Jedro

Odnosi med delavcem in delodajalcem bi morali biti porušeni do te mere, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zgolj trditve, da se je tožena stranka obnašala arogantno in negativno, ne upravičujejo uporabe te izjeme.

Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo, saj je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve v prvem odstavku sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s četrto in peto točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 1 2007, potem pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 31. 6. 2007. Dne 4. 10. 2007 je prejel sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). V sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka ugotovila, da tožnik v času od 1. 8. 2007 do 30. 9. 2007 ni dosegal delovnih rezultatov, dela ni opravljal strokovno in kvalitetno, na delo je zamujal, odklanjal je delovno obveznost in se neprimerno vedel do delodajalca in nadrejenih. Na te kršitve je bil tožnik večkrat ustno, na dan prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi pisno opozorjen. Tožnik je zahteval, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi, saj ji tožena stranka med drugim ni vročila pisne obdolžitve, prav tako pa mu ni bil omogočen zagovor. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi, da se ugotovi, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v času od 2. 11. 2007 do 29. 2. 2008, da mu je tožena stranka za navedeno obdobje dolžna plačati pripadajočo plačo v skupni višini 3.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih plač ter v delovno knjižico vpisati delovno dobo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku izplačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR od 14. 4. 2008 dalje do plačila, v presežku za znesek odškodnine 1.500,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Ugodilo je tudi zahtevku tožnika za izplačilo prikrajšanja pri plači, saj mu je tožena stranka, namesto neto zneska plače, določene v drugi pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 6. 2007, izplačevala bruto znesek v enaki višini, ter za izplačilo zakonitih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2007, saj je tožena stranka tožniku izplačala regres šele 1. 11. 2007, namesto najkasneje 1. 7. 2007. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se revizija glede prikrajšanja pri plači za mesece julij, avgust, september in oktober 2007 ter glede zakonskih zamudnih obresti od ustreznega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2007 ne dopusti.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007). Tožena stranka je tekom celotnega postopka navajala razloge, zakaj ni bila dolžna omogočiti zagovora tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožnik se je do delodajalca obnašal izrazito arogantno in negativno. Ker sodišče prve stopnje navedb tožene stranke sploh ni preizkusilo in vsega tega upoštevalo pri svoji odločitvi, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je upravičena do razumljive in popolne navedbe razlogov, zakaj sodišče ni ugotovilo, da je tožena stranka imela utemeljene razloge, da tožniku ni omogočila zagovora oziroma, zakaj je sodišče zavrnilo dokazne predloge, ki jih je ta pravočasno predlagala. Tudi odločitev sodišča druge stopnje ni obrazložena in niso navedeni odločilni razlogi za to, da sodišče ni ugotovilo obstoja okoliščin iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Sodišče tako glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi glede plače, zakonskih zamudnih obresti od z zamudo plačanega regresa za letni dopust in glede odškodnine ni navedlo odločilnih razlogov oziroma so ti nejasni in enostranski. O dejstvih, ki jih je sodišče ugotavljalo pa je tudi nasprotje med tem, kar sodišče navaja o vsebini listin in med samimi listinami oziroma zapisniki. Glede na navedeno, tožena stranka sodišču očita bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj določba drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) omogoča delodajalcem, da v primerih, kot je obravnavani, delavcu izjemoma ne omogočijo zagovora.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija deloma ni dovoljena deloma ni utemeljena.

6. Ker je sodišče druge stopnje ob izdaji svoje sodbe sklenilo, da se revizija glede prikrajšanja pri plači za mesece julij, avgust, september in oktober 2007 ter glede zakonskih zamudnih obresti od ustreznega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2007 ne dopusti, tožena stranka v času veljavnosti tega sklepa revizije v tem delu ni mogla vložiti (sicer pa je bila tudi pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije pred Vrhovnim sodiščem zavrnjena). Glede na navedeno je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo, kolikor se nanaša na prikrajšanje pri plači za zgoraj navedene mesece in na zamudne obresti od regresa za letni dopust (tožnik v zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka), kot nedovoljeno zavrglo.

7. Sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je sodišče tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ni utemeljen.

8. Trditev, da se sodišče ni opredelilo do vseh navedb stranke, sodi med bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka oziroma iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, česar pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Ne glede na to, pa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo vse bistvene navedbe tožene stranke in se do njih tudi opredelilo. Sodišče je tudi obrazložilo zavrnitev dodatnih dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka, saj je ugotovilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno ter nadalje v obrazložitvi natančno navedlo, zakaj postopek odpovedi ni bil zakonit in zakaj izvedba dokazov z zaslišanjem predlaganih prič na tako presojo ne bi mogla vplivati. Očitek tožene stranke tako tudi iz tega vidika ni utemeljen.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. V času, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, je drugi odstavek 83. člena ZDR določal, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Po smiselni uporabi 177. člena navedenega zakona, mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor.

11. Zakon ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je treba te izjeme razlagati restriktivno. Zgolj obstoj porušenih odnosov med delavcem in delodajalcem, ki jih zatrjuje tožena stranka, zato ni dovolj, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja delavčevih pogodbenih obveznosti, torej zaradi delavčevega vedenja in sposobnosti, navadno že po sami naravi stvari vodi tudi do konfliktnih situacij med delavcem in delodajalcem, oziroma do porušenega in včasih tudi nestrpnega odnosa med njima. Odnosi med delavcem in delodajalcem bi morali biti porušeni do te mere, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (npr. fizično nasilje, grožnje in podobno). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da odnosi med tožnikom in toženo stranko niso bili porušeni do te mere, da bi bila komunikacija med njima popolnoma nemogoča oziroma možnost zagovora neupravičena. Zgolj trditve, da se je tožena stranka obnašala arogantno in negativno, ne upravičujejo uporabe te izjeme.

12. Na dan 4. 10. 2007, torej na isti dan, ko je bila tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka tožniku tudi vročila dokument z naslovom „Ugotovitve delodajalca v zvezi z delom U. S. na delovnem mestu natakar“, v katerem so bile tožniku očitane določene kršitve njegovih delovnih obveznosti in ga pozvala, da v roku 48 ur lahko poda svoj zagovor. S tem je dejansko pozvala tožnika na zagovor, kar že samo po sebi izključuje trditev tožene stranke, da je bila komunikacija med strankama tako onemogočena, da tega ne bi mogla oziroma morala storiti.

13. Iz Konvencije MOD št. 158 izhaja obveznost delodajalca, da razloge (obtožbe) za odpoved posreduje (sporoči) delavcu jasno in nedvoumno tako, da ima delavec dejansko (realno) možnost zagovora. To naj bi zagotavljalo dialog med strankama in razmislek, ali so res podani utemeljeni razlogi, še pred sprejetjem odločitve o odpovedi. Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo, saj je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgoraj navedeni dokument tožniku ni omogočal zagovora, saj mu je bil izročen šele sočasno z odpovedjo. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožniku zagovor ni bil omogočen in je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana nezakonito.

14. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.