Jedro

Obdolženec zaradi vožnje pod vplivom alkohola ni reagiral in je pri vožnji na bočni oddaljenosti 0,2m od desnega roba vozišča, ko je pešec zavzemal 0,5 m širine vozišča, trčil vanj. Ni dvoma, da je podana vzročna zveza med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalo prometno nesrečo, h kateri oškodovanec ni z ničemer soprispeval.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka 700,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ. Po določitvi kazni štirih mesecev zapora za prvo kaznivo dejanje in enega meseca zapora za drugo kaznivo dejanje mu je po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri mesece in petnajst dni zapora. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu v plačilo naložilo vse stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in 500,00 EUR povprečnine.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik in sicer glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka pa zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, podrejeno pa jo spremeni v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da obdolžencu izreče sankcijo opominjevalne narave.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi 2. odstavku 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obdolženec in zagovornik na predlog višjega državnega tožilca nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, da obstoji precejšnje nasprotje med tem, kar se o odločilnem dejstvu in sicer mestu trčenja navaja v razlogih sodbe in zapisnikom o izpovedbi oškodovanca ter listinami kot je policijska skica z označenim domnevnim mestom trka. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zagovornik je podana le v primeru, če sodišče v razlogih sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z dejansko in na taki podlagi sklepa na obstoj oziroma neobstoj pravno pomembnih dejstev. V zvezi s pritožbeno trditvijo o nepravilnem povzemanju izpovedbe oškodovanca v sodbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v sodbo povzeta izpovedba oškodovanca popolnoma skladna z vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju na glavni obravnavi dne 05.02.2004 (list. št. 133 in 134 spisa). S tem, ko v sodbo ni povzeta oškodovančeva opredelitev mesta trčenja na glavni obravnavi dne 18.12.2006, pa do zatrjevane kršitve glede na prej obrazloženo sploh ni moglo priti. Zagovornik zato s svojimi navedbami dejansko izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in utemeljuje pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri kaznivem dejanju pod točko 2 izreka pa v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je kršitev kazenskega zakona lahko podana le v primeru, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi določbo kazenskega zakona ali če ne uporabi določbe, ki bi jo moralo, zatrjevani kršitvi kazenskega zakona, kot jih uveljavlja zagovornik, nista podani.

Z zagovornikom ni moč soglašati tudi, ko napada ugotovljeno dejansko stanje. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Ob oceni zagovora obdolženca, izpovedbe oškodovanca, zaslišanih prič, mnenj pritegnjenih izvedencev ter ostalih izvedenih dokazov, ki jih navaja v sodbi je prepričljivo izključilo v zagovoru obdolženca zatrjevano pravilno vožnjo v koloni vozil, po levi strani desnega voznega pasu ob sredinski črti v popolnoma treznem stanju in s tem povezano nakazovanje, da je vzrok za prometno nesrečo iskati v ravnanju oškodovanca. Ob zanesljivih ugotovitvah, da je obdolženec pri vožnji približno 0,2 m od desnega roba vozišča z desnim sprednjim delom vozila trčil v nasproti mu hodečega oškodovanca, ki je zavzemal 0,5 m širine vozišča, je pravilno zaključilo, da je podana neposredna vzročna zveza med obdolženčevo vožnjo preblizu desnemu robu vozišča pogojeno z njegovo alkoholiziranostjo in nastalo prometno nesrečo rezultirano s hudimi telesnimi poškodbami oškodovanca in da je zato obdolžencu dokazano, da je s kršitvijo določb 3. odstavka 21. člena in 2. odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ, za katerega je tudi kazensko odgovoren. Take dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazloženo, pritožbene navedbe zagovornika ne morejo omajati.

Zagovornikova pritožbena graja mnenja pritegnjenega izvedenca cestnoprometne stroke S. V. in pritožbi priloženo mnenje sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod I. C., ne vzbujata utemeljenega dvoma o pravilnosti mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo sodbo. Pritegnjeni izvedenec je v pisnem mnenju in njegovi ustni dopolnitvi na glavni obravnavi dovolj natančno in strokovno prepričljivo razjasnil vse okoliščine pomembne za ugotavljanja vzroka nastanka obravnavane prometne nesreče. Z okoliščino, da je izvedenec v mnenju navedel, da v policijski skici označeno domnevno mesto trčenja lahko opredeljuje položaj oškodovanca v trenutku trčenja in oceno o neprepričljivosti in nekonsistentnosti izvedenca pri opredeljevanju položaja obdolženčevega vozila, na podlagi najdenih odpadlih delcev z vozila, zagovornik ne more utemeljiti trditve, da je izvedenčeva ugotovitev o vožnji obdolženca na bočni oddaljenosti okrog 0,2 m od desnega roba vozišča ob trčenju v oškodovanca nepravilna. Pritožbeno napadeno ugotovitev je izvedenec prepričljivo utemeljil s tem, ko je izkustveno sprejemljivo obrazložil, da so za ugotavljanje položaja obdolženčevega vozila ob trčenju primernejši manjši odpadli delci z vozila, ki ob padcu ne odskakujejo in ostanejo na mestu, kjer so ob trčenju odpadli, medtem ko večji odpadajo dlje v smeri vožnje vozila in lahko tudi odskakujejo. Izvedenec je na glavni obravnavi odgovoril na vsa zastavljena zagovornikova vprašanja v zvezi z najdenimi odpadlimi delci z vozila na kraju prometne nesreče. Pritožbeno izvajanje zagovornika, kaj da bi moral izvedenec še pojasniti, da bi zadovoljil pravilom stroke zato ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti danega mnenja. Mnenje pritegnjenega izvedenca obramba poizkuša izpodbiti očitno le zato, ker za obdolženca ni ugodno, kar pa ne predstavlja razloga iz 258. člena ZKP za pritegnitev novega izvedenca, za kar se sicer zavzema zagovornik v pritožbi. Pri izpodbijanju mnenja pritegnjenega izvedenca cestnoprometne stroke S. V., je zagovornik očitno spregledal, da mnenje izvedenca, ki ga je angažirala obramba o odločilnem dejstvu in sicer o bočni oddaljenosti vožnje obdolženca od desnega roba vozišča (izvedenec C. meni, da je vozil 0,3 m od desnega roba vozišča) bistveno sploh ne odstopa od ugotovitve pritegnjenega izvedenca cestnoprometne stroke, na katerega je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo utemeljeno oprlo sodbo.

Zagovornikova navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo mesta trčenja zato, ker se ni opredelilo do izpovedbe oškodovanca o tem, da je do trčenja prišlo, ko je na njegovi levi strani že bila nabrežina pred garažo, na katero si zaradi posutosti s peskom ni upal stopiti, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč kot ugotavlja že sam zagovornik, pritožbeno napadeno ugotovitev oprlo na mnenje pritegnjenega izvedenca cestnoprometne stroke, ki je pri svojih ugotovitvah izhajal izključno iz v predkazenskem postopku zbranih dokazov in podatkov, ki jih ni izpodbijala nobena od strank. Tudi očitek, da se je sodišče prve stopnje premalo ukvarjalo z izpovedbo oškodovanca o tem, da je lahko pred trčenjem skočil v zrak ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč opirajoč se na mnenji pritegnjenih izvedencev cestnoprometne in sodnomedicinske stroke zanesljivo izključilo nakazano možnost, da je oškodovanec s skokom pred vozilo sam povzročil nevarno prometno situacijo. Oškodovanec je izpovedal, da je hodil v nasprotni smeri od obdolženčeve vožnje po vozišču na oddaljenosti približno 20 cm od levega roba. Taka izpovedba oškodovanca ne nasprotuje mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, da je ob trčenju zavzemal 0,5 m širine vozišča. Iz tega sledi, da oškodovanec pred vozilo obdolženca pri vožnji na bočni oddaljenosti okrog 0,2 m od desnega roba ni mogel skočiti, saj se je glede na položaj, ki ga je zavzemal na vozišču dejansko ves čas nahajal pred njim.

Iz mnenj izvedencev sodnomedicinske stroke in cestnoprometne stroke izhaja, da je obdolženec s sprednjim desnim delom sprednjega odbijača oplazil oškodovanca v spodnji del, najverjetneje neobremenjene, desne noge od spredaj, nato pa je oškodovanca zasukalo v desno in je z levim delom trupa in z glavo udaril v desni del sprednjega vetrobranskega stekla in stebriček strehe ob njem. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo trdo podlago za sklep, da je oškodovanec kot pešec hodil v skladu z določbo 4. odstavka 84. člena ZVCP na oddaljenosti, ki je bila za polovico manjša od 1 m od levega roba vozišča in da je zato obdolženec, ki ga je z vozilom na opisan način zadel vozil preblizu desnemu robu vozišča, torej v nasprotju z določbo 3. odstavka 21. člena ZVCP. Trditev zagovornika, da obdolženec ni kršil določbe 3. odstavka 21. člena ZVCP in da sodišča prve stopnje ni dovolj kritično presodilo ravnanja oškodovanca v smislu določbe 4. odstavka 84. člena ZVCP zato ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z upoštevanjem, da izvedenec cestnoprometne stroke na tehnični način ni mogel ugotoviti, zakaj je obdolženec z nezmanjšano hitrostjo z desnim sprednjim delom vozila v širini okrog 0,3 m trčil v sprednji desni del telesa oškodovanca, ki bi ga lahko povprečen voznik v brezhibnem psihofizičnem stanju pri hitrosti, s kakršno je vozil obdolženec pri vožnji z zasenčenimi lučmi in dejstvu, da oškodovanec ni bil posebej osvetljen, lahko zaznal na razdalji 30 m in na takšni razdalji opravil ob zavijanju levo bočni premik za 1,2 m in s tem trčenje preprečil, zanesljivo ugotovilo, da obdolženec na oškodovanca, ki kot pešec v strnjenem naselju v času prometne nesreče ni predstavljal nepričakovane ovire, sploh ni reagiral zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolžencu, da je v času prometne nesreče vozil popolnoma trezen in da je liter vina popil šele po nesreči doma. Obdolženec opravlja dejavnost avtoprevozništva, zato ni dvoma, da je poznal zakonsko prepoved uživanja alkohola udeležencem v prometni nesreči od trenutka nesreče do končanja ogleda. Zagotovo je tudi dobro vedel, da udeležbi v prometni nesreči praviloma sledi preizkus alkoholiziranosti in je bil tak preizkus zanj še toliko bolj realno pričakovan, zaradi zapustitve kraja prometne nesreče. Ob vedenju, da je bil udeležen v prometni nesreči, je njegov zagovor, da je pil po nesreči doma in to pred tem, ko se je sam odpeljal z vozilom na policijsko postajo popolnoma neprepričljiv in neverodostojen. Drži sicer, da je obdolženec na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku Policijske postaje Žalec, opravljenem dne 26.09.2001 ob 23.52 uri, dal pripombo o popitju 1 litra vina po nezgodi, kot to opozarja zagovornik v pritožbi. Vendar pa pri tem ni mogoče prezreti, da je v zapisniku vpisana tudi pripomba, da se časovno ne more opredeliti, kdaj je bila navedena količina alkohola popita. Temu nasprotno pa je po odklonu odvzema krvi in urina zaradi ugotavljanja alkoholiziranosti v Z. d. Ž., ob odvzemu krvi in urina po odredbi dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju na I. z. s. m. v L. ob pregledu navedel, da je popil 1 l vina med med 22. in 22.45 uro. Tudi iz teh okoliščin je mogoče zanesljivo sklepati, da obdolženčevemu zagovoru o uživanju alkohola po prometni nesreči ni mogoče verjeti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo mnenju izvedenke kemijske stroke, ki je izračunala, da je znašala koncentracija alkohola v obdolženčevi krvi v času prometne nesreče najmanj 1,13 g/kg alkohola. Res je, da se po ZVCP pri ugotavljanju psihofizičnega stanja voznikov v zvezi z alkoholom upošteva koncentracija alkohola v krvi ali pa koncentracija alkohola v izdihanem zraku. Nobena zakonska določba pa ne prepoveduje, da se pri ugotavljanju alkoholiziranosti v organizmu voznikov ne bi smel upoštevati tudi podatek o koncentraciji alkohola v urinu. Zato očitek zagovornik, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti zagovora obdolženca o tem, da je pil po nesreči med drugim tudi na podlagi podatka o koncentraciji alkohola v njegovem urinu ni utemeljen. Glede na obrazloženo pritožba zagovornika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka ni utemeljena.

Prav tako je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči z direktnim naklepom. Obdolženec se je sicer res zagovarjal, da je v zvezi z obravnavano prometno nesrečo zaznal le blisk in močen udarec v avto in da na to zaradi šoka ni reagiral, da je šele doma najverjetneje pogledal poškodbe na vozilu in ob ugotovitvi, da mu je počilo vetrobransko steklo začel sklepati, da je lahko zbil človeka, nato pa se po daljšem časovnem razmišljanju kaj naj stori, odločil, da odide sam na P. p. v Ž., kjer je povedal, da se je na L. nekaj zgodilo. Takemu zagovoru pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo že na podlagi ugotovljenega načina trčenja v oškodovanca, ki je med drugim z levim delom trupa in z glavo udaril v desni del sprednjega vetrobranskega stekla, ki je pri tem obsežno počilo. Te poškodbe obdolženec nikakor ni mogel opaziti šele doma, ampak jo je zanesljivo, glede na njeno lego in obseg zaznal že ob njenem nastanku. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno zaključilo, da se je obdolženec zavedal, da je s svojim vozilom trčil v pešca, ki je glede na način trčenja vanj zagotovo poškodovan in potrebuje pomoč, pa se kljub temu ni ustavil, da bi mu pomagal in je namesto tega pobegnil. O malomarnostnem odnosu obdolženca do kaznivega dejanja, ki ga zatrjuje zagovornik zato nikakor ne more biti govora. Zagovornikova pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka zato ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji je pokazal, da niso podani utemeljeni razlogi za njeno spremembo v smeri pritožbenega predloga zagovornika. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije in obdolžencu utemeljeno izreklo kazen zapora. V pritožbi izpostavljena časovna odmaknjenost od dejanj in nekaznovanost obdolženca pred sodiščem za kazniva dejanja, po obravnavani prometni nesreči pa tudi za prekrške so dobile kot olajševalne okoliščine zadosten odraz pri odmeri kazni na prvi stopnji, za izrek pogojne obsodbe pa ne zadoščajo. Taki kazenski sankciji nasprotuje zlasti narava kršitev cestnoprometnih predpisov, s katerimi je obdolženec povzročil obravnavano prometno nesrečo, to je vožnja preblizu desnemu robu vozišča in vožnja pod vplivom alkohola, h kateri oškodovanec s svojim načinom hoje ob levem robu vozišča ni z ničemer soprispeval. Poleg tega pa obdolženec ni povzročil samo prometne nesreče, ampak je hudo telesno poškodovanega oškodovanca v okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pustil tudi brez pomoči. Sodišče prve stopnje je zato po oceni sodišča druge stopnje z upoštevanjem teže kaznivih dejanj, ugotovljene stopnje kazenske odgovornosti obdolženca in ugotovljenih ter upoštevanih olajševalnih in obteževalnih okoliščin obdolžencu odmerilo primerni posamezni kazni zapora in mu po določbah o steku izreklo tudi primerno enotno kazen zapora. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v tem delu v obdolženčevo korist. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženec plačati po določbi 1. odstavka 98. člena v zvezi s členom 95. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila glede na zapletenost zadeve in z upoštevanjem gmotnih razmer obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, odmerjena na 700,00 EUR.