Jedro

Tožniku je bilo očitano, da je dne 17. 3. 2005 na svojem domu hranil večjo količino vojaškega orožja, streliva in eksploziva, katerega promet, nabava in posest (hramba) v tistem trenutku posameznikom ni bila dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za razveljavitev sklepov disciplinskih organov pri toženi stranki, na podlagi katerih je bilo tožniku odpovedano delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi ter reintegracijski in restitucijske zahtevke. Zoper tožnika je bil uveden disciplinski postopek zaradi težje kršitve delovnih obveznosti po 6. in 7. alineji prvega odstavka 99. člena Zakona o policiji, ker naj bi doma hranil večjo količino vojaškega orožja, katerega promet, nabava in posest posameznikom po Zakonu o orožju ni dovoljena. S tem je storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po 310/II členu KZ, krnil pa naj bi tudi ugled policije. Orožje je tožnik pridobil leta 1991 v osamosvojitveni vojni in ga ni vrnil. Tožnik do dneva zasega ni izpolnjeval pogojev za pridobitev orožne listine. Kaznivo dejanje po 310. členu KZ je trajajoče kaznivo dejanje, ki se izvršuje ves čas od sprejema v hrambo do prenehanja hrambe. S svojim ravnanjem je glede na naravo dela policista in glede na odmev v javnosti tožnik tudi škodil ugledu policije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo (razen glede stroškov postopka) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Res je bila hramba strelnega orožja in eksplozivov določena kot izvršitvena oblika kaznivega dejanja šele z novelo KZ, ki je pričela veljati 23. 4. 1999, vendar to ne pomeni, da nedovoljena hramba ni bila prepovedana, kolikor je nekdo hranil orožje in eksploziv brez dovoljenja že pred navedenim datumom. Hramba brez dovoljenja je inkriminirana, ne glede na obliko in čas pridobitve. Tožnik pa je orožje in eksploziv hranil do zasega 17. 3. 2005. Sodišče se je v zvezi s tem sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 313/2006 z dne 7. 12. 2006 in pravno teorijo.

3. Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo vložil revizijo „iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP“. Navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do krivde tožnika glede očitanih kršitev, čeprav je stopnja krivde pogoj za izrek disciplinske sankcije. V času pridobitve orožja in streliva kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, ni bilo mogoče storiti z izvršitveno obliko hrambe. Takšno ravnanje je bilo inkriminirano šele leta 1999. Znaki kaznivega dejanja po 310. členu KZ tudi niso podani. Gre za blanketno določbo in je treba uporabiti Zakon o orožju, ki uporablja izraz prepovedano in dovoljeno orožje. Tožniku zaseženo orožje je uvrščeno v kategorijo B in je zanj mogoče pridobiti dovoljenje, za katerega je tožnik zaprosil. Sodišče je bistveno kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o presoji utemeljenosti odpovedi zaradi kršitve 7. alineje prvega odstavka 99. člena Zakona o policiji. Sodba tudi nima razlogov o tem, s katerim ravnanjem naj bi tožnik škodoval ugledu policije in kdaj naj bi bilo to dejanje storjeno.

4. Tožnik je 2. 2. 2009 vložil še dopolnitev revizije, ki pa je bila vložena po za vložitev revizije določenem roku, zato jo revizijsko sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 367. člena ZPP). Odločba Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 ne vpliva na opredelitev kršitve, ki se je tožniku očitala v disciplinskem postopku.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ni podana. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejansko in pravno presojo prvostopnega sodišča glede kršitve po 7. alineji prvega odstavka 99. člena ZPol. Izpodbijane sklepe je torej presojalo in potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu iz istih razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Kaj več mu tudi ni bilo treba storiti, saj tožnik pritožbe v tem delu sploh ni vložil, zato tudi odgovarjati ni bilo na kaj.

9. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik zgolj omenja, ne da bi jih določneje opredelil in utemeljil, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri niti ni moglo preizkusiti.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Navedba tožnika, da je bilo zaseženo orožje uvrščeno v kategorijo B, za katerega je mogoče pridobiti dovoljenje, je tudi v izrecnem nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (stran 4 prvostopne sodbe), da vsa zasežena sredstva predstavljajo orožje, ki je po 3. členu ZOro-1 razvrščeno v kategorijo A, za katero posameznikom posedovanje ni dovoljeno.

12. Tožniku se v disciplinskem postopku ni očitalo ravnanje pri pridobitvi orožja in eksploziva v letu 1991, zato so revizijske navedbe v zvezi s tem nepomembne. Za odločitev tudi ni bistveno, da do 23. 4. 1999 hramba orožja ni bila kaznivo dejanje. Pomembno je le, da je od navedenega datuma dalje tako ravnanje bilo inkriminirano in je to bilo tudi v trenutku zasega orožja tožniku v letu 2005. 13. Zakaj so neutemeljene navedbe tožnika, da ne gre za trajajoče kaznivo dejanje, je v zadostni meri obrazložilo že sodišče druge stopnje, izhaja pa to tudi iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča. V skladu s tem čas storitve tega kaznivega dejanja zajema ves časovni okvir konkretnega ravnanja, od povzročitve protipravnega stanja (začetek hrambe), podaljševanje te prepovedane posledice (hranjenje) pa vse do prenehanja protipravnega stanja (zaseg predmetov). Iz opisa dejanja v disciplinskem sklepu ne izhaja očitek, da je tožnik hranil orožje ves čas od leta 1991, torej tudi pred uveljavitvijo novele KZ, ki je tudi hrambo inkriminirala kot način storitve kaznivega dejanja. Tožniku je bilo očitano le, da je dne 17. 3. 2005 na svojem domu hranil večjo količino vojaškega orožja, streliva in eksploziva, katerega promet, nabava in posest (hramba) v tistem trenutku posameznikom ni bila dovoljena.

14. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).