Jedro

Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, temveč se obstoj takšne skupnosti vedno ugotavlja v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, v katerem je to vprašanje prejudicialnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica do polovice solastnica stanovanja št. 61, vpisanega v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru ... ter posledično izstavitev zemljiškoknjižne listine za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim v skladu z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca. Iz razlogov sodbe izhaja dejanska in pravna ocena sodišča, da sporno stanovanje, kupljeno na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 18.6.1993 v skladu s privatizacijskimi normami Stanovanjskega zakona, glede na čas nakupa ne sodi v režim skupnega premoženja pravdnih strank kot bivših zunajzakonskih partnerjev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi relativnih ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Slednji sta podani, ker ugotovitev, ali sta pravdni stranki leta 1993 že živeli v zunajzakonski skupnosti, predstavlja predhodno vprašanje in bi moralo sodišče postopati v skladu s 206. členom ZPP. Sodišče tudi ni vpogledalo v nepravdni spis opr. št. N 106/2003, čeprav je tožnica to predlagala. Ker po mnenju revidentke prekluzija v zvezi s pravočasnim predlaganjem prič ni podana, pri čemer se sklicuje na vsebino zapisnika z dne 19.1.2007, predstavlja zavrnitev zaslišanja v reviziji poimensko navedenih prič procesno kršitev. Sodišče je kršilo tudi pravilo o dokaznem bremenu, saj je tožničin oče potrdil, da sta pravdni stranki skupaj živeli že leta 1993 in bi moral toženec dokazati nasprotno. V zvezi z ugotovitvijo tega ključnega dejstva pa je podano tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter izpovedbami prič, zaslišanih v tem postopku, kar revidentka podrobneje utemelji. Glede odobritve kredita za nakup spornega stanovanja je zaključek sodišč v nasprotju z priloženim internim aktom in sklenjeno pogodbo. Revidentka poudarja, da sredstev iz Stanovanjskega sklada ne bi mogla pridobiti, če s tožencem takrat ne bi živela v zunajzakonski skupnosti. Ne strinja se z zaključkom sodišč, da je šlo v tem primeru za prijateljsko pomoč tožencu. Ponovno izpostavi, da so se obroki za odplačevanje stanovanjskega kredita plačevali iz skupnega premoženja vrsto let, tudi takrat, ko sta pravdni stranki nesporno bivali v zunajzakonski skupnosti, in v zvezi s tem uveljavlja kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava navaja, da sta sodišči napačno uporabili 51. in 59. člen ZZZDR in da je zmotno stališče Višjega sodišča, da je „važen čas pravnoposlovne pridobitve določenega premoženja, in je s tem podana podlaga za opredelitev določenega premoženja kot dela skupnega premoženja ali kot posebno premoženje“, kar revidentka dodatno utemelji. Tudi 12. člen ZZZDR ni bil uporabljen pravilno, saj odsotnost voljnega elementa na strani toženca, da s tožnico osnuje zunajzakonsko skupnost, ob podanosti vseh pogojev iz te zakonske določbe ni relevanten. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter primarno predlagala zavrženje, podrejeno pa zavrnitev revizije, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je dovoljena.

6. Sodišče prve stopnje je odločbo v tej zadevi izdalo 27. 5. 2008, torej pred uveljavitvijo ZPP-D (Uradni list št. 45/08) 1. 10. 2008, zato se postopek v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D nadaljuje po dosedanjih, nespremenjenih predpisih.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP): pravdni stranki pred junijem 1993 nista živeli v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti moškega in ženske; pravdni stranki nista imeli skupnega denarja; na pomlad 1993 čustvena navezanost ni prerasla atributov njunega prijateljstva; sporno stanovanje je bilo kupljeno 18.6.1993 po ugodnostih Stanovanjskega zakona (imetnica stanovanjske pravice je bila toženčeva mati); vse položnice za vračilo posojila za odkup stanovanja, vzetega pri tožničinem delodajalcu, kot tudi vse položnice za plačilo obrokov po stanovanjski pogodbi so bile izpolnjene in predložene s strani toženca;

9. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da niso podani pogoji iz 12. člena ZZZDR, ker pravdni stranki v času nakupa stanovanja nista živela v zunajzakonski skupnosti in sporno stanovanje predstavlja posebno premoženje tožene stranke.

10. Revidentka v zvezi z ugotovitvijo obstoja zunajzakonske skupnosti uveljavlja relativno procesno kršitev in zatrjuje, da bi moralo sodišče o tem vprašanju odločiti kot o predhodnem vprašanju oziroma prekiniti postopek -če bi odločilo, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo. Revidentki je pojasniti, da je sodišče o obstoju zunajzakonske skupnosti odločalo v sklopu postopka, ki ga je vodilo in je tako postopalo v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZZZDR. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče postaviti samostojnega zahtevka, temveč se obstoj takšne skupnosti vedno ugotavlja v postopku za ugotovitev pravice ali dolžnosti, v katerem je to vprašanje prejudicialnega pomena(1). Tudi zavrnitev tožničinega dokaznega predloga zaradi prekluzije (286. člen ZPP) je v skladu s določili ZPP. Iz zapisnika z dne 19.1.2007 namreč izhaja, da je sodišče toženi stranki dovolilo odgovoriti na pripravljalno vlogo tožnice in ne obratno, kot to navaja revidentka.

11. Glede na postavljen tožbeni zahtevek je bilo dokazno breme o vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti v času nakupa stanovanja na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožnica tega dejstva ni uspela dokazati. Takšna dokazna ocena je prestala pritožbeni preizkus in je v skladu z tretjim odstavkom 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati. Neupoštevne so zato revidentkine trditve (npr. glede podanosti voljnega elementa, glede ugotovitev, ki izhajajo iz nepravdnega spisa), ki tako sprejeto dokazne oceno izpodbijajo ali relativizirajo. Izpodbijanje te ugotovitve pod preobleko procesne kršitve v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedb strank in zaslišanih prič M. U., P. P., T. R., A. O., N. K. in J. V. sprejelo prepričljiv in argumentiran sklep in drugačna izpovedba tožničinega očeta, zaslišanega kot priče v tem postopku, ob vseh ostalih pravno relevantnih ugotovitvah (da pravdni stranki nista imeli skupnega denarja, da ni bilo tesnejše čustvene navezanosti) ne more spremeniti končne odločitve. Drugačen zaključek glede obstoja zunajzakonske skupnosti ne izhaja niti iz revidentkinega zavzemanja za drugačno presojo Pravilnika za reševanje stanovanjskih potreb delavcev ter Pogodbe za posojilo št. 1/93 z dne 16.8.1993. Za obstoj zunajzakonske skupnosti je namreč odločilna materialnopravna presoja v smislu prvega odstavka 12. člena ZZZDR. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev obstoja takšne skupnosti, tudi drugačno deklariranje skupnosti pravdnih strank v navedenih listinah ne more dokazati nasprotnega.

12. Trditve revidentke glede plačevanja obrokov za kredit za stanovanje pa glede na določbo prvega odstavka 12. in drugega odstavka 56. člena ZZZDR nimajo posledic na stvarnopravnem področju. Pravilna je namreč materialnopravna presoja, da je lastninska pravica na stanovanju prešla na tožnika s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in ne šele s plačilom zadnjega obroka kupnine.

13. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, toženec, pa stroškov revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo ni priglasil. .

Op. št. (1): Glej V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, I. knjiga, str.125.