Jedro

Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.

Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišče v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2020 dalje, ji povrniti stroške postopka v višini 1.363,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je zavezanec za plačilo sodne takse.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2020 dalje. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka1. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožencu pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 876,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 99/2023 z dne 24. 10. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj: ‒ ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. oziroma 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 347. in 358. členom ZPP, ko je brez pritožbene obravnave ugotovilo, da se je tožnica odpovedala terjatvi za plačilo odškodnine in s presojo, da sta stranki v sporazumu o razvezi pogodbe o zaposlitvi soglašali o tem, da je njuna volja, da so s sporazumom poravnane vse njune pravice in obveznosti; ‒ ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP s tem, ko je preseglo trditveno podlago strank; ‒ ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede razlage sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi terjatvi tožnice do toženca iz naslova odškodnine.

4. Tožnica v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje le navidezno štelo za pravilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v resnici pa ga je spremenilo. Namen strank ni bil, da se odškodninska terjatev vnese v sporazum, ker je bila sporna. Toženec ni hotel, da bi bila terjatev zajeta v sporazumu, saj ga sicer ne bi podpisal. Bistvo njegovih navedb je bilo, da za škodo ni odgovoren. Sodišče druge stopnje je mimo navedb strank in ugotovitev sodišča prve stopnje ugotovilo, da so zaradi sklenitve sporazuma poravnane vse obveznosti strank delovnega razmerja. Tožnici je kršilo pravico do kontradiktornega obravnavanja (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Storilo je tudi kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sprememba dokazne ocene brez pritožbene obravnave ni dopustna. Ker pa toženec dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, sploh ni navajal, pritožbena obravnava niti ne bi imela smisla. V posledici postopkovnih kršitev je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določila sporazuma z dne 11. 3. 2020. 6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se odškodnina v višini 16.000,00 EUR nanaša na škodo, ki jo je tožnici povzročil toženec kot voznik tovornega vozila, ker 2. 10. 2018 ni dostavil pošiljke podjetju A. Zato je to podjetje tožnici izstavilo račun za plačilo 16.000,00 EUR. Po pobotu terjatev med tožnico in tem podjetjem je tožnica tožencu izstavila račun za plačilo 16.000,00 EUR, nakar sta 11. 3. 2020 sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se dogovorila, da so razveljavljena tudi vsa ostala razmerja, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnica tožencu iz delovnega razmerja ne dolguje ničesar, da pa ima do njega terjatvi v višini 29,40 EUR (materialni stroški) in 15,00 EUR (globe), glede česar je tožnik dovolil pobotanje, ki ga je toženka tudi izvedla pri plači za februar in marec 2020. Sodišče prve stopnje je presodilo, da iz besedila sporazuma ne izhaja, da je tožnica tožencu s sklenitvijo sporazuma odpustila dolg v višini 16.000,00 EUR. Tudi na podlagi skladnih izpovedi strank je zaključilo, da sporazum ne ureja vtoževane odškodnine in da stranki niti nista imeli namena, da bi jo urejal, saj je bila terjatev sporna, toženec pa je tudi izrecno izpovedal, da sporazuma ne bi podpisal, če bi bila predmet sporazuma tudi terjatev v višini 16.000,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje njegovo odškodninsko odgovornost raziskalo po vsebini ter tožbenemu zahtevku ugodilo tako po temelju kot po višini.

9. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v zavrnilno. Stališče o zmotni uporabi materialnega prava je vezalo na vsebino sporazuma z dne 11. 3. 2020, iz katerega je razbralo, da se je tožnica odpovedala zahtevku iz naslova odškodnine oziroma, da je šlo za soglasje strank, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Navedlo je, da ni razlogov za to, da se v sporazum, ki se je nanašal na terjatve obeh strank, ne bi vnesla tudi terjatev tožnice, ki da je bila v času sklepanja sporazuma znana in po višini opredeljena.

10. S tem pa je sodišče druge stopnje, kljub sklicevanju na zmotno uporabo materialnega prava, v resnici spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je navedlo več razlogov za to, da vtoževana odškodnina v sporazumu ni bila zajeta. To, da stranki nista imeli namena, da bi sporazum urejal odškodnino, saj je bila terjatev sporna, ter da toženec sporazuma ne bi podpisal, če bi bila predmet sporazuma tudi terjatev v višini 16.000,00 EUR, so odločilna dejstva iz prvostopenjske sodbe, ki jih sodišče druge stopnje sploh ni upoštevalo, češ da gre le za drugačno materialnopravno presojo sporazuma, kar pa ni res.

11. Revizija uveljavlja, da je bila dokazna ocena sodišča prve stopnje nedopustno spremenjena zato, ker sodišče druge stopnje ni izvedlo pritožbene obravnave2. Gre pa še dlje - da pritožbena obravnava niti ne bi mogla utemeljiti oblikovanja drugačne dokazne ocene, saj že v navedbah toženca ni podlage za to.

12. Če bi držalo, da toženec že na prvi stopnji ni podal navedb v smeri, da sporazum utemeljuje zavrnitev odškodninskega zahtevka, potem bi to pomenilo, da je sodišče prve stopnje raziskovalo namen sklenitve sporazuma in razlagalo njegovo vsebino mimo navedb strank, česar pa ni storilo. Iz toženčevih, sicer skopih navedb, podanih v postopku na prvi stopnji, izhaja, da je imel na dan sklenitve sporazuma 11. 3. 2020 do tožnice neporavnane obveznosti le v višini 29,40 EUR in 15,00 EUR3, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo, saj je ugotovilo tudi obstoj vtoževane odškodninske terjatve.

13. Vendar pa toženec v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni več navajal, da naj bi sporazum z dne 11. 3. 2020 predstavljal podlago za zavrnitev zahtevka. V ničemer ni nasprotoval ugotovitvam sodišča prve stopnje glede sporazuma. Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je uveljavljal le zoper ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti in višino odškodnine.

14. Tako se pokaže, da pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.

15. Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Iz tega razloga je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišče v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da ponovno odloči o utemeljenosti pritožbe.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Gre za nepotrebno podvajanje stroškovnega izreka z isto vsebino. 2 Po prvi alineji 358. člena ZPP sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje oziroma kadar odpravi kršitve v zvezi z nepravilno ali nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem (347. člen in 355. člen ZPP). 3 Toženec je tako navajal večkrat v izvršilnem postopku (najprej v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe), v postopku pred delovnim sodiščem, ki je sledil, pa je na prvem naroku za glavno obravnavo navedel, da navaja kot do sedaj in da za škodo ni kriv. Na drugi narok ni prišel. Na zadnjem naroku pa je znova navedel, da navaja kot do sedaj.