zato tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga ni sprejelo zadolžnice, katero je tožena stranka podpisala in overila in ji do tega pravdnega postopka tudi nikoli ni osporavala. Zadolžnica je veljaven pravni dokument in tožena stranka nikoli ni zahtevala njene razveljavitve zaradi izpodbojnosti ali ugotovitve ničnosti. To bi lahko zahtevala s posebno tožbo v tem ali drugem samostojnem pravdnem postopku, o čemer se je sodna praksa že izrekla. Sodišča tako ne bi smelo le na podlagi dokazno nepotrjene izpovedbe toženke sklepati na drug namen zadolžnice, kot je to zatrjeval tožnik. Nobenih dokazov ni, da bi bili osnova za zadolžnico neki drugi posojilni pogodbi, kot jih je sicer omenjala tožena stranka. Znesek 1,418.000,00 SIT si je tožena stranka sposodila 26.11.2003 z namenom, da ga bo vložila in oplemenitila ter vrnila do 26.11.2003 in poplačala stari dolg. Sodišče prve stopnje je o drugačnem dejanskem stanju, kot ga zatrjuje tožnik, zaključilo le na podlagi izpovedbe tožene stranke, ob tem pa spregledalo, da je tožeča stranka svoje trditve izkazovala z listinskimi dokumenti, medtem ko tožena stranka svojih trditev ni z ničemer dokazala.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno zmotne so pritožbene trditve pritožnika o pravni naravi oz. pravnem pomenu zadolžnice v sodnih postopkih. Kot je pravilno o pravni naravi zadolžnice in pomenu zadolžnice v sodnem postopku razlogovalo že tudi sodišče prve stopnje, in kar je v skladu z ustaljeno sodno prakso, zadolžnica ni vrednostni papir, s katerim bi nastala neka obveznost. Je le pisna izjava, torej listina, ki opisuje obveznost tistega, ki se je zavezal k določeni denarni izpolnitvi. Zadolžnica je torej le dokazna listina o obstoju dolga, ki je nastal poprej ali sočasno in katerega pravno podlago je potrebno šele ugotoviti, da bi se lahko ugotovilo, ali je bila ta za takšno zavezo veljavna ali ne. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno zadolžnico upoštevalo in dokazno ocenjevalo ob ugotavljanju spornih dejstev kot dokazno sredstvo, v zvezi z ocenjevanjem katerega veljajo pravila o prosti oceni dokazov (čl. 8 ZPP).

Neresnične in neutemeljene so pritožbene trditve pritožnika, s katerimi ta izpodbija prepričljivost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da tožnica in toženec sočasno z izdajo oz. overitvijo toženkinega podpisa na zadolžnici (dne 26.11.2003) nista sklenila nobenega (novega) posojilnega razmerja, na podlagi katerega bi tožnik toženki posodil znesek 1,418.000,00 SIT in katerega vrnitev s predmetno tožbo zahteva, zapis obveznosti toženke v zadolžnici z dne 26.11.2003 pa je bil zapis neporavnanih in sicer neiztožljivih obveznosti toženke do tožnika iz dveh posojilnih pogodb, sklenjenih med njima v letu 1999. Sodišče prve stopnje do teh dokaznih zaključkov ni prišlo na podlagi izpovedbe toženke, ki jih toženka ni dokazno podprla z nobenim dokazov, v nasprotju z navedenim pa bi naj tožnikove trditve potrjevale zadolžnico z dne 26.11.2003, kot to zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je do takšnih dokaznih zaključkov prišlo na podlagi dokazne ocene tako toženkine izpovedbe, kot dokazne ocene listin, ki jih je predložila kot v dokaz svojih trditev toženka, to je posojilne pogodbe z dne 17.2.1999, 14 potrdil toženke o oddaji priporočenih pošiljk za tožnika, nesporno tožnikovega pisma toženki, poslanega tej v letu 2002, zadolžnice z dne 26.11.2003 in izpovedbe samega tožnika zaslišanega kot stranke. Ob temeljiti in vsestranski dokazni oceni vsebine teh listin (torej tudi vsebine zapisa na sami zadolžnici) ter izpovedb obeh pravdnih strank o njunem predhodnem poslovnem sodelovanju in o dogajanju na dan overitve podpisa toženke na zadolžnici, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da vsebina teh po toženki predloženih listin, ki jih je razen potrdil o odposlanih poštnih pošiljkah sestavil in toženi stranki izročil sam tožnik, potrjuje trditve toženke, to pa tudi glede okoliščin, v katerih je prišlo do podpisa zadolžnice 26.11.2003. Takšna temeljita dokazna ocena vseh dokazov in posledični dokazni zaključek sodišča prve stopnje o navedenih odločilnih spornih dejstvih je tudi za pritožbeno sodišče življenjsko logična in prepričljiva ter je zato pritožnik s pritožbenimi trditvami o dokazni nepodkrepljenosti toženkinih trditev v nasprotju s tožnikovimi trditvami, ne more omajati. Pritožbeni očitki pritožnika o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotno uporabljenem materialnem pravu se tako izkažejo kot neutemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem zavrnilnem delu in izreku o stroških (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).