Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovorne navedbe, da gre pri lastninski pravici za najmočnejšo pravico in da v takšnem primeru, ko sploh ne gre za dolžnika, saj je šele vložena tožba, sodišče nikakor ne bi smelo posegati v lastninsko pravico z začasno odredbo, in sicer z obrazložitvijo, da je toženka dolžnik nedenarne terjatve, ki je predmet tega spora, torej terjatve na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, na podlagi drugega odstavka 259. člena Obligacijskega zakonika kot tretji, v korist katere je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (odstop dednega deleža).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 31. 1. 2022 zoper sklep o začasni odredbi z dne 20. 1. 2022 in odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo pridržalo za končno odločbo.

2. Tožena stranka je zoper uvodoma navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče napačno ugotavlja, da se je izkazalo za verjetno, da dolžnica s predlagano začasno odredbo ne bi pretrpela ničesar več kot le neznatno škodo. Tudi v čem bi naj bila izkazana neznatna škoda kot obstoj slednje, sodišče ne pove. Tudi ko sodišče govori, da toženka glede obstoja neznatne škode ničesar ne ugovarja, je povsem napačen zaključek. V ugovoru je dolžnica na drugi strani zelo konkretno navedla, da mora biti kot verjetno izkazano, da dolžnik pretrpi le neznatno škodo. Dolžnica je celo podrobno opisala, da je 5,6 % lastnica nepremičnine in da ji je onemogočeno z začasno odredbo jemanje kreditov, nadalje izvrševanje lastninske pravice, kar vsekakor ni neznatna škoda. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti spregledalo, da ni v ničemer izkazano in dokazano, da bi dolžnica odtujevala, skrivala, ali drugače razpolagala s premoženjem. Ko sodišče zaključuje, da onemogočanje jemanja kreditov in tudi izvrševanje lastninske pravice ne pomeni znatne škode, je toliko bolj potrebno napadeni sklep razveljaviti. Dodatno je potrebno kot ugotovitev, da ne gre za le neznatno škodo, upoštevati, da je vložena tožba na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, kar pomeni precejšen čas, da se zadeva pravnomočno zaključi. Tako bo dolžnica dlje časa trajajoče trpela znatno škodo, ne pa neznatne. Sodišču nadalje očita, da spregleda hipotetično možnost, da upnica s tožbo uspe in razveljavi pravna dejanja, da v tem primeru postane v določenem deležu lastnik nepremičnine pravi dolžnik, torej A. A., in torej se sedaj obremeni dolžnico, ki pa v nobenem primeru ne bo dolžnik in plačnik. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijan sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je 20. 1. 2022 izdalo sklep, s katerim je ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in toženki zaradi zavarovanja nedenarne terjatve na ugotovitev, da je pisna dedna izjava dolžnika A. A., ki jo je predložil pri Okrajnemu sodišču v Celju v zapuščinski zadevi D 96/2021 po pokojni B. B. na zapuščinski obravnavi dne 20. 5. 2021, s katero je svoj dedni delež po zapustnici odstopil v korist sodedinje - toženke, brez učinka do tožnika do višine njegove terjatve do A. A. v višini 63.236,14 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tudi za terjatev iz naslova vseh izvršilnih stroškov, ki so in še bodo nastali v izvršilnem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Celju vodi pod opravilno številko 0052 In 619/2009, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prepovedalo odtujitev in obremenitev njej solastnega deleža do 5/12 nepremičnine ID znak: parcela ... z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi je pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo navedbe v ugovoru. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo in obrazložitvijo: da ni utemeljen toženkin ugovor, da v predmetni zadevi ni dolžnik; da se toženka v ugovoru napačno sklicuje na 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj v obravnavani zadevi ne gre za zavarovanje denarne terjatve, pač pa nedenarne terjatve izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika, in da toženkino sklicevanje na pogoje za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ v smislu obstoja oziroma neobstoja subjektivne nevarnosti ni utemeljeno niti ni relevantno za odločanje o konkretnem predlogu; da je sodišče sledilo tožnikovemu predlogu in s stopnjo verjetnosti zaključilo, da je ta uspel izkazati obstoj neznatne škode; da se v presojo obstoja nevarnosti ni spuščalo in so tako ugovori toženke v tej smeri neutemeljeni, saj začasna odredba ne temelji na ugotovitvi nevarnosti iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; da samega obstoja neznatne škode toženka ne ugovarja, vsaj ne konkretizirano - ugovor, ki temelji na pavšalnem sklicevanju na Ustavo RS, pa ni zadostno argumentiran, da bi sodišče o njem lahko sploh odločalo, in da tudi sicer iz nadaljnjega ugovora izhaja, da je toženka v deležu 5/6 lastnica nepremičnine in ji je zato onemogočeno jemanje kreditov, kar naj bi ji že onemogočalo izvrševanje lastninske pravice - takšna navedba pa dodatno potrjuje zaključke sodišča, da toženki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala znatna škoda.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče napačno ugotovilo, da se je izkazalo za verjetno, da dolžnica s predlagano začasno odredbo ne bi pretrpela ničesar več kot le neznatno škodo, da ni povedalo, v čem bi naj bila izkazana neznatna škoda in da je napačen zaključek sodišča, da toženka glede obstoja neznatne škode ničesar ne ugovarja. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi pravilno ocenilo in obrazložilo, da je upnik izkazal za verjetno, da bi dolžnica s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Upnik je navajal, da toženka z nepremičnino očitno nima namena razpolagati, njemu pa bi morebitno razpolaganje toženke z nepremičnino povzročilo večje neugodne posledice, saj bi v tem primeru moral vložiti novo tožbo (zoper pridobitelja nepremičnine), v kolikor bi sploh bili izpolnjeni pogoji zanjo, ali pa bi ostal nepoplačan. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do ugovora tožene stranke, da je sama do 5/6 (in ne 5,6 % lastnica, kot navaja v pritožbi) lastnica nepremičnine in ji je zato onemogočeno jemanje kreditov in s tem onemogoča izvrševanje lastninske pravice. Kot je obrazložilo, 33. člen Ustave RS zagotavlja pravico do zasebne lastnine (in dedovanja), vendar v 15. členu določa tudi način uresničevanja in možnost omejevanja ustavno zagotovljenih pravic. Pravilno je razložilo, da zgolj ugovor, ki temelji na pavšalnem sklicevanju na Ustavo RS, ni zadostno argumentiran, da bi sodišče o njem lahko odločalo. Poleg tega pa je pravilno povzelo vsebino ugovora, da je toženka v deležu 5/6 lastnica nepremičnine in ji je zato onemogočeno jemanje kreditov, kar naj bi ji že onemogočalo izvrševanje lastninske pravice, zato je povsem pravilen zaključek sodišča, da takšna navedba dodatno potrjuje zaključke sodišča, da toženki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala znatna škoda (10. točka obrazložitve sklepa). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovorne navedbe, da gre pri lastninski pravici za najmočnejšo pravico in da v takšnem primeru, ko sploh ne gre za dolžnika, saj je šele vložena tožba, sodišče nikakor ne bi smelo posegati v lastninsko pravico z začasno odredbo, in sicer z obrazložitvijo, da je toženka dolžnik nedenarne terjatve, ki je predmet tega spora, torej terjatve na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, na podlagi drugega odstavka 259. člena Obligacijskega zakonika kot tretji, v korist katere je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (odstop dednega deleža).

8. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo, da ni v ničemer izkazano in dokazano, da bi dolžnica odtujevala, skrivala, ali drugače razpolagala s premoženjem. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da se je toženka v ugovoru napačno sklicevala na 270. člen ZIZ (ki določa pogoje za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve), saj v obravnavani zadevi ne gre za zavarovanje denarne terjatve, pač pa za zavarovanje nedenarne terjatve, in da toženkino sklicevanje na pogoje za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ v smislu obstoja oziroma neobstoja subjektivne nevarnosti ni utemeljeno niti ni relevantno za odločanje o konkretnem predlogu.

9. Predmet pritožbenega preizkusa je lahko le odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru dolžnika glede tistih dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. V pritožbi prvič podane navedbe: (-) da je dodatno potrebno kot ugotovitev, da ne gre za le neznatno škodo, upoštevati, da je vložena tožba na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, kar pomeni precejšen čas, da se zadeva pravnomočno zaključi; (-) da bo tako dolžnica dlje časa trajajoče trpela znatno škodo, ne pa neznatne; (-) da sodišče spregleda hipotetično možnost, da upnica s tožbo uspe in razveljavi pravna dejanja, da v tem primeru postane v določenem deležu lastnik nepremičnine pravi dolžnik, torej A. A. in torej se sedaj obremeni dolžnico, ki pa v nobenem primeru ne bo dolžnik in plačnik; pa ne morejo biti upoštevne, saj gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da tudi ni podana nobena kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

11. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da se odločitev o stroških zavarovanja pridrži za končno odločbo, je tudi pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).