Jedro

Upravni organ je utemeljeno sam reševal predhodno vprašanje obstoja služnostne poti, od katerega je bilo odvisno vprašanje razpolagalne pravice tožnice na zemljišču, na katerem je želela postaviti ograjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1666/99-14 z dne 12.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper nadomestno odločbo o dovolitvi priglašenih del Upravne enote J. z dne 16.12.1998, s katero je bilo tožnici dovoljeno, da postavi ograjo na zemljiščih s parcelnima številkama 132/1 in 132/14 k.o. G. Med drugimi zahtevanimi pogoji je v odločbi prve stopnje navedeno: da se ograja na parc. št. 132/1 k.o. G., ki meji s parcelami št. 115, 116/1 in 132/6 zamakne od parcelne meje proti vzhodu za 3 m, zaradi poti, ki se uporablja kot peš pot ter občasno za vožnjo z vozili; na parc. št. 132/14, ki meji s parcelo 108, pa se ograja zamakne za 3,50 m proti vzhodu zaradi ostrega zavoja; da ograja ne sme posegati v služnostne pravice vknjižene v C listu zemljiškoknjižnega vl. št. 20 k.o. G. ter da mora biti postavljena tako, da pri postavitvi in vzdrževanju ograje ne posega na tuje zemljišče (1. točka izreka). Z 2. točko je bilo odločeno, da se s to odločbo v celoti nadomesti odločba o dovolitvi priglašenih del z dne 6.10.1998; s 3. in 4. točko odločbe pa je bil določen še rok veljavnosti odločbe in da stroški niso bili zaznamovani.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je zaradi zatrjevane služnostne poti, ki naj bi jo po parcelah št. 132/1 in 132/14 k.o. G., ki sta last tožnice, imeli prizadeti stranki J.M. in M.N., lastnici parc. št. 115 in 117/2, vprašljivo razpolaganje z zemljiščem, na katerem želi postaviti tožnica zaščitno ograjo. Po presoji prvostopnega sodišča je zato organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je v upravnem postopku ugotavljal, ali res po parcelah št. 132/14 in 132/1 k.o. G. obstoji priposestvovana stvarna služnost hoje in občasnih voženj. Glede na podatke upravnih spisov je po mnenju sodišča prve stopnje bilo v upravnem postopku pravilno in v skladu z določbo 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) odločeno, da sta prizadeti stranki in njuni pravni predniki v korist njihovih parcel pridobili na parcelah tožnice, kjer želi tožnica postaviti ograjo, služnostno pravico hoje in občasnih voženj s priposestvovanjem.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Meni, da priposestvovanje služnosti v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, bilo je le zatrjevano z ene strani in zanikano z druge strani. Dokazovanje priposestvovanja služnosti je "kompleksen institut, ki ga ni mogoče rešiti v desetih stavkih, kot je to storilo prvostopno sodišče". Obrazlaga, kako se pridobi služnost in v kakšnem postopku ter vztraja pri trditvi, da služnosti nikoli ni bilo in zato tudi ni bila priposestvovana.

Tožena stranka in prizadete stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da zaradi služnostne pravice na njenem zemljišču tožnica ni izkazala neomejene pravice razpolaganja s tem zemljiščem. Dodaja pa še: Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo predmet spora v tem upravnem sporu, ko je navedlo, da je glede na ugovor prizadetih strank o obstoju služnosti sporno, ali lahko tožnica v celoti razpolaga z zemljiščem, na katerem želi postaviti zaščitno ograjo. Po določbi 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) mora namreč investitor s priglasitvijo nameravanih del iz 51. člena ZUN med drugim predložiti tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Upravni organ je zato pravilno priznal lastnost stranke prizadetim strankam J.M. in M.N., ki sta tožnici zanikali pravico izključne uporabe zemljišča s svojim zatrjevanjem obstoja služnosti. Za obravnavanje sporov o služnostnih in drugih stvarnih pravicah, kakor tudi o drugih sporih o premoženjskih pravicah je sicer res pristojno sodišče splošne pristojnosti. Toda med strankami sporna taka vprašanja (če so samostojna pravna celota, rešitev pa spada v pristojnost drugega organa in je vprašanje del dejanskega stanja, od katerega je odvisna rešitev v upravni stvari), lahko obravnava tudi organ v upravnem postopku kot predhodno vprašanje, če je od rešitve teh vprašanj odvisna izdaja upravne odločbe. Pri tem lahko vsaka stranka zahteva, da končno odločbo o predhodnem vprašanju izda pristojno sodišče. V obravnavanem primeru je upravni organ reševal predhodno vprašanje, potrebno za izdajo odločbe o priglasitvi del. Upravni organ bi sicer lahko, če bi štel to za primerneje, upravni postopek za izdajo dovoljenja o priglasitvi del prekinil, dokler sodišče ne bi rešilo spornega vprašanja o obstoju služnosti. Tega v konkretnem primeru ni storil, iz upravnih spisov pa tudi ni razvidno, da bi tako prekinitev zahtevale stranke. Zato je upravni organ predhodno vprašanje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno rešil sam. Po določbi 2. odstavka 144 člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pa ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj ne obstojijo pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.