Jedro

Ker so bile okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe tožnika sodišče moralo ponovno raziskovati, povezane z obstojem kaznivega dejanja, in ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR, to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne), sodišču prve stopnje (po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) ni bilo potrebno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2013, s katero je tožena stranka odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, na delovno mesto, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji obračunati pripadajoče bruto plače (pravilno: nadomestilo bruto plač) za ves čas nezakonite odpovedi ter ji po predhodnem odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila in ji za ves ta čas priznati vse druge pravice iz dela in po delu, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila“ (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (do plačila). Sodišče prve stopnje je v tem postopku enkrat že odločalo. V prvotnem postopku je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo s sodbo opr. št. Pd 47/2013 z dne 7. 11. 2013, pritožbeno sodišče pa je navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje z napotkom, da naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v zvezi z dejstvi in dokazi, ki so bili predlagani v pritožbi, po potrebi opravi poizvedbe v zvezi s potekom kazenskega postopka zoper tožečo stranko in vpogleda kazenski spis. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke ponovno zavrnilo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ocenjuje, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden zakonito ter da je tudi sama odpoved zakonita in utemeljena, ker naj bi tožnik naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa naj bi imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic iz 257. člena KZ-1. Sodišče svojo ugotovitev, da je tožnik očitani dejanji storil, gradi na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. II K 37361/2013 z dne 4. 9. 2014, ki je postala pravnomočna dne 20. 3. 2015. Sodišče navaja, da je skladno z določbo 14. člena ZPP na citirano pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Delovno sodišče seveda po pravnomočni sodbi, ki je bila izdana v kazenskem postopku, ne more ugotavljati obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, vendar pa mora o zakonitosti odpovedi o zaposlitvi odločati po pravilih delovnega prava ter mora samo ugotoviti (ter v sodbi obrazložiti) obstoj predpostavk za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa ZDR. Tega pa sodišče v konkretnem primeru ni storilo.

Kot izhaja iz napotila pritožbenega sodišča, bi moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v zvezi z dejstvi in dokazi, ki so bili predlagani v pritožbi. Sodišče je namreč na kazensko obsodilno sodbo vezano le glede obstoja kaznivega dejanja, ne pa tudi glede celotnega dejanskega stanja, zato bi moralo za razjasnitev dejanskega stanja slediti predlaganim dokazom za ugotovitev obstoja razmerja med tožnikom in B.B., kar sledi tudi iz napotila pritožbenega sodišča. Ker sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo, je kršilo razpravno načelo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato materialno pravo nepravilno uporabljeno. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR je dokazno breme v primeru izredne odpovedi na strani tiste stranke, ki pogodbo odpove. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje te določbe ni pravilno uporabilo in je kršilo pravila o dokaznem bremenu, zaradi česar je izpodbijana odločba materialno pravno nepravilna.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožeče stranke za dokazovanje relevantnih dejstev kot neutemeljene zavrnilo, je bila tožeči stranki kršena pravica do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Tožnik v pritožbi priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je v pritožbi uveljavljal tožnik, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Še zlasti je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nasl. - URS) oziroma smiselno uveljavljana bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po določbi 22. člena URS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po določbi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP). Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu URS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja.

Pritožba navaja, da naj bi bila ta kršitev storjena zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, predlaganih skupaj s pritožbo zoper prvo sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v tej zadevi, kljub napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info).

6. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve sodbe natančno navedlo razloge, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, pri čemer je izpostavilo, da dejstva, o katerih naj bi predlagane priče izpovedale, za rešitev zadeve niso relevantna oziroma njihovo zaslišanje ne bi v ničemer pripomoglo k rešitvi spora. To velja tako za dokazne predloge za zaslišanje prič C.C. ter policistov D.D. in E.E., ki naj bi izpovedali o razmerju med tožnikom in B.B., kakor tudi za predlagano zaslišanje tožnikove žene F.F. in moža B.B. G.G., ki naj bi izpovedala o okoliščinah pri prodaji fitnes naprave, pa tudi za dokazni predlog za zaslišanje priče H.H., ki naj bi izpovedala o vsebini razgovora z B.B. dne 12. 12. 2012. Glede novih dokazov, ki jih je tožnik priložil pritožbi, pa je sodišče prve stopnje navedlo, da teh dokazov ni upoštevalo, ker sta bili listini v prilogah A 4 in A 5 predloženi sodišču v tujem jeziku, tožnik pa overjenega prevoda ni predložil, čeprav mu to nalaga 2. odstavek 226. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, saj se v resnici ne nanašajo na odločilna dejstva. Zlasti pa pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik z navedenimi listinami poskušal izpodbiti v prvi sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeni datum, ko je bila storjena prva kršitev, kar pa, glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v izreku pravnomočne kazenske sodbe, na katero je delovno sodišče vezano, ni relevantno. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja slediti predlaganim dokazom za ugotovitev obstoja razmerja med tožnikom in B.B. ter da je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo razpravno načelo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo 14. člena ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pritožba s tem v zvezi pravilno izpostavlja, da delovno sodišče po pravnomočni sodbi, izdani v kazenskem postopku, sicer res ne more ugotavljati obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, da pa mora samo ugotoviti in v sodbi obrazložiti obstoj predpostavk za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa ZDR. Vendar pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovnem sojenju pravilno ravnalo, ko je kot odločilno upoštevalo dejstvo, da je bilo v času novega sojenja že pravnomočno odločeno v kazenskem postopku zoper tožnika zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1 (na škodo oškodovanke B.B.), ki se nanašata na isti historični dogodek kot hujši kršitvi pogodbenih in drugih delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja, ki sta predmet obravnavane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Kljub napotku pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, da naj sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju razčisti tudi, ali sta tožnik in B.B. res imela razmerje, ki naj bi po tožnikovih trditvah pomenilo motiv za to, da naj bi ga B.B. namenoma po krivem obdolžila storitve kaznivega dejanja, kar kot bistveno izpostavlja pritožba, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ugotavljanje tega dejstva ni (več) relevantno za rešitev obravnavanega individualnega delovnega spora, in sicer zato, ker je bilo pred zaključkom postopka v novem sojenju izdana pravnomočna obsodilna sodba v kazenskem postopku, na katero je delovno sodišče tudi glede ugotovitev s tem v zvezi vezano. S pravnomočno obsodilno sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 37361/2013 z dne 12. 3. 2015 v zvezi s sodbo Okrožnega soišča v Novi Gorici opr. št. K 37361/2013 z dne 4. 9. 2014 je bilo namreč razsojeno, da je tožnik kriv poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 (na škodo oškodovanca I.I.) ter dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1 na škodo oškodovanke B.B.. Okrožno sodišče v Kopru je svojo odločitev med drugim oprlo na izpoved oškodovanke B.B., saj ni našlo nobenega prepričljivega razloga za zaključek, da bi oškodovanka lagala in obtoženca po krivem obremenjevala, zlasti ker so njeno izpoved potrdili tudi drugi izvedeni dokazi. Ugotovilo pa je tudi, da B.B. ni imela nobenega interesa za prijavo obtoženca (to je tožnika) in dejanja sama niti ni prijavila, ampak je prijavo podala šele potem, ko so jo o tem spraševali policisti. Višje sodišče pa je ob odločanju o pritožbi obdolženčevega (to je tožnikovega) zagovornika v obrazložitvi sodbe med drugim navedlo, da vprašanje, ali sta obtoženec (tožnik) in B.B. imela intimno razmerje, za obravnavano zadevo ni relevantno, poleg tega pa ugotovilo, da verodostojnost izpovedbe B.B. ni vprašljiva, ker je njena izpoved s strani sodišča prve stopnje natančno ocenjena v povezavi z oceno dokazov, ki potrjujejo njeno izpoved, medtem ko izvedeni dokazi obtoženčevega zagovora ne potrjujejo.

Vse navedene okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe sodišče moralo ponovno raziskovati, so povezane z obstojem kaznivega dejanja, in so bile ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne). Zato po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku izvajanje dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil, in da je prijava, ki jo je podala B.B., konstrukt in posledica prekinitve intimnega razmerja z B.B. z njegove strani, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve v pravnomočni obsodilni sodbi, izdani v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je vezano na ugotovitve pravnomočne kazenske sodbe glede protipravnosti ravnanja tožnika, vzročne zveze med ravnanjem in nastankom posledic, glede nastanka prepovedane posledice ter glede prištevnosti in krivde tožnika in da mora šteti za dokazana v izreku pravnomočne kazenske sodbe ugotovljena dejstva, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnik v tem postopku ne more uspeti s trditvami, da očitanih kršitev ni storil. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ob ugotovitvi, ki izhaja iz izreka kazenske sodbe, da je bilo prvo očitano dejanje storjeno v sredini februarja 2012, na kar je sodišče vezano (in ob dejstvu, da se tožniku v izredni odpovedi očita, da je očitano kršitev storil 15. 2. 2012 oziroma en dan prej ali kasneje, kar se v celoti ujema z izrekom iz kazenske sodbe), ni podrobneje ugotavljalo, ali je bilo to dejanje res storjeno 18. 2. 2012, kot je ugotovilo v prvem postopku. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je vezano tudi na ugotovitve kazenskega postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da B.B. tožnika ni po krivem obdolžila kaznivega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno in natančno obrazložena. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, so neutemeljene, isto pa velja glede očitka, da sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti odpovedi o zaposlitvi po pravilih delovnega prava in da ni samo ugotovilo ter v sodbi obrazložilo obstoja predpostavk za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju navedene pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je bila podana tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu policist – starejši policist na Postaji prometne policije J., s sklepom z dne 8. 1. 2013, ki je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 6. 2. 2013, zakonita in utemeljena. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 110. in 111. člena ZPP. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla zakonito, da je tožniku omogočila zagovor in sodelovanje sindikata, ter da je spoštovala tako objektivni kot subjektivni rok za podajo odpovedi.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in presodilo, da sta očitani kršitvi pogodbenih in drugih delovnih obveznosti tožniku dokazani. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, prepričljiva in pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožnik storil očitani kršitvi pogodbenih obveznosti in da je zanju tudi odgovoren, saj je dokazano tožnikovo naklepno ravnanje. Ob dejstvu, da je bil tožnik v kazenskem postopku s pravnomočno obsodbo obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1, ki obenem pomenita tudi kršitev pogodbenih in delovnih obveznosti, ki ju je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožniku, ni nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imata vse znake kaznivega dejanja in ki predstavljata utemeljen odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, obenem pa tudi odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka istega člena ZDR.

9. Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno, da je v obravnavanem primeru obstajal utemeljen odpovedni razlog na strani delavca za izredno odpoved po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR, po katerem delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ob takšnih hujših kršitvah z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja, ki jih je storil tožnik, je razumljivo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika kot policista. Zlasti zato, ker imajo takšna kazniva dejanja in kršitve pogodbenih obveznosti policistov posebno hude posledice, ker škodijo ugledu državnega organa, v katerem je bil tožnik zaposlen, zaradi česar so najstrožji ukrepi s strani delodajalca povsem utemeljeni. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP).