Jedro

Če ni bilo ugotovljeno, kdo ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti v poslovnih prostorih, kjer so igralni avtomati, ni mogoče ugotoviti, kdo je zavezanec za plačilo komunalne takse za te igralne avtomate.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 5.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 3.9.1993, s katero ji je bila od dveh video iger in ene tarče za čas od 1.1. do 31.12.1993 odmerjena komunalna taksa v znesku 75.600,00 SIT. V obrazložitvi svoje odločbe je tožena stranka navedla, da zakon o komunalnih taksah v 3. točki 1. odstavka 4. člena določa, da smejo občinske skupščine predpisovati komunalne takse za igralna sredstva v javnih lokalih (igralni avtomati, biljard, igralne karte ipd.). Po določbi 1. točke 2. člena odloka o komunalnih taksah v občini se za uporabo glasbenih avtomatov in igralnih sredstev v javnih lokalih plačujejo komunalne takse. V skladu s citiranimi določili in v skladu z določilom 2. alinee 2. odstavka tarifne št. 1 citiranega odloka, ki določa, da znaša letna taksa za elektronske igre 8.000 točk, upoštevaje vrednost točke 3,15 SIT, je ugotovljena komunalna taksa za video igre in elektronsko tarčo v višini 75.006,00 SIT. Tožena stranka je zavrnila tožničin ugovor, da ni taksni zavezanec, ker se igralni aparati vodijo v okviru Kluba. Tožena stranka je ugotovila na podlagi zapisnikov prvostopnega upravnega organa z dne 11.8. in 5.10.1993, da se igralni avtomati nahajajo v tožničinih poslovnih prostorih, to je okrepčevalnici in je na tej podlagi ugotovila, da je tožnica zavezanka za plačilo komunalnih taks, četudi se igralni aparati vodijo v okviru kluba. Nadalje je tožena stranka zavrnila tožničin ugovor, da je bila komunalna taksa nepravilno odmerjena, ker se je en aparat uporabljal le 14 dni, drugi pa je bil pokvarjen od 1.7.1993, tretji pa, da je v poslovnem prostoru od julija 1993. Tožena stranka je ugotovila, da niti tožnica niti Klub nista prijavila nastanka taksne obveznosti Upravi za družbene prihodke v 15 dneh od njenega nastanka, kot bi to bila dolžna storiti po 2. odstavku 5. člena odloka o komunalnih taksah v občini. Okoliščina, da taksnega predmeta tožnica začasno ni mogla uporabljati, pa ne vpliva na taksno obveznost, je ugotovila tožena stranka.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker nalaga plačilo komunalne takse tožnici, ki ni zavezanka. Tožnica ne uporablja igralnih aparatov. Aparate uporablja Klub. Tožena stranka je za svojo odločitev napačno uporabila določbo 1. točke opomb pri tarifni št. 1 tarife komunalnih taks občine, ki je v nasprotju s 4. členom odloka o komunalnih taksah občine. Tožnica ugovarja tudi višini ugotovljene taksne obveznosti, saj je upravni organ pavšalno odmeril takso za celo leto in ne v skladu s 5. členom odloka. Drugostopenjski organ pa je tako odločitev potrdil, brez kakršnihkoli dokazov, da so se ti igralni avtomati uporabljali celo leto v tem poslovnem prostoru.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po zakonu o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91) predpisujejo komunalne takse občinske skupščine (1. člen). Komunalne takse se plačujejo za uporabo predmetov in storitev, ki jih v tarifi komunalnih taks določi občinska skupščina (2. člen). Komunalne takse se ne morejo odmerjati po vrednosti predmeta, po dejanskem predmetu ali po dejanskem dohodku (3. člen). Občinske skupščine smejo med drugim predpisati komunalne takse tudi za igralna sredstva v javnih lokalih (igralni avtomati, biljard, igralne karte ipd. - 3. točka 1. odstavka 4. člena). Na podlagi tega zakona je Skupščina občine sprejela odlok o komunalnih taksah v občini (Uradni list RS, št. 1/92), katerega sestavni del je tarifa komunalnih taks (1. odstavek 3. člena). Po tem odloku je taksni zavezanec pravna ali fizična oseba, ki uporablja predmete in storitve, za katere so uvedene takse (4. člen). Taksna obveznost v primerih, ko je taksa določena v letnem znesku, nastane z dnem namestitve taksnega predmeta oziroma pričetka uporabe, preneha pa s potekom meseca, v katerem je zavezanec obvestil pristojni občinski organ o odstranitvi taksnega predmeta oziroma prenehanju njegove uporabe. Zavezanec je dolžan prijaviti nastanek taksne obveznosti upravi za družbene prihodke v 15 dneh od njenega nastanka, če ni v taksni tarifi drugače določeno. Okoliščina, da taksnega predmeta zavezanec začasno ni mogel uporabljati, ne vpliva na taksno obveznost (1., 2. in 3. odstavek 5. člena). Za uporabo vsakega elektronskega igralnega aparata v javnih lokalih znaša letna taksa 8.000 točk (tarifna št. 1 že navedene tarife komunalnih taks). Taksni zavezanec je podjetje ali druga organizacija oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom in sredstvi, ki so lastnina občanov, čeprav ni lastnik glasbenega avtomata in ima v svojem ali najetem poslovnem prostoru glasbene avtomate in igralna sredstva (1. točka k opombam tarifne št. 1).

Iz navedenih zakonskih in podzakonskih predpisov izhaja, da je za presojo, kdo je zavezanec za plačilo komunalnih taks za igralne avtomate potrebno ugotoviti, kdo te igralne avtomate uporablja. Iz pojasnila 1. točke opomb tarifne številke 1. se šteje, da uporablja igralne avtomate tista fizična in pravna oseba, ki opravlja dejavnost v poslovnih prostorih, kjer ti taksni predmeti so, pri čemer ni pomembno ali je lastnik glasbenega avtomata in lastnik ali najemnik poslovnega prostora. Po 1. odstavku 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Tožena stranka v obravnavanem primeru ni ugotovila vseh za odločitev pomembnih dejstev in okoliščin ali pa jih je ugotovila napačno. Ob dejstvu, da se v poslovnih prostorih nahajajo igralni avtomati, ni ugotovila, kdo ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti v teh prostorih. Ni pomembno, čigavi so poslovni prostori, temveč, kdo opravlja dejavnost v njih. Šele nato bi lahko ugotovila, kdo je taksni zavezanec. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da ni dokazov za odmero takse za celo leto 1993. Taksna obveznost nastane z dnem namestitve oziroma začetka uporabe taksnega predmeta v poslovnem prostoru (5. člen navedenega odloka). V obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, kdaj so bili igralni avtomati nameščeni oziroma kdaj so se začeli uporabljati. Nastanek taksne obveznosti je dolžan prijaviti zavezanec v 15 dneh od njenega nastanka kot to določa 2. odstavek 5. člena odloka. To pa še ne pomeni, da v primeru opustitve prijave, upravni organ sploh ni dolžan ugotoviti tega dejstva in v skladu z njim odmeriti višino takse.

Zaradi navedenega sodišče ne more rešiti spora, ker dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).