Jedro

Ni mogoče zaradi nepristojnosti (4. odstavek 66. člena ZUP) zavreči predloga stranke za izrek ničnosti odločbe oblasti pomagačev okupatorja - izdane leta 1944 - po 5. točki 267. člena ZUP o zaplembi strankinega premoženja, če je iz vsebine strankine vloge razvidno, da zahteva vrnitev zaplenjenega premoženja in ima ta zahteva pravno podlago za odločanje po ZDen v 22. točki 1. odstavka 3. člena ZDen; ter je zanjo stvarno pristojen upravni organ, na katerega je stranka naslovila svojo vlogo po 2. točki 1. odstavka 54. člena ZDen. Tako ravnanje pomeni kršitev 14. člena ZUP o pomoči neuki stranki.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 25.1.1994.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo občine je izdal sklep z dne 6.10.1993, s katerim je po 4. odstavku 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožnikov predlog, da po 5. točki 267. člena ZUP izreče za nično odločbo Prezidenta pokrajinske uprave, objavljeno v Službenem listu šefa pokrajinske uprave št. 35 z dne 13.5.1944. Tožnik je najprej pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije sprožil upravni spor zaradi molka tožene stranke po 26. členu zakona o upravnih sporih (ZUS).

Med upravnim sporom je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, zoper katero je tožnik razširil tožbo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti citiranemu sklepu. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe meni, da je prvostopni organ postopal pravilno, ko je pri odločanju o tožnikovi zahtevi uporabil določbo 4. odstavka 66. člena ZUP. O zadevi za izrek ničnosti odločbe, izdane s strani okupatorske oblasti, obstoječa zakonodaja namreč ne predpisuje pristojnosti odločanja upravnim organom, niti katerim drugim organom. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ postopal tako, kot je za takšne primere predpisano v ZUP. ZUP v 267. členu točno navaja razloge, zaradi katerih je mogoče odločbo izreči za nično, v 3. odstavku 268. člena pa tudi organe, ki izrekajo odločbe za nične. Prvostopnega organa ni mogoče šteti za pravnega naslednika organa, ki je odločbo izdal, niti ta organ nima pooblastila za odločanje o tej zadevi v materialnem zakonu. Pristojnost za odločanje upravnih organov v upravnih stvareh je namreč določena v materialnih predpisih, ki določajo, kateri organ je pristojen za odločanje v posameznih upravnih stvareh. Prav tako po mnenju tožene stranke niti eden izmed obstoječih predpisov ne določa pristojnosti drugih organov za izrekanje ničnosti odločb organov okupatorske oblasti. Zato po njenem mnenju pravila postopka s tem, ko je prvostopni organ zavrgel tožnikovo vlogo, ker ni mogel ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, niso bila kršena, kot to navaja tožnik v pritožbi proti prvostopnemu sklepu. Res 18. člen ZUP, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi, določa, da na prvi stopnji odločajo občinski upravni organi, vendar le v primeru, če gre za odločanje v upravnih stvareh, za katere so stvarno pristojni. Določbo tega člena je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati v celoti in ne le povzetek njenega dela, kot je to storil tožnik v pritožbi. Zaradi postopanja po določbah zakona niti prvostopnemu organu niti toženi stranki ni mogoče pripisati nerazumevanja o življenjski pomembnosti odločitve o stvari za tožnika, ki izpodbija zakonitost odločbe o zaplembi njegovega premoženja, ki jo je izdala okupatorjeva oblast. Vendar v danem primeru ne obstajajo dejstva in okoliščine, po katerih bi bilo mogoče za konkreten primer uporabiti drugačen materialni predpis. Ker je ugotovila, da je bil postopek pred izdajo prvostopnega sklepa pravilen in tudi odločitev pravilna, saj temelji na zakonu, pritožba proti prvostopnemu sklepu pa neutemeljena, je ob uporabi 240. člena ZUP zavrnila pritožbo.

Tožnik v tožbi navaja, da gre za izjemen primer, ko bi moral upravni organ izreči za nično odločbo, ki jo je Prezident pokrajinske uprave Ljubljane izdal leta 1944 na podlagi predpisa italijanskega okupatorja. Ne gre le za deklaratorno odločbo, kajti s to odločbo mu je bilo zaradi udeležbe v odporniškem gibanju zaplenjeno premoženje. Ker zakon o denacionalizaciji ne predvideva vrnitve premoženja tistim, ki jim je bilo zaplenjeno med vojno s strani oblasti, ki je sodelovala z okupatorjem, nima druge možnosti, kot doseči izrek, da je bila navedena odločba nična. Nevzdržna pa se mu zdi obrazložitev v prvostopnem sklepu, da prvostopni organ ni pristojen za izdajo take odločbe in da ne ve, kdo je sploh v Republiki Sloveniji zanjo pristojen. V Republiki Sloveniji mora obstajati organ, ki z odločbo ugotovi ničnost navedene odločbe Prezidenta pokrajinske uprave Ljubljana. Res ni izrecne materialne določbe, kdo je za to pristojen, vendar v takem primeru država ne more reči, da ni organa za izdajo take odločbe in s tem očitno nično odločbo ohranja v veljavi. Meni, da je na podlagi 18. člena ZUP za izdajo take odločbe pristojen občinski upravni organ kot organ prve stopnje za vse upravne zadeve, za katere ni izrecno določen kak drug organ. Predlaga, da sodišče prvostopni sklep in izpodbijano odločbo tako spremeni, da izreče, da je upravni organ občine pristojen za obravnavanje njegove zadeve, ali pa da izpodbijano odločbo in prvostopni sklep odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na odločitvi, ki jo je sprejela ob obravnavi pritožbe proti citiranemu sklepu prvostopnega organa in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi ter še dodaja: po njenem mnenju je prvostopni upravni organ pravilno ravnal, ko je zavrgel tožnikovo vlogo, sama pa ni našla pravne podlage, da bi lahko izrekla navedeno odločbo za nično, zaradi razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Ker gre v konkretnem primeru za tožnika kot neuko stranko, bi moral prvostopni organ obravnavati njegovo zahtevo po vsebini ne glede na njegov predlog v tej zahtevi, da izreče navedeno odločbo Prezidenta pokrajinske uprave za nično po 5. točki 267. člena ZUP.

Iz te zahteve namreč izhaja, da tožnik smiselno predlaga vrnitev navedenega zaplenjenega premoženja. Gre dejansko za zahtevo po zakonu o denacionalizaciji (ZDEN) po 22. točki 1. odstavka 3. člena ZDEN. Po tej točki so upravičenci do denacionalizacije po ZDEN tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list FLRJ, št. 64/46). Zaradi tega bi moral prvostopni organ, ko je prejel navedeno tožnikovo zahtevo, le-to obravnavati po vsebini in o njej odločiti (2. točka 54. člena ZDEN) glede na določbe ZDEN. Ker tega ni storil, je kršil določbo 14. člena ZUP. Ker je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopnemu sklepu in ni odpravila navedene kršitve prvostopnega organa, je nezakonita tudi izpodbijana odločba. Po določbi navedenega člena mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Pomoč neuki stranki se namreč ne omejuje zgolj na dolžnost poučevanja o procesnih pravicah v upravnem postopku. Pouka o procesnih pravicah namreč ni mogoče ločiti od pouka o materialnih pravicah, ker so prve povezane z drugimi. Zato je tudi uradna oseba dolžna opozoriti vsakogar na možnost, da lahko uveljavi materialno pravico, kadar glede na podano dejansko stanje zve ali sodi, da ima opozorjeni podlago za uveljavitev kakšne pravice (v konkretnem primeru po 22. točki 1. odstavka 3. člena ZDEN). Prav tako je organ, upoštevajoč citirano določbo ZUP, dolžan poučiti neuko stranko, da postavi določen zahtevek za priznanje ustreznih pravic. Če organ tako ne postopa in zaradi opustitve pouka stranka ne postavi določenega zahtevka, ki bi ga sicer lahko postavila, če bi bila poučena, in organ ne odloči o pravici stranke, o kateri bi sicer moral odločiti, če bi stranka postavila določen zahtevek, takšna opustitev organa predstavlja kršitev citiranega člena ZUP, zaradi katere je mogoče izpodbijati zakonitost izdane odločbe.

Ker je torej izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče ugodilo tožbi na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Tožena stranka bo morala ponovno obravnavati tožnikovo pritožbo proti prvostopnemu sklepu in odločiti v skladu z določbami 242. člena ZUP.