Jedro

Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.

Izrek

Ugotovi se, da je pri obdolženem še vedno podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sodbo IX K 42239/2023 z dne 15. 1. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 mu je ob uporabi omilitvenih določil, tj. 2. alineje 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dveh let in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v znesku 1.999,80 EUR ter po 48.a členu KZ-1 stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Pri tem je odločilo, da je denarno kazen obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 66,66 EUR denarne kazni določilo en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženemu v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od dne 14. 6. 2023 od 12.40 ure dalje. Izgon tujca iz države se šteje od dneva pravnomočne sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu v čas trajanja te kazni ne všteva. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona Xiaomi, tip REDMI A1 z vstavljeno SIM kartico. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Ob izreku sodbe je bil na podlagi 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pripor obdolženega A. A., odrejen iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije, s sklepom z dne 15. 1. 2024 podaljšan, pri čemer je bilo navedeno, da sme pripor trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

3. Tretji odstavek 394. člena ZKP pritožbenemu sodišču nalaga, da v primeru, ko o zadevi odloči na pritožbeni seji ter s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, obtoženi pa se nahaja v priporu, preizkusi tudi, ali so še dani razlogi za pripor, in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določilo pritožbeno sodišče torej presoja le, ali so razlogi, iz katerih je bil obdolženi priprt, še podani oziroma ali pa so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora.

4. V skladu z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP je zato pritožbeno sodišče po opravljeni seji pritožbenega senata dne 29. 5. 2024, na kateri je presojalo utemeljenost pritožb, ki so jih zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili okrožni državni tožilec in zagovorniki obdolženega, po uradni dolžnosti pristopilo k preizkusu, ali je pri obdolženem A. A. še vedno podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi katerega se od dne 14. 6. 2023 od 12.40 ure dalje nahaja v priporu.

5. Na podlagi uradnega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki upravičujejo obstoj odrejenega in podaljševanega pripora zoper priprtega obdolženca, saj je še vedno utemeljeno osumljen, da je storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, prav tako pa je še vedno begosumen. Po celostnem pregledu kazenske zadeve je prišlo do spoznanja, da je pripor zoper obdolženega še vedno neogibno potreben prostostno omejitveni ukrep, ki ga ne gre nadomestiti z milejšimi ukrepi, prav tako pa, da je v danem primeru pripor kot najhujši poseg v njegovo osebno svobodo še vedno sorazmeren ukrep.

6. Utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočne obtožnice in v uvodu tega sklepa navedene še ne pravnomočne sodbe, s katero je bil obravnavani A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 7. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi katerega se obdolženi nahaja v priporu. Pri tem je ugotovilo, da se okoliščine, ki so narekovale že odreditev in dosedanja podaljšanja pripora, niso v ničemer spremenila v obdolženčevo korist. Še vedno prepoznava obstoj realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženi A. A. glede na okoliščino, da mu je bila po zaključku sojenja pred sodiščem prve stopnje dne 15. 1. 2024 med ostalim izrečena tudi kazen zapora, pobegnil, če bi bil izpuščen na prostost, in ocenjuje, da na navedeno nevarnost kažejo okoliščine, da je tuji državljan z bivališčem v tujini, da je na ozemlje Republike Slovenije vstopil očitno z namenom izvršitve kaznivega dejanja ter da ga nanjo ne veže nobena navezna okoliščina, kot na primer domicil, družinske vezi, zaposlitev, premoženje ali ustvarjena socialna mreža. Ob celostni presoji obstoja pripornega razloga begosumnosti je primeren poudarek dati tudi teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.

8. Upoštevaje obdolženčeve osebne okoliščine, naravo in težo obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako pa tudi izrečeno kazensko sankcijo v sicer še ne pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, je pripor obdolženega po presoji pritožbenega sodišča še vedno sorazmeren in neogibno potreben prostostno omejevalni ukrep, ki ga ne gre nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom.

9. Ker v obravnavani kazenski zadevi še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor obdolženega A. A. po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Če bo za obdolženega nastopila taksna obveznost, bo sodno takso odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.