Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik do vtoževane odpravnine, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi za primer razrešitve s funkcije direktorja, ni upravičen, ker je s svojim protipravnim ravnanjem toženi stranki povzročil veliko materialno škodo, kar je po pogodbi o zaposlitvi razlog, ki pravico do odpravnine izključuje.
Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se za znesek 5.651,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 1994 dalje do plačila razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 98.977,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 1994 dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 4.614,74 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi, vključno z izrekom o stroških in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bilo v tem individualnem delovnem sporu že nekajkrat odločeno, tako da je zdaj ostalo odprto le še vprašanje odpravnine in njena višina. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za izplačilo odškodnine (pravilno odpravnine), ker je samo odločalo o predhodnem vprašanju glede tega, ali je tožnik kot direktor tožene stranke s svojim delom z naklepom ali veliko malomarnostjo toženi stranki povzročil veliko materialno škodo. Štelo je, da je s pravnomočnostjo sodbe opr. št. Ps 503/95 dokazano, da je tožnik prejemal nadomestilo plače za polovični delovni čas in da je s tem izkazano, da tega ne bi smel prejemati, ker je delal polni delovni čas. V tem postopku je morala tožena stranka Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vrniti 10.510.585,80 SIT. Takratno vodstvo tožene stranke je postavilo takšno trditev (da je tožnik delal polni delovni čas) z namenom škodovanja tožniku, da se ga razreši in da druga politična opcija prevzame oblast nad malim gospodarstvom. Tožena stranka je sama pozvala inšpekcijo, da opravi pregled in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da vloži tožbo. Ves postopek se je vodil v tajnosti, odškodninski zahtevek ZPIZ-a pa je bil dobesedno dogovorjen s toženo stranko. Pri toženi stranki niso obstajali nobeni podatki o delovnem času oziroma številu ur, ki jih je opravil tožnik. Sestavljalci pogodbe o zaposlitvi s tožnikom so se zavedali, da funkcija direktorja terja tudi daljši delovni čas od polovičnega (tožnik je imel omejitev pri delu zaradi svoje invalidnosti), prav tako pa so se zavedali, da tožnik ni upravičen do plačila za nadurno delo. Vse to je ostalo v sodbi opr. št. Ps 503/95 nerazčiščeno. Tožnik je sodišču poslal izjavo volje, da v postopku sodeluje kot priča, pa tega nobena od strank ni predlagala, zato sodišče njegovega zaslišanja ni izvedlo. Če bi ga, bi bila odločitev sodišča povsem drugačna. Enakega očitka o naklepni pridobitvi koristi oziroma o pomoči pri tem je bila računovodkinja A.A., pravnomočno oproščena v kazenski zadevi II K 450/2004. Izkazalo se je, da je bila plača tožnika obračunana za polovični delovni čas in da je bila zato upravičena zahtevati refundacijo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza za ugotovitev, da ima ravnanje tožnika znake civilnega delikta, zato je njegova ugotovitev zgolj domneva, kar pa ni relevantno. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Opozoriti je še na tožnikove trditve, da nova direktorica sklada A.B. ni bila imenovana na zakonit način, da je bilo njeno imenovanje nično, v posledici tega pa so nična vsa njena ravnanja, zatrjevanja in stališča. O tem sodišče še ni odločilo, bo pa to temeljni ugovor zoper odškodninski zahtevek, ki ga želi utemeljiti poleg na sodbi, tudi na ugotovitvah disciplinskega postopka, ki ga zoper tožnika sploh ni bilo moč voditi. Ker je imelo sodišče na razpolago vse zgoraj navedene trditve in dokaze, je moč ugotoviti, da sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, množica dokazov pa je ostala neocenjenih. Zato je podana vsaj kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici vseh kršitev je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Izrek o stroških naj se razveljavi, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo uspeha v pravdi.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
Po prejemu odgovora na pritožbo je tožnik vložil v spis še vlogo, v kateri se opredeljuje do posameznih navedb tožene stranke iz odgovora na pritožbo, tožena stranka pa je v zvezi s tem predlagala zavrženje te vloge, ker je ZPP ne predvideva.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (z izjemo bistvene kršitve določb postopka po 12. točki drugega odstavka člena 339 ZPP glede odločitve o znesku 5.651,03 EUR s pp, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.
Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba zgoraj omenjenih pomanjkljivosti nima, tako da ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.
Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik pri prvostopenjskem sodišču že v letu 1994 vložil tožbo s tožbenim zahtevkom za razveljavitev in odpravo njegove razrešitve z dolžnosti direktorja pravnega prednika tožene stranke, za vzpostavitev prejšnjega stanja in za ponovno namestitev tožnika na funkcijo direktorja. Poleg tega je v letu 1997 vložil še tožbo za plačilo odpravnine v višini 36 bruto plač za polni delovni čas, določenih v višini povprečne bruto plače za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih, ko je še opravljal svojo funkcijo. Sodišče prve stopnje je v letu 2006 oba individualna delovna spora združilo za skupno obravnavanje, nato pa po opravljeni glavni obravnavi dne 30. 3. 2006, s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 5695/94 razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 29. 7. 1994 o tožnikovi razrešitvi z dolžnosti direktorja, toženi stranki naložilo, da tožniku prizna vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 9. 1992 za čas od 21. 7. 1994 do 28. 11. 1994 (upoštevaje odločbo ZPIZ z dne 8. 1. 1993), zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odpravnine v višini 23.719.032,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 1994 do plačila in razporeditev (namestitev) tožnika na mesto direktorja tožene stranke. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožbo tožnika za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 28. 11. 1994 je s sklepom zavrglo. Zoper zavrnilni del navedene sodbe, zoper odločitev o stroških in zoper sklep o zavrženju tožbe se je pritožil tožnik, tožena stranka pa je pritožbo vložila le zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 696/2006 z dne 10. 11. 2006 pritožbi tožnika ugodilo delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti in razveljavilo del sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo preostali zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in sklep o zavrženju dela tožbe. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tako odločalo le še o vtoževani odpravnini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in o pravdnih stroških. S sodbo opr. št. I Pd 1388/2006 z dne 29. 3. 2007 je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 93.326,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo je del tožbenega zahtevka za plačilo 5.651,03 EUR s pp, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške 1.803,75 EUR. Zoper navedeno odločitev (zoper ugodilni del in zoper pravdne stroške) se je pritožila tožena stranka, kateri je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 752/2007 z dne 13. 9. 2007 ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo, zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno sodbo. O tožnikovem tožbenem zahtevku za izplačilo odpravnine in za povrnitev pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločalo že tretjič in s sodbo opr. št. I Pd 944/2008 z dne 3. 4. 2012 (ki je predmet tega pritožbenega preizkusa) tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o vtoževanem znesku odpravnine v višini 5.651,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 1994 dalje do plačila zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke člena 339/2 ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Ta del tožnikovega tožbenega zahtevka je bil namreč s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1388/2006 z dne 29. 3. 2007 že pravnomočno zavrnjen, iz spisovnih podatkov pa ne izhaja, da bi tožnik po izdaji te sodbe kakorkoli spreminjal (zvišal) svoj tožbeni zahtevek. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je ponovno odločilo o celotnem vtoževanem zahtevku (do višine 98.977,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 1994 do plačila). Ker je s to svojo odločitvijo razsodilo tudi o delno že pravnomočno razsojeni stvari, je pritožbeno sodišče na podlagi člena 354/2 ZPP v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in ta del tožbe zavrglo.
Tožnik je s toženo stranko dne 25. 9. 1992 (B2 – I Pd 964/2008) sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz četrte strani te pogodbe izhaja, da ji je bilo priloženo soglasje Vlade RS z dne 24. 4. 1992, izvod iz zapisnika seje UO o imenovanju direktorja in izvod zapisnika Seje UO z dne 22. 9. 1992. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odpravnino na podlagi četrtega odstavka 9. člena te pogodbe o zaposlitvi, ki je določal, da v primeru, če direktorju preneha funkcija in pri tem ni storil s svojim delom kaznivega dejanja ali velike materialne škode z naklepom ali veliko malomarnostjo, ima pravico do izplačila 36 plač odpravnine, ki jo lahko kapitalizira tudi v bruto znesku. Osnova za izračun te odpravnine je povprečna plača, obračunana za polni delovni čas zadnjih treh mesecev, ko je opravljal svojo funkcijo po tej pogodbi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik s funkcije direktorja razrešen, kar pomeni, da mu je direktorska funkcija prenehala. V tem individualnem delovnem sporu je bilo sicer pravnomočno ugotovljeno, da je bila razrešitev tožnika s funkcije direktorja nezakonita (sodišče prve stopnje je to razrešitev razveljavilo zaradi ugotovljenih kršitev tožnikovih temeljnih procesnih pravic – pravica do obvestila, pravica do izjave; tožena stranka se zoper to odločitev ni pritožila), vendar pa ta odločitev na dejstvo prenehanja tožnikove funkcije ni imelo vpliva. Z ozirom na dikcijo četrtega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ne bi pridobil pravice do odpravnine, če bi s svojim delom storil kaznivo dejanje ali veliko materialno škodo z naklepom ali veliko malomarnostjo. Storitev kaznivega dejanja ali povzročitev velike materialne škode z naklepom ali malomarnostjo s tožnikovim delom sta torej predpostavki, ki bi, če bi bili izpolnjeni, tožniku onemogočali pridobitev pravice do odpravnine. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki bi ga storil s svojim delom, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da prva od obeh omenjenih predpostavk, ki bi tožniku (glede na člen 9/4 pogodbe o zaposlitvi) onemogočala pridobiti pravico do odpravnine, ni podana.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (tudi ob upoštevanju trditev in dokaznih predlogov strank) ugotavljalo, če je tožnik s svojim delom naklepno ali z veliko malomarnostjo povzročil veliko materialno škodo, kar je tožena stranka zatrjevala in dokazovala tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ugotovilo je, da je morala tožena stranka na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 503/95 z dne 21. 11. 1996 (B7 – I Pd 1388/2006), ki je postala pravnomočna 17. 1. 1997 (kar izhaja iz potrdila o pravnomočnosti, ki je na tej sodbi), plačati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) 43.859,90 EUR na račun glavnice in 80.655,90 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti od te glavnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v citirano sodbo in zapisnika o inšpiciranju finančno materialnega poslovanja tožene stranke z dne 30. 11. 1994 (B4 – I Pd 964/2008), ki ga je opravila v spornem obdobju še obstoječa Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ugotovilo, da je bila dolžna tožena stranka ta znesek vrniti Zavodu zato, ker je tožnik, ki je bil sicer pri toženi stranki zaposlen za polovični delovni čas (zaradi tega, ker je bil delovni invalid II. kategorije invalidnosti), prejemal plačo za polni delovni čas, poleg tega pa je tožena stranka od Zavoda zahtevala (in prejela) še refundacijo izplačanih nadomestil plač. Glede na to je Zavod toženi stranki iz tega naslova izplačal v obdobju od marca 1993 do avgusta 1994 znesek v višini 10.510.585,80 SIT, ki pa ga je morala tožena stranka na podlagi že omenjene pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 503/95 z dne 21. 11. 1996 ZPIZ-u skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi vrniti. To je tožena stranka dejansko storila, kar izhaja iz dokazil o nakazilu teh sredstev Zavodu (B9, B10 – I Pd 964/2008; B13, B14 – I Pd 1388/2006). Ta zahtevek Zavoda do tožene stranke temelji na 283. členu v spornem obdobju veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), ki je med drugim določal, da ima Zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je do nje prišlo zato, ker mu delodajalec ni dal podatkov oziroma mu je dal neresnične podatke o dejstvih, od katerih je odvisna pridobitev ali odmera pravice. Pritožbeno sodišče se je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 752/2007 z dne 13. 9. 2007 postavilo na stališče, da je tožena stranka zaradi povračila zneskov po sodbi opr. št. Ps 503/95, utrpela škodo vsaj v višini plačanih zakonskih zamudnih obresti, kar je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na to je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, če je to škodo (ki tudi po zaključku pritožbenega sodišča pomeni veliko materialno škodo) povzročil tožnik s svojim delom in če je do nje prišlo naklepno ali zaradi velike malomarnosti. Ugotovilo je, da je bil tožnik kot direktor tožene stranke odgovoren za zakonitost poslovanja tožene stranke, da je podrejenim odrejal, da se mu je izplačevala plača za polni delovni čas, obenem pa je dopuščal, da je tožena stranka izplačano nadomestilo refundirala tudi od Zavoda. Tožnik bi bil kot direktor tožene stranke dolžan obvestiti Zavod, da mu nadomestilo ne pripada, oziroma od podrejenih zahtevati (ali jih vsaj opozoriti), da ne uveljavljalo refundacije od Zavoda. Ker tega ni storil, je ravnal protipravno, zaradi česar je morala kasneje tožena stranka ustrezne zneske vrniti Zavodu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na to, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo (in to tudi ustrezno pojasnilo v točki od 16 – 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnik s tem ravnanjem toženi stranki povzročil veliko materialno škodo s svojim delom, tako da iz tega razloga do vtoževane odpravnine ni upravičen. Z zgornjimi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s tem so irelevantni pritožbeni očitki tožnika, da je bil odškodninski zahtevek Zavoda dogovorjen s toženo stranko, oziroma da je bil namen tega postopka razrešiti tožnika z njegove funkcije. Odškodninski zahtevek Zavoda proti toženi strani je temeljil na določbah ZPIZ (člen 283 in nadalj.), o njem pa je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 503/95 z dne 21. 1. 1996. Nebistvena je tudi pritožbena navedba tožnika, da se je tožena stranka pri sestavljanju pogodbe o zaposlitvi za tožnika zavedala, da funkcija direktorja terja tudi daljši delovni čas, če to zahtevajo opravila in naloge direktorja. Tožniku namreč ni bilo očitano, da je delal daljši delovni čas, kot pa je bilo to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, temveč da je odrejal oziroma dopuščal, da se mu izplačuje plača za polni delovni čas in da je tožena stranka obenem izplačano nadomestilo refundirala od Zavoda. Tožnik v pritožbi nadalje zatrjuje, da je želel v postopku, ki se je vodil pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. 503/95, sodelovati kot priča, vendar ga nobena od strank v tem postopku ni predlagala za zaslišanje. Iz obrazložitve sodbe opr. št. Ps 503/95 izhaja, da je imel tožnik možnost sodelovati v tem postopku (torej skladno s členom 206 oziroma členom 211 v spornem obdobju veljavnega ZPP; Ur. l. SFRJ št. 4/77 in nadalj., ki se je v tistem obdobju uporabljal kot predpis RS), vendar pa je sporočil, da se zaenkrat ne bo pridružil toženi stranki v tem postopku. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se zdaj ne more sklicevati na morebitno slabo pravdanje tožene stranke v omenjenem socialnem sporu. Dejstvo, da je bila računovodkinja A.A. v kazenskem postopku (II K 450/2004) oproščena očitkov o naklepni pridobitvi koristi oziroma o pomoči pri tem, še ne pomeni, da toženi strani ni nastala škoda z vračilom prejete refundacije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo v vso listinsko dokumentacijo (torej v dokaze, ki sta jih predložila tako tožnik kot tožena stranka). Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe nadalje izhaja (česar tožnik v pritožbi niti ne prereka), da je sodišče prve stopnje v postopku nameravalo zaslišati tudi tožnika, vendar pa tega dokaza ni izvedlo, ker se tožnik vabilu na zaslišanje brez upravičenih razlogov ni odzval. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje v tem postopku odločilo na podlagi listinskih dokazov, ki so tudi po stališču pritožbenega sodišča nudili dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Na zakonitost in pravno pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje tožnika, da nova direktorica sklada ni bila imenovana na zakonit način, da je bilo njeno imenovanje nično in da so zato nična vsa njena ravnanja, zatrjevanja in stališča. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel (kot tožnikov uspeh se ne more šteti niti delno zavrženje tožbe v pritožbenem postopku), je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških utemeljeno odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. To pa pomeni, da je neutemeljena tudi njegova pritožbena navedba, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega postopka.
Ker (razen v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka v znesku 5.651,03 EUR s pp) niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika v preostalem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.