20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B. iz Z., na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 489/2002 z dne 8. 6. 2005 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) zavrglo vlogo pritožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDRS), ker je ugotovilo, da o isti upravni stvari že teče postopek na podlagi prošnje pritožnika za sprejem v državljanstvo po 10. členu ZDRS. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče v upravnem sporu zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožnikovo tožbo zoper sklep MNZ.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da mu je bila kot 26. 2. 1992 "izbrisanemu državljanu RS" dana možnost povrnitve državljanstva le po določbah, ki urejajo pridobitev državljanstva za tujce z naturalizacijo, čeprav je bil rojen v Sloveniji. Zatrjuje, da Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo razsoja o državljanstvu de facto državljanov Slovenije pred osamosvojitvijo, saj naj bi pritožnik "državljanstvo prakticiral že pred nastankom države Slovenije". Meni, da bi morali ob osamosvojitvi Republike Slovenije vsi stalni prebivalci Slovenije (in ne le "etnični Slovenci") postati avtomatični državljani ali pa bi za državljanstvo nove države morali zaprositi prav vsi stalni prebivalci Slovenije brez razlike in diskriminacije po narodnosti. Ker pritožnik živi v Sloveniji od leta 1969, bi moral biti obravnavan kot avtomatični državljan. Da je bil državljan Slovenije že pred odcepitvijo, naj bi dokazovalo dejstvo, da je v Sloveniji imel volilno pravico, ki je bila z nastankom nove države ukinjena. Vrhovno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je MNZ ravnalo pravilno, ko je zato, ker še ni bilo odločeno o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo po 10. členu ZDRS, vlogo za sprejem v državljanstvo po 13. členu ZDRS zavrglo. Pritožnik navaja, da MNZ vloge po 10. členu ZDRS sploh ni hotelo obravnavati, zato naj bi bil prisiljen vložiti vlogo za sprejem v državljanstvo po 13. členu ZDRS. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča naj bi z zavrnitvijo državljanstva pokrivala nezakonita ravnanja MNZ, ki je tajno izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev Slovenije 130.000 Neslovencev. Pritožnik zatrjuje kršitev 5., 8., 14., 18., 21., 25., 32., 33., 43., 50., 51. in 54. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj odločanje o njegovem zahtevku poteka že od leta 1992, s čimer so glede na urgentnost zadeve po njegovem mnenju prekoračeni vsi razumni roki za odločitev. Sklicujoč se na prvi odstavek 15. člena Ustave, Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo tožene stranke ter naloži izdajo odločbe o sprejemu v državljanstvo. Smiselno se sklicuje še na 30. člen Ustave (pravica do rehabilitacije in odškodnine) in predlaga, naj Ustavno sodišče v skladu s 26. členom Ustave odloči tudi o primerni odškodnini, saj naj bi bil "po krivem obsojena" oseba na odvzem državljanstva.

B.

3.V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Ker 5. in 8. člen Ustave neposredno ne urejata kakšne izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se nanju za utemeljitev ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Ustavno sodišče tudi ni upoštevalo navedb pritožnika iz dopolnitve ustavne pritožbe, ker je bila vložena po preteku šestdesetdnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS). Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča je bila namreč pooblaščenki pritožnika vročena 26. 7. 2005, dopolnitev ustavne pritožbe pa je bila vložena 4. 11. 2005.

5.Predmet obravnavane ustavne pritožbe je odločitev sodišč v zvezi z odločbo MNZ, s katero je bila na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavržena vloga pritožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 13. členu ZDRS, ker je MNZ ugotovilo, da o isti upravni stvari že teče postopek na podlagi predhodne prošnje pritožnika za sprejem v državljanstvo po 10. členu ZDRS. Pritožnik v ustavni pritožbi smiselno nasprotuje navedeni odločitvi upravnega organa. Takšne navedbe po vsebini pomenijo ugovor nepravilne uporabe določb upravnega postopka in same po sebi, glede na navedeno v 3. točki obrazložitve tega sklepa, ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe.

6.Obravnavane ustavne pritožbe oziroma zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonitost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tudi sicer neizkazani očitki o kršitvi 14., 18., 21., 25., 32., 33., 43., 50., 51. in 54. člena Ustave, ki temeljijo na zmotni predpostavki, da bi moral kot državljan druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki je imel pred osamosvojitvijo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, avtomatično pridobiti slovensko državljanstvo in da mu je bilo z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva "de facto" odvzeto slovensko državljanstvo, so zato neutemeljeni.

7.Povsem splošen je tudi pritožnikov očitek, da je sodna veja oblasti v postopkih državljana proti državi izrazito odvisna in pristranska (kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave), in ga zato ni bilo mogoče preizkusiti.

8.Pravica do rehabilitacije in odškodnine (30. člen Ustave) je ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske sodbe. Ker se je v konkretnem postopku odločalo o zavrženju vloge pritožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, je neutemeljen tudi očitek pritožnika, da mu je bil z ravnanjem državnih organov kršen 30. člen Ustave.

9.V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine Ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da lahko odškodninske zahtevke zaradi morebitne škode, ki mu je bila povzročena, uveljavlja pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), šele po izčrpanju pravnih sredstev v tem postopku pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan