Jedro

Če že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe - verjetnost nastanka težko popravljive škode - ni izpolnjen, ostalih pogojev ni potrebno ugotavljati. Zgolj z navedbami o premoženjski škodi, pogoj težko popravljive škode ni izkazan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev odločbe tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote L. z dne 4.11.2005, do izdaje pravnomočne sodne odločitve v tem upravnem sporu. Z navedeno odločbo je bil tožeči stranki odrejen inšpekcijski ukrep - začasna prepoved oglaševanja navidezne prodaje v katalogih tožeče stranke. O zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče odločilo v ponovnem postopku, potem, ko je bil s sklepom Vrhovnega sodišča RS razveljavljen prvotni sklep Upravnega sodišča RS z dne 6.6.2006, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavržena. Skladno z navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po vsebini in zahtevo zavrnilo, ker je presodilo, da za izdajo zahtevane začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 69. člena ZUS. Po presoji sodišča tožeča stranka, zgolj z zatrjevanjem o premoženjskih posledicah ni izkazala, da ji bo zaradi izvršitve inšpekcijske odločbe nastala težko popravljiva škoda. Odložitev izvršitve odločbe, pa bi po presoji sodišča tudi nasprotovala javni koristi, glede na naravo in pomen inšpekcijskega ukrepanja za zagotavljanje spoštovanja pravnega reda oziroma načela zakonitosti delovanja pravnih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti in zagotavljanja varstva potrošnikov.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se s stališčem sodišča glede pogojev za izdajo začasne odredbe. Navaja, da ne gre za nujni ukrep v javnem interesu, ki bi narekoval takojšnjo izvršitev. Meni, da zaradi odložitve izvršitve odločbe javni interes ne bi bil ogrožen. Da bo zaradi začasne prepovedi oglaševanja tožeči stranki nastala premoženjska škoda, je splošno znano dejstvo. Le uveljavljanje takšne premoženjske škode bi bilo praktično nemogoče, saj bi bilo potrebno prepoved oglaševanja vrednotiti, kar pa je praktično težko izvedljivo in se izhaja pri izračunu lahko le iz hipotetičnega stanja, to je iz simulacije, kakšni bi bili rezultati tožeče stranke, če prepovedi ne bi bilo. Ker gre za prepoved, je jasno tudi, da prejšnjega stanja kasneje ne bo mogoče vzpostaviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izda zahtevano začasno odredbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo soglaša s sodiščem prve stopnje, da je pomen inšpekcijskega ukrepanja v zagotavljanju pravnega reda oziroma načela zakonitosti delovanja pravnih subjektov. Pri izvrševanju inšpekcijskih ukrepov se javna korist predpostavlja. Javna korist je v obravnavanem primeru v nasprotju z interesom tožeče stranke, ki želi z zavajanjem glede cen privabiti čim večje število potrošnikov. Ker je inšpekcijska odločba izdana v javnem interesu, je ugotavljanje morebitne nevarnosti nastanka težko popravljive škode za stranko nepotrebno. Pogoji za izdajo začasne odredbe morajo biti izpolnjeni kumulativno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni podal odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku za izdajo začasne odredbe sodišče presoja pogoje za njeno izdajo, v tem primeru pogoje iz 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Le, če so izpolnjeni vsi v tej določbi navedeni pogoji, sodišče odloži izvršitev sporne odločbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa že prvi pogoj, to je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ni izkazan. Tožeča stranka namreč v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da ji bo z izvršitvijo inšpekcijskega ukrepa nastala premoženjska škoda. Zgolj z navedbami o premoženjski škodi, tudi po presoji pritožbenega sodišča pogoja težko popravljive škode ni izkazala. Tudi sicer materialna škoda, katere višine tožeča stranka niti ni navedla, še ne pomeni težko popravljive škode. Da bi bila škoda težko popravljiva, morajo biti po presoji pritožbenega sodišča poleg višine škode, izkazane še druge okoliščine, ki bi kazale na ogroženost poslovanja tožeče stranke. Teh pa tožeča stranka ni izkazala. In ker že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izpolnjen, ugotavljanje drugih pogojev niti ni bilo potrebno.

Ker je glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.