Jedro

Tožena stranka ni podala zadostnih trditev o uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov zaradi obstoja stvarnih napak, s katerimi bi se razbremenila obveznosti plačila, zato se na tožečo stranko ni prevalilo trditveno in dokazno breme, da na delu ni napak.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni znesek 7.797,78 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 29. 5. 2021 do plačila (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.797,78 EUR od 28. 5. 2021 do 29. 5. 2021 (II. točka izreka) in naložilo toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 353,00 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, vključno s stroškovnim delom, zavrne. V kolikor izpodbijane sodbe ne bo spremenilo, pa naj sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in naloži sodišču prve stopnje, da odpravi nepravilnosti v sodbi in popolno ugotovi dejansko stanje, ter nato o zadevi ponovno odloči. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeča stranka je od tožene stranke vtoževala terjatev v znesku 7.797,80 EUR za brušenje in ponovno lakiranje stopnic na podlagi ustne podjemne pogodbe. Tožeča stranka je navedla, da je dela izvedla in da je štela, da jih je tožena stranka prevzela. Tožena stranka je svoji obveznosti plačila ugovarjala z navedbo, da je imelo delo napake, pri čemer je tožeča stranka opravila dela tako površno in nestrokovno, da tožena stranka ni želela, da napake odpravi tožeča stranka.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je trditveno in dokazno breme glede obstoja napak in pravilnem uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov na toženi stranki, zato je pritožbeni očitek tožene stranke v zvezi s tem neutemeljen. 212. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Navedeno pomeni, da mora tožeča stranka dokazati resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoj zahtevek, tožena stranka pa resničnost svojih trditev, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore, ali s katerimi želi ovreči resničnost trditev tožeče stranke o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek. Obseg trditev, ki ga mora podati posamezna stranka pa je vedno odvisen od ugovorov oziroma navedb druge stranke. Ker je tožena stranka tista, ki zatrjuje obstoj stvarnih napak na delu, je na njej trditveno in dokazno breme o obstoju le-teh, kot tudi o pravilnem uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov.

7.Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje stališču pritožbe, da nekaterih dejstev tožeča stranka ni prerekala in je obstoj ene stvarne napake tudi priznala, vendar kljub temu ugotavlja, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz naslova jamčevanja za napake (633. do 640. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zaradi katerih toženi stranki naročenega in opravljenega dela ne bi bilo treba plačati in bi bila tako odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da tožena stranka ni trdila, da je od pogodbe odstopila (ker je imelo opravljeno delo tako napako, da je bilo zanjo neuporabno - 638. člen OZ), prav tako ni zahtevala odprave napake (639. člen OZ), kot tudi ni izkazala ugovornih navedb o vrednosti del z napakami (640. člen OZ). Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji tudi ni podala navedb o tem, da del zaradi napak ne bi prevzela. Tožena stranka tako ni podala zadostnih trditev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da zaradi uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov oziroma neprevzema del (ki jih npr. zaradi napak ne bi štela za opravljena), ne bi bila dolžna izpolniti svoje obveznosti plačila.

8.Prav zaradi teh pomanjkljivih trditev sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati obstoja stvarnih napak, tožeči stranki pa ne zatrjevati in dokazati, da je stvarne napake odpravila in da je delo ustrezno opravila. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje neustrezno ugotovilo dejansko stanje in da se je pri svoji odločitvi oprlo zgolj na trditve tožeče stranke ter prezrlo ugovorne navedbe tožene stranke o stvarnih napakah.

9.Nadalje tožeča stranka očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter navaja, da ima sodba take pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne da preizkusiti, predvsem zaradi nerazumljivosti izreka sodbe, prav tako pa v sodbi obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in tem, kar izhaja iz vsebine izvedenih dokazov. Tožeča stranka v svoji pritožbi ne pojasni, v čem je izrek nerazumljiv, tudi sicer pa je iz izpodbijanih točk izreka (I. in III. točke) sodbe sodišča prve stopnje mogoče razumeti kakšna je obveznost tožene stranke (plačilo zneska 7.797,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2021 dalje do plačila ter plačilo stroškov postopka v višini 353,00 EUR) in v kolikšnem roku jo mora izpolniti. Tudi v zvezi z zatrjevanimi nasprotji med odločilnimi dejstvi in vsebino izvedenih dokazov tožeča stranka ne poda konkretnih trditev. Odločilno dejstvo za ugoditev zahtevku na plačilo je bilo pomanjkanje ugovorov tožene stranke, ki bi jo razbremenile obveznosti plačila zaradi obstoja stvarne napake, v zvezi s čimer ni protispisnosti glede na izvedene dokaze. Tudi te pritožbene navedbe tožene stranke so tako neutemeljene.

10.Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker tožena stranka stranka glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11.Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila materialne stroške v višini 2 %, sodno takso in DDV. Tožeča stranka ni upravičena do povračila sodne takse, saj ji ta strošek ni nastal, ker se sodna taksa za odgovor na pritožbo ne plača. Ker tožeča stranka po vrsti ni specificirala materialnih stroškov, po višini pa jih je opredelila zgolj v odstotku, jih ni opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP). Tožeča stranka tako nima pravice do povračila njenih pritožbenih stroškov. Vsaka stranka tako sama nosi stroške pritožbenega postopka.