Jedro

Sodišče je v zvezi z ugotavljanjem, ali je bil tožnik ustrezno razporejen na delovno mesto po tem, ko je uspel v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežni delavec, uporabilo določbe 3. odstavka 17. člena ZTPDR, kjer je določeno, da se delavec razporedi s sklepom. Ker tožena stranka novega sklepa o razporeditvi tožnika ni predložila, je sodišče utemeljeno štelo kot tožnikovo delovno mesto po vrnitvi k toženi stranki, na podlagi pravnomočne sodne odločbe, tisto delovno mesto, za katerega je tožnik imel zadnji sklep.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna na račun neizplačanih plač in regresa za letni dopust izplačati skupno 577.904,90 SIT s pripadajočimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka v znesku 93.955,00 SIT.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sta sodišči spregledali dejstvo, da tožbeni zahtevek temelji na panožni kolektivni pogodbi za gradbeništvo. Zato ni sprejemljiva odločitev sodišča, ki je tožniku poleg bruto zneska priznalo še obveznost plačila prispevkov in davkov. Zaradi take odločitve je tožena stranka oškodovana. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija, sicer samo posredno, nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je v zvezi z ugotavljanjem, ali je bil tožnik ustrezno razporejen na delovno mesto po tem, ko je uspel v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežni delavec, uporabilo določbe 3. odstavka 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list RS, št. 60/89 in 42/90), kjer je določeno, da se delavec razporedi s sklepom. Ker tožena stranka novega sklepa o razporeditvi tožnika ni predložila, je sodišče utemeljeno štelo kot tožnikovo delovno mesto po vrnitvi k toženi stranki, na podlagi pravnomočne sodne odločbe, tisto delovno mesto, za katerega je tožnik imel zadnji sklep, to je mesto "KV ključavničarja". Izračun priznane razlike v plači je temeljil na določbah kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti (Uradni list RS, št. 3/91), pri čemer izračunu razlike, ki ga je pripravil tožnik, tožena stranka izrecno ni nasprotovala (iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1.9.1998 je celo razvidna navedba tožene stranke, da je teoretično izračun, ki ga je pripravil tožnik, z ozirom na določbe kolektivne pogodbe pravilno postavljen). Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje tudi izhaja, da je sodišče kot osnovo za izračun razlike upoštevalo izračun neto plač, ki bi jih tožnik moral dobiti, nato pa toženi stranki naložilo plačilo davkov in prispevkov od izračunanih zneskov. Zato ni utemeljena revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).