Jedro

Ker se nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti, se ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Stališče izpodbijane sodbe, da je bilo tožnikovo ravnanje za toženkino zavarovanko nepričakovano, ker je bilo skladno s predpisi, je zato materialnopravno zmotno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.150.000 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je očitke kršitev v zvezi z dokaznim postopkom. Zavzelo je stališče, da je bilo tožnikovo ravnanje tàko, da je toženkina zavarovanka na podlagi drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prosta odgovornosti. Ugotovitve, da je tožnik pripeljal z veliko hitrostjo, da ni mogel ustaviti in je v vozilo trčil bočno, da toženkina zavarovanka ni mogla pravočasno zagledati tožnika, ker so jo ovirali avtomobili in zato z zaviranjem nesreče ni mogla preprečiti, in da je bilo mračno, pogled pa so zastirala tudi parkirana vozila, kažejo, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca in ravnanja ni bilo mogoče preprečiti in se mu ne izogniti. Ker toženkini zavarovanki ni mogoče očitati kršitve predpisov in tudi ne nedopustnega ravnanja, je zaključilo, da dejanja ni mogla pričakovati. Navedlo je še, da tudi v spisu ni podatkov, ki bi kazali na to, da bi voznica lahko tožnika pričakovala. Tožba je namreč temeljila na krivdnem ravnanja voznice, to pa se je izkazalo za netočno.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obrazložitev sodišča glede zavrnitve mnenja izvedenca S. ni prepričljiva. Dejstvo, ob kateri uri je prišlo do nesreče, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Nepomembno je tudi dejstvo, da so bila na levi strani voznice parkirana vozila, ki so ji preprečevala, da bi ga pravočasno zagledala. Neutemeljeno je stališče sodišča, da za odločitev ni bistveno, ali je bil klanec blag ali strm. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da vozišča ni prečkal pravokotno in v zvezi s tem opozarja na skico voznice, iz katere je razvidno, da je tožnik cesto prečkal pravokotno, in na izpovedbo očividca priče K., ki je povedal, da se tožnik ni spustil po klancu, ampak je vijugal, in da je videl, kako se je na dnu ustavil. Te izpovedbe, ki bi lahko utemeljevala sklep, da je bil tožnik dalj časa v vidnem polju G., sodišče prve stopnje ni ocenilo, pritožbeno sodišče pa ni odgovorilo na pritožbeni očitek v tej smeri. Ker je do nezgode prišlo v bližini prehoda za pešce v naselju, bi morala G. pričakovati, da pešec prečka cestišče, četudi je bil mrak.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče K., ki je povedal, da se tožnik ni spustil po klancu, ampak je vijugal, in da je videl, kako se je na dnu ustavil, in ki bi lahko utemeljevala sklep, da je bil tožnik dlje časa v vidnem polju toženkine zavarovanke, kot je ugotovil izvedenec, ter da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve v tej smeri, ni utemeljen. Z očitkom, da izvedenec ni upošteval izpovedbe priče K., je tožnik utemeljeval zahtevo za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za njegovo zaslišanje. Izvedenec je vztrajal, da je tožnik trčil v avto s hitrostjo 25 km/h in da G. ni presegla dovoljene hitrosti. Po drugi pisni dopolnitvi tožnik ni več predlagal niti zaslišanja izvedenca niti postavitve drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedbe, da se je tožnik pred prečkanjem ceste ustavil, in je glede na izvedensko mnenje in svoje stališče, da tožnik, če bi se ustavil, na razdalji 4 m ne bi mogel razviti hitrosti 25 km/h, ni štelo za dokazano. Sodišče druge stopnje se je s to ugotovitvijo strinjalo.

7. Ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, s katerimi revident izpodbija dokazno oceno oziroma se ne strinja z dokazno težo posameznih izvedenih dokazov.

8. V izpodbijani sodbi je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo. Kot podlaga za odločitev o temelju zahtevka je pravilno uporabljena določba drugega odstavka 153. člena OZ, po kateri je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik prečkal cesto izven prehoda za pešce, ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori, ter da toženkina zavarovanka ni kršila pravil in ni imela nobene možnosti, da bi se izognila trčenju, je pravilno tudi stališče izpodbijane sodbe, da nastanka škode ni bilo mogoče preprečiti. Zmotno pa je stališče glede nepričakovanosti tožnikovega ravnanja.

9. Vrhovno sodišče v ustaljeni praksi zavzema stališče, da je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Zato se tu ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če toženec tega ne dokaže, se svoje odgovornosti – ob predpostavkah iz tretjega odstavka 153. člena OZ – lahko razbremeni le deloma.(1)

10. Stališče izpodbijane sodbe, da je bilo tožnikovo ravnanje za toženkino zavarovanko nepričakovano, ker je bilo njeno ravnanje skladno s predpisi, je po navedenem zmotno. Zaradi tega je tako v sodbi sodišča druge stopnje kot tudi v sodbi sodišča prve stopnje izostala ocena okoliščin, relevantnih za presojo, ali je bilo tožnikovo ravnanje za posebej skrbnega (abstraktnega) voznika (ne)pričakovano. Že revident je opozoril, da se je škodni dogodek zgodil v bližini prehoda za pešce, iz ugotovitev, ki so bile podlaga drugim stališčem, zavzetim v izpodbijani sodbi, pa izhaja, da je do trčenja prišlo v neposredni bližini gostinskega lokala, pred katerim so bili parkirani avtomobili, za njim pa se je na glavno cesta priključila stranska cesta, po kateri je pripeljal tožnik.(2) Glede na zaključne ugotovitve izpodbijane sodbe, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bile tožnikove trditve pomanjkljive, revizijsko sodišče še dodaja, da je breme zatrjevanja o nepričakovanosti tožnikovega ravnanja pri toženki. Pred presojo o tem, ali je bilo tožnikovo ravnanje nepričakovano, bo zato treba preizkusiti, ali je toženka sploh zadostila trditvenemu bremenu v tej smeri.

11. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Posebni napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako že pravno mnenje v sodbi II Ips 357/92 z dne 12. 11. 1992, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča št. I/93, str. 11-14 (v zvezi s škodo, nastalo v železniškem prometu), v zvezi s škodo, nastalo v cestnem prometu, pa prim. vmesni sodbi II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004 in II Ips Ips 556/2006 z dne 29. 1. 2009. Prim. tudi Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 868. Op. št. (2): Podobne okoliščine so bile v zadevi II Ips 556/2006 podlaga za stališče, da kolesarkino ravnanje za voznico ni bilo nepričakovano.