Jedro

Tožena stranka je brez ustreznega dovoljenja pristojnega organa posegla v izvrševanje dobave elektrike tožniku, kar predstavlja nedopustno ravnanje tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka ter peti odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožnika v posesti uporabe poslovnega prostora, ki se nahaja v stavbi S... cesta 2/a, V... s tem, da je dne 9.3.2000 odklopila elektriko v mansardnih poslovnih prostorih odvetniške pisarne ter tako onemogočila tožniku njihovo uporabo. Toženi stranki je nadalje prepovedalo vsako tako ali podobno motenje posesti tožnika in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 46.365,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje do plačila. Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega in "procesnega" prava. Po mnenju tožene stranke tožnik nima pravice do posestnega varstva. Motenjske tožbe ni vložil B. D. kot fizična osebe, temveč kot odvetnik, ki opravlja dejavnost. Nad najetimi poslovnimi prostori tožnik ne izvršuje "svoje" oblasti nad stvarjo, ampak "višjo", drugačno oblast iz naslova opravljanja dejavnosti. Takšen tožnikov odnos do stvari pa po 71.členu ZTLR ni pravno varovan kot posest. Pritožnica se v tej zvezi smiselno sklicuje na pravno mnenje 3.razširjene občne seje VS RS z dne 18. in 19.6. 1992. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se elektroomarica nahaja v I. nadstropju, ki ga uporablja zgolj tožena stranka in odkoder regulira tožena stranka dovod elektrike do najetih mansardnih prostorov. Tožnik ima zaradi dislociranosti električne omarice kvečjemu t.i. posredno varstvo. Teorija in tudi nekatera praksa odrekajo posredno varstvo zoper neposrednega posestnika (toženo stranko), kajti utemeljevanje tožnikovih zahtevkov sodi v vsebino najemnega razmerja. Iz navedenih razlogov bi bilo treba po mnenju pritožnika motenjsko tožbo zavreči. Tožena stranka meni, da ni ravnala protipravno in samovoljno. Sprašuje se, zakaj naj bi bil sklep njenega upravnega odbora manjvreden, kot so npr. odloki distributerskih podjetij, ki lahko naročnikom mirno prekinjajo dobavo toplotne in električne energije. Pravni subjekti so namreč enakovredni, tovrstne sklepe oziroma odloke sprejemajo v obeh primerih organi teh subjektov. Sodišče ji odreka pravico, da si poizkuša škodo zmanjšati, pa čeprav s prekinitvijo dobave elektrike. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo. Meni, da sodišče v "trenutku" izdaje ni razpolagalo prav z nobenim "izkazilom" o verjetnosti in nevarnosti nastanka večje škode. Neustrezna je obrazložitev glede kasnejše ugotovitve obstoja teh dveh elementov. Tudi če je predlagatelju verjelo "na besedo" (verjetnost), tožniku ni mogla nastati nenadomestljiva škoda, saj je bil predlog vložen na petek, v soboto in nedeljo pa predlagatelj nima uradnih delovnih ur. Pritožnica graja tudi prvostopno odločitev o stroških, saj je sodišče zmotno priznalo tožniku kot strošek tudi izgubo na dohodku, ki naj bi jo imel tožnik z udeležbo na dveh narokih. Po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) lahko uveljavlja izgubo na dohodku le pozvana priča ob ustreznih dokazilih o višini izgube. Morebitna izguba na dohodku tožeče stranke se ne more šteti kot potreben strošek pravde, saj je šel tožnik prostovoljno v pravdo. Predlaga razveljavitev sklepa v 1.,2. 3, točki izreka ter glede zavrnitve ugovora zoper začasno odredbo. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja razloge za zavrženje motenjske tožbe. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema prvostopne razloge o pravnorelevantnih ugotovitvah dejanskega stanja glede tožnikove zadnje posesti in nedopustnega motenja s strani tožene stranke. Prav nobenega razloga za dvom ni glede materialnopravno pravilno oprte dokazne ocene, da je tožena stranka z odklopom elektrike motila tožnika v posesti mansardnih poslovnih prostorov odvetniške pisarne ter tako onemogočila tožniku njihovo uporabo, zaradi česar gre tožniku posestno varstvo v smislu določbe 78. in 79.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Tožnik izvršuje oblast nad odvetniško pisarno s tem, da jo uporablja. Zatrjevanje pritožnice o "višji oziroma drugačni" oblasti tožnika nad prostorom, ki naj bi izvirala iz opravljanja odvetniške dejavnosti, ne zdrži pravnologične presoje ob neizpodbitnem dejstvu, da odvetniško pisarno uporablja sam tožnik B. D.. Pravno neupoštevno je sklicevanje pritožnice na določbo 71.člena ZTLR, saj tožnik odvetniške dejavnosti ne opravlja za drugega, ko uporablja odvetniško pisarno v svojem imenu in za svoj račun. Zmotno se tudi pritožnica sklicuje na pravno mnenje 3.razširjene občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. in 19.6. 1992, iz katerega ni moč razbrati podlage pritožnikovega naziranja o "drugačnih" oblikah oblasti ene in iste fizične osebe. Pač pa je govora o predmetu posestnega varstva; ali je šteti posest uporabe telefona kot posest stvari, za razliko od posesti pravice, ko gre za stvarno služnost. V tem smislu tozadevno ne gre toliko za fizično oblast tožnika nad poslovnim prostorom, pač pa za možnost njegove uporabe (poslovnega prostora), v čemer je tudi smisel njegovega posedovanja. Onemogočanje uporabe stvari same v njeni funkciji pomeni motenje posesti stvari same (cit. po viru, Tone Frantar, Stvarno pravo, str. 333, 1993). To pa predstavlja odklop elektrike v obravnavanem primeru, saj je tožnikova možnost uporabe poslovnega prostora onemogočena, pri čemer zaradi takšnega dejanja izgubi na pomenu tudi njegova nadaljnja uporaba poslovnega prostora, najetega za nemoteno opravljanje odvetniške dejavnosti. Zavrniti je treba tudi trditve pritožnice glede tožnikove posredne posesti električne omarice. Dejstvo, da ima tožena stranka v neposredni posesti električno omarico v I.nadstropju ni relevantnega pomena, saj tožnik ne zahteva varstva pred motenjem posesti do električne omarice, zato so v tej pravdi pritožnikova izvajanja o tožnikovi posredni posesti in njenih pravnih posledicah neutemeljena. Da je motilno dejanje tožene stranke protipravno in samovoljno, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Vendar pa je potrebno pritožnici odgovoriti, da je pri presoji obravnavanega motenja odveč primerjava med pravnimi subjekti z gledišča, katere pravne akte izdajajo pravne osebe v različnih pravnoorganizacijskih oblikah; gre namreč za presojo situacije, ko je tožena stranka enostransko posegla v izvrševanje dobave elektrike končnim uporabnikom (tožniku), ne da bi za svoje ravnanje pridobila soglasje najmanj distributerja, čeprav bi se kot skrbni gospodar morala zavedeti, da brez ustreznega dovoljenja (pristojnega organa) nad dobavo elektrike ne more izvrševati posesti. Neutemeljeno izpodbija tožena stranka tudi odločitev prvostopnega sodišča glede zavrnitve ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta izpolnjena pogoja za izdajo začasne odredbe: verjetnost obstoja terjatve in nastanek težko nadomestljive škode (427.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l.RS, št.26/99 v zvezi z 272.členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ); ne glede na poznejšo oceno dokaznega postopka je bila tožnikova terjatev verjetno izkazana že ob vložitvi tožbe. Poleg tega je več kot očitno, da bi tožnik utrpel nenadomestljivo škodo. Tožnik bi bil onemogočen pri izvajanju odvetniške dejavnosti, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe, zaradi česar tudi ni pomembno, ali tožnik opravlja odvetniški poklic poleg ostalih dni v tednu, tudi ob sobotah in nedeljah. Tožena stranka neutemeljeno graja tudi odločitev o stroških. Pravno podlago za povrnitev stroškov stranki določa 263.člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 242.člena ZPP. To pa pomeni, da lahko tudi stranka v zahtevi za povrnitev stroškov uveljavlja izgubo na dohodku. Ker je v obravnavanem primeru stranka odvetnik, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izgubo dohodka stranke ovrednotilo v odvetniških točkah in v skladu z Odvetniško tarifo priznalo stranki 150 odvetniških točk za udeležbo na dveh narokih oziroma 13.500,00 SIT. Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana. In ker niso podani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 2.točke 365.člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.