Jedro

Do rente je poškodovani upravičen v tisti višini, ki predstavlja razliko med dohodkom, ki bi ga dejansko prejemal, in tistim dohodkom, ki bi ga sicer prejemal, če njegova delovna zmožnost ne bi bila zmanjšana. Za dosojo rente tako ni dovolj, da ima oseba zmanjšano delovno zmožnost, ampak mora biti konkretno izkazano, kakšen je znesek – razlika med prejemkom pred nastopom zmanjšane delovne sposobnosti in po njem.

Pri odločanju o renti je treba s posebno pazljivostjo ugotavljati, ali je res šlo za tožnikov zaslužek in je posledično mogoče govoriti o njegovem osebnem prikrajšanju, ali pa je šlo le za obsežno pomoč staršema (lastnikoma kmetije), kar bi posledično pomenilo, da sta zaradi tožnikove poškodbe prikrajšana onadva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II., III., IV. in VI. točki izreka ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožniku plača 15.022,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2005 dalje do plačila. Za obdobje od 1. 6. 2006 do 31. 12. 2011 je toženki naložilo plačilo v višini 18.360,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne letne rente, toženko pa je zavezalo tudi k izplačevanju bodočega izgubljenega dohodka v obliki letne kmetijske rente za čas od 1. 1. 2012 dalje v znesku 3.338,35 EUR za vsako leto, do 30. 1. za preteklo leto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo povračilo pravdnih stroškov v znesku 4.625,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja več kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožnik dokazal pridobivanje dohodka iz kmetijske dejavnosti pred poškodbo 1. 6. 2001, pa tudi temu, da mu je zaradi poškodbe od 1. 6. 2001 nastajala izguba dohodka zaradi nezmožnosti kmetovanja ter da mu bo škoda zaradi izgubljenega dohodka v obliki letne kmetijske rente nastajala tudi v bodoče. Izpodbija pa tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o višini izgubljenega letnega dohodka. Izpostavlja, da na kmetiji ni delal le tožnik in da kmetije ni vodil on, temveč njegov oče ter opozarja na razhajanja v izpovedbi tožnika in njegove mame, ki je bila zaslišana kot priča. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče neupravičeno spregledalo prispevek ostalih članov družine in opozarja na zmotnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bil prispevek ostalih družinskih članov pri kmetovanju zanemarljiv. Po mnenju pritožnice je kmetijo vodil tožnikov oče. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi tožnika, da oče ni mogel veliko delati, ker je imel težave s križem in luskavico ter izpostavlja tožnikovo pojasnilo, da je pred kapjo 8. 3. 2002 oče delal za polni delovni čas kot strojnik v separaciji. Pritožnica meni, da je bil tožnikov oče pred 8. 3. 2002 sposoben za delo in je tudi opravljal določena dela na kmetiji ter graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnikov oče že pred poškodbo tožnika ni bil sposoben opravljati kmetijskih opravil. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnikov brat imel takšen delovni čas, ki mu je onemogočal delo na kmetiji oziroma, da je bil njegov prispevek zanemarljiv. Tožbene trditve, da je tožnik delo na kmetiji opravljal sam, so po mnenju pritožnice ostale nedokazane. Da so na kmetiji delali vsi člani in da je prenehanje kmetovanja posledica drugih okoliščin, pa izhaja tudi iz izpovedi tožnika. Po mnenju pritožnika je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni več zmožen opravljati osnovnih in najpomembnejših kmetijskih opravil, ki so podlaga za opravljanje kmetijske dejavnosti, saj je izvedenka medicinske stroke dr. A. Š. v svojem izvedenskem mnenju ugotovila, da tožnik ni nesposoben za kmetijska dela in da je omejeno sposoben za delo na kmetiji. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno angažiralo izvedenca kmetijske stroke, saj se ne more za nazaj ugotoviti, koliko pridelka so pridelali in kolikšno količino živali so vzredili. Izpostavlja, da je v postopku opozorila na nepravilnosti v mnenju izvedenca kmetijske stroke in podala številne pripombe, do katerih pa se izvedenec ni opredelil in mnenja ni dopolnil. Prvostopenjsko sodišče je po njeni oceni neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog po angažiranju novega izvedenca kmetijske stroke, kar je bilo predlagano zaradi pomanjkljivosti in nepripravljenosti izvedenca za dopolnitev. Pritožnik graja izračune izvedenca in poudarja, da izvedenec niti ni obrazložil, kako je prišel do svojih ugotovitev, zato jih ni mogoče preveriti. Nekateri podatki v izvedeniškem mnenju so tudi v nasprotju s podatki Statističnega urada RS ter podatki, objavljenimi v Kmečkem glasu. Faktorjev, ki jih je izvedenec upošteval, ni z ničemer obrazložil; ostali podatki pa temeljijo na nepravilnih izračunih, zato je končna ocena izvedenca o višini letnega dohodka iz kmetijske dejavnosti napačna. Izvedenec ni pojasnil, na podlagi katerih strokovnih osnov je izdelal mnenje, pri čemer pa pritožnica še posebej izpostavlja, da so nekateri podatki v izrecnem nasprotju z uradnimi podatki, objavljenimi na strani Statističnega urada RS. Ker je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo na podlagi pomanjkljivega izvedenskega mnenja, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik poudarja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter izpostavlja, da je bil on tisti, ki je s svojim delom pridobival dohodek od kmetijske dejavnosti, saj je opravljal vsa težja dela na kmetiji, pri čemer je bil po nezgodi prisiljen prenehati z opravljanjem kmetijske dejavnosti. Toženka ni podala dovolj konkretnih zatrjevanj za nasprotno in tudi ni dokazala, da bi bil kdo drug nosilec kmetijske dejavnosti. Izpostavlja, da toženka ni pravočasno podala trditvene podlage o tem, da naj bi bil še vedno sposoben za kmetijska dela. Pojasnjuje, da je toženka prepozna in prekludirana glede navedb v zvezi z vožnjo traktorja, pa tudi pomanjkanje predlaganja dokazov v zvezi s tem vprašanjem. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami v smislu 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) pa poudarja, da uveljavljane kršitve prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Podlago za presojo o temelju tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki rente predstavlja določba 174. člena Obligacijskega zakonika (2) (v nadaljevanju: OZ), po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali so zmožnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda. Odškodnina zanjo zato pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato se o povrnitvi te škode odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Do rente je poškodovani upravičen v tisti višini, ki predstavlja razliko med dohodkom, ki bi ga dejansko prejemal, in tistim dohodkom, ki bi ga sicer prejemal, če njegova delovna zmožnost ne bi bila zmanjšana. Za dosojo rente tako ni dovolj, da ima oseba zmanjšano delovno zmožnost, ampak mora biti konkretno izkazano, kakšen je znesek – razlika med prejemkom pred nastopom zmanjšane delovne sposobnosti in po njem. Pogoj denarne rente, ki je po prej citiranem določilu oblika reparacije škode, je ta, da oškodovanec škodo sploh trpi. Nezmožnost za delo sama zase še ni podlaga za prisojo materialne škode v obliki denarne rente.

6. Pritožba opozarja na zmotnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je tožnik dokazal pridobivanje dohodka iz kmetijske dejavnosti ter da mu zaradi poškodbe od 1. 6. 2001 dalje nastaja izguba dohodka zaradi nezmožnosti kmetovanja, ki mu bo nastajala tudi v bodoče. Prvostopenjsko sodišče se je sicer obširno ukvarjalo z vprašanjem tožnikovega dela na kmetiji. Ugotovilo je, da je osnovni del, ki je bil podlaga za celotno kmetijsko dejavnost, pred nezgodo opravljal tožnik, ker je le on v ustreznem obsegu opravljal težka dela s traktorjem, tako da je bila posledično možna tudi vsa ostala kmetijska dejavnost (3). Zavzelo je stališče, da v obravnavani zadevi ni pravno relevantno, kdo je bil nosilec kmetijske dejavnosti in lastnik obdelovalnih zemljišč, temveč kdo je s svojim delom pridobival dohodek od kmetijske dejavnosti. Pri tem pa se prvostopenjsko sodišče ni določno opredelilo in ni navedlo razlogov glede vprašanja, ali je njegovo delo na kmetiji predstavljalo le pomoč staršem. Določna opredelitev glede tega vprašanja je še toliko pomembnejša, ker tožnik ni bil lastnik kmetije, niti še ni bilo gotovo, da bo njen prevzemnik. Upoštevaje določbo 174. člena OZ, ki jo je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno povzelo, je treba pri odločanju o renti s posebno pazljivostjo ugotavljati, ali je res šlo za tožnikov zaslužek in je posledično mogoče govoriti o njegovem osebnem prikrajšanju, ali pa je šlo le za obsežno pomoč staršema (lastnikoma kmetije), kar bi posledično pomenilo, da sta zaradi tožnikove poškodbe prikrajšana onadva. Določnejšo opredelitev do tega vprašanja nenazadnje narekuje tudi izpovedba tožnika, da je „dohodek šel v razvoj, v žep pa ni šlo nobenemu“, do katere se prvostopenjsko sodišče v tem kontekstu tudi še ni opredelilo.

7. Pritožba pravilno opozarja, da ni razčiščeno vprašanje glede sposobnosti tožnikovega očeta pred 8. 3. 2002 za delo na kmetiji. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnikov oče zaradi poškodbe križa in hude oblike luskavice že pred tožnikovo nesrečo fizično praktično nesposoben za delo. Vendar pa, kot pravilno ugotavlja pritožnica, tega dejstva predložena zdravstvena dokumentacija ne izkazuje. Dvom v prej navedeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa vzbuja tudi izpovedba tožnika, da je oče delal vse do bolezni v letu 2002 polni delovni čas kot strojnik v separaciji. Do teh razhajanj pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo in glede tega tudi ni navedlo prepričljivih razlogov.

8. Pritožba pravilno opozarja, da dopolnitev izvedeniškega mnenja s strani izvedenca F. Ž. ni ustrezna. Toženka je na izvedeniško mnenje podala zelo konkretne pripombe, na katere pa izvedenec ni določno odgovoril, ampak je na splošno pojasnil, da so v mnenju pridobljeni podatki in informacije pravilni ter strokovni. Toženka je opozarjala na napačno predpostavko izvedenca, da je bil v vsakem letu obdelan prav vsak m2 površin, ki po evidenci kmetijskih zemljišč sodi med njive; opozarjala je na podatke Statističnega urada RS glede letne porabe mesa na prebivalca, ki so drugačni od podatkov, ki jih v izvedeniškem mnenju navaja izvedenec, podatke glede tržne vrednosti enega komada pitanega prašiča; opozarjala pa je tudi na faktorje, ki jih je izvedenec uporabil v točki 7 svojega mnenja, vendar jih ni obrazložil, pa tudi na nejasnost, ali se izvedenčeva ocena nanaša na današnjo vrednost ali na vrednost pred poškodbo. Toženka je kršitev načela kontradiktornosti postopka v skladu z določbo 286. b člena ZPP uveljavljala takoj, ko je bila seznanjena, da sodišče ne bo zaslišalo izvedenca oziroma postavilo novega izvedenca, zato je zadostila pogoju iz prej citiranega člena.

9. Zaradi zgoraj navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi (razen v točkah I in V, ki nista bili predmet izpodbijanja) ter izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj se prvostopenjsko sodišče določno opredeli do vprašanja, komu dejansko je nastalo prikrajšanje oziroma komu bi sploh nastajala bodoča škoda. Opredeli pa naj se tudi do sposobnosti tožnikovega očeta za opravljanje kmetijskih opravil, upoštevaje dejstvo, da predložena zdravstvena dokumentacija evidentno ne izkazuje njegove popolne fizične nesposobnosti, pri tem pa naj se opredeli tudi do tožnikove izpovedbe o tem, da naj bi oče vse do marca 2002 redno opravljal dela strojnika v separaciji. Pravni temelj denarne rente je odškodninski, zato naj v primeru ugotovitve temelja odpravi pomanjkljivosti, ki so nastale pri izvedbi dokaza z izvedencem kmetijske stroke. Pritožbeno sodišče se glede na okoliščine primera, vrsto kršitve in obširnost dokaznega postopka, vključno z načelom ekonomičnosti postopka, ni odločilo za dopolnjevanje dokaznega postopka in odpravo postopkovnih kršitev, temveč je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. in 355. člena ZPP), da v smeri predhodno opisanih pomanjkljivosti dopolni razloge sodbe in dokazno oceno.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur.l. RS, št. 26/1999. (2) Uradni list RS, št. 83-4287/2001. (3) glej 13. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.