Jedro

Rok iz 25. člena Uredbe o dodeljevanju regionalne državne pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje je materialni prekluzivni rok, ker se nanaša na vložitev vloge za uveljavljanje določene pravice, tega roka ni mogoče podaljšati, izteče pa se na določen dan, ne glede na to, ali na ta dan upravni organ dela. Roke, ki veljajo za uveljavitev (materialnih) pravic oziroma za naložitev posameznih obveznosti, določajo materialni predpisi (t. i. materialni roki). Stranke so dolžne paziti na te roke, ko vlagajo vloge (zahteve), s katerimi uveljavljajo kakšno pravico, ki jim gre po materialnih predpisih, saj lahko zaradi zamude roka izgubijo pravico uveljavljati takšno pravico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožena stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Zavod RS za zaposlovanje vlogo tožeče stranke kot delodajalca z dne 3. 11. 2017 za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost na podlagi Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2019 (v nadaljevanju ZRPPR1015), zavrgel. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka kot delodajalec na podlagi ZRPPR1015 dne 3. 11. 2017 na Zavod RS za zaposlovanje podala vlogo za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost za zaposlitev brezposelne osebe A.A. Iz dokumentacije v spisu je bilo ugotovljeno, da je vlagatelj za brezposelno osebo, za katero je uveljavljal povračilo prispevkov, sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 1. 9. 2015. V skladu z določili 25. člena Uredbe o dodeljevanju regionalne državne pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (v nadaljevanju Uredba), bi tožeča stranka morala vlogo vložiti najkasneje do 30. 10. 2017, torej dve leti od sklenitve pogodbe o zaposlitvi osebe. Prvostopenjski organ je tako v skladu z 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo tožeče stranke zavrgel. 3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep, katero je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zavrnilo. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je tožeča stranka zamudila rok za uveljavljanje spodbude za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost. Tožeča stranka je dne 3. 11. 2017 pri organu prve stopnje vložila vlogo za povrnitev prispevkov delodajalca in je priložila plačilne liste za obdobje september 2015 do september 2017 ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2015. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopenjski organ pravilno v skladu z 25. členom Uredbe zavrgel vlogo tožeče stranke po preteku 60 dnevnega roka od sklenitve pogodbe o zaposlitvi z brezposelno osebo, in sicer za dvoletno obdobje zaposlitve osebe. Uredba jasno določa, da delodajalec uveljavlja povrnitev plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost iz proračuna Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 5. člena ZRPPR1015 z vlogo, ki jo vloži pri zavodu v 60 dneh po preteku drugega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi brezposelno osebo in sicer za dvoletno obdobje zaposlitve osebe. Organ druge stopnje je ugotovil, da je drugo leto od sklenitve pogodbe poteklo z dnem 1. 9. 2017, saj je skladno z drugim odstavkom 100. člena ZUP, rok, ki je določen v letih konča s potekom tistega dneva v letu, ki se po številki ureja z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Tožeča stranka bi lahko pravočasno oddala vlogo le v obdobju od vključno 2. 9. 2017 in najkasneje do vključno do 30. 10. 2017, česar pa ni storila. Tožena stranka meni, da gre za poseben materialni rok za vložitev vloge in tega roka ni mogoče podaljšati, izteče pa se določen dan ne glede na to, ali na ta dan upravni organ dela. Po izteku tega roka ugasne sama pravica do povračila plačanih prispevkov za socialno varnost in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev, to je za njeno pravno varstvo. Organ druge stopnje tako ugotavlja, da je tožeča stranka nesporno zamudila 60 dnevni rok za vložitev vloge, ki je predpisan z Uredbo.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi in odločbi druge stopnje. Rok 60 dni za podajo vloge je začel teči 2. 9. 2017 in se je iztekel 31. 10. 2017 in 30. 10. 2017. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo upravnega organa, da je določen rok v Uredbi materialni rok, kot utemeljuje tožena stranka. Meni, da gre za procesni rok in ker se ta rok ne more izteči na dela prost dan (31.10.2017), se je rok za oddajo vloge iztekel 2. 11. 2017 in ne že 30. 10. 2017, kot trdi tožena stranka. V kolikor bi šlo za za materialni rok, bi bil takšen rok določen v zakonu, čemur pa v tem primeru ni tako. Rok določa Uredba in ne zakon in ne drži, da gre za nepodaljšljiv rok. Tožeča stranka meni, da je vlogo podala pravočasno, in sicer jo je skupaj s prilogami oddala priporočeno na pošto dne 2. 11. 2017, organ pa jo je prejel dne 3. 11. 2017. Razlog je bil v tem, ker je bil delavec zaposlen vse do konca oktobra 2017 in se je nato 2. 11. 2017 prijavil na Zavod RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Tega dne, torej 2. 11. 2017 se je zanj urejalo vse na Zavodu RS za zaposlovanje glede oddaje in zavarovanj in tudi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Ker je delavec delal na takih delih in je bilo med njim in delodajalcem dogovorjeno, da bo v zvezi z uveljavljanjem povračil pri Zavodu RS za zaposlovanje uredil vse on, je isti dan, torej dne 2. 11. 2017 natisnil vlogo, tožeča stranka je vlogo izpolnila, priložila dokazilo o plačanih vse obveznosti za delavca za odboje dveh let ter isti dan vlogo s prilogami poslala priporočeno po pošti na Zavod RS za zaposlovanje. Iz navedenih razlogov tožeča stranka meni, da je treba njeno vlogo, ki jo je oddala dne 2. 11. 2017 šteti kot pravočasno in o vlogi odločiti. Tožeča stranka tako predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja tudi, da tako prvostopenjski, kot drugostopenjski organ nista upoštevala določb prvega, drugega in četrtega odstavka 7. člena ZUP. Iz slednjih izhaja, da mora organ pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice. Uradna oseba bi morala glede na dejansko stanje stranko, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to tudi opozoriti. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da se tožeča stranka napačno sklicuje na oddajo vloge dne 2. 11. 2017. Iz dokumentacije (kuverta z žigom pošte) izhaja, da je rok oddaje 3. 11. 2017. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V predmetni zadevi je sodišče sprejelo sklep dne 28. 1. 2021, da bo odločalo po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje pravilen in zakonit ter se strinja z razlogi, s katerimi je organ druge stopnje zavrnil pritožbene razloge, kar ima oporo v materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnem spisu. V obravnavani zadevi je sodišče tudi po opravljeni glavni obravnavi in dokaznem postopku, ko je zaslišalo tožnico in pričo A.A. zaključilo, da je izpodbijani sklep zakonit, kot izhaja iz obrazložitve kot sledi:

9. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožeča stranka z brezposelno osebo sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas dne 1. 9. 2015 in da je v vlogi uveljavljala povračilo prispevkov za socialno varnost za zaposlenega A.A. od izplačanih plač v obdobju september 2015 do september 2017. V skladu s 5. členom ZRPPR1015 se delodajalcu, ki opravlja dejavnost, za katero ne obstaja registrski organ ali druga predpisana evidenca stalno ali začasno prebivališče v Pomurski regiji ter dejansko opravlja ekonomsko aktivnost, ki najmanj za dobo 12 mesecev zaposli prikrajšanega delavca ali delavko, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za 70 % stroškov tega delavca. Zaposlitev mora trajati najmanj dve leti. Način povračila se določi z Uredbo iz 7. člena ZRPPR1015. 10. Po določilu prvega in tretjega odstavka 25. člena Uredbe lahko delodajalec uveljavlja spodbudo za zaposlovanje v obliki povračila plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost z vlogo, ki jo vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje v 60 dneh po preteku drugega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi s prikrajšanim delavcem oz. že po preteku prvega leta od sklenitve pogodbe o zaposlitvi s prikrajšanim delavcem, če pravico uveljavlja v dveh letih. Prvo leto zaposlitve začne teči z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 25. člena Uredbe).

11. V zadevi je bistveno vprašanje, ali je rok, ki je predpisan za vložitev vloge oziroma zahtevka za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost v skladu z 25. členom Uredbe, materialni prekluzivni rok oziroma ali gre za procesni rok ter posledično pravočasnost oddaje vloge.

12. Nesporno je, da je drugo leto sklenitve pogodbe poteklo dne 1. 9. 2017. Pravilno je stališče tožeče stranke v tožbi, da je rok 60 dni iztekel 31. 10. 2017 in ne 30. 10. 2017, kot to ugotavlja upravni organ v odločbi. Iz 25. člena Uredbe namreč izhaja, da se vloga vloži v 60 dneh po preteku drugega leta od sklenitve pogodbe (pretekla pogodba dne 1. 9. 2017). Če je rok določen po dnevih, kot v obravnavanem primeru, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan (drugi odstavek 100. člena ZUP). Rok za vložitev zahteve je začel teči dne 2. 9. 2017 in se je iztekel dne 31. 10. 2017 (na dela prost dan) in ne s potekom prvega naslednjega delovnika, kot zatrjuje tožeča stranka.

13. Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi 60 dnevni rok iz 25. člena Uredbe, materialni prekluzivni rok, ker se nanaša na vložitev vloge za uveljavljanje določene pravice, tega roka ni mogoče podaljšati, izteče pa se na določen dan, ne glede na to, ali na ta dan upravni organ dela1. Roke, ki veljajo za uveljavitev (materialnih) pravic oziroma za naložitev posameznih obveznosti, določajo materialni predpisi (t. i. materialni roki). Stranke so dolžne paziti na te roke, ko vlagajo vloge (zahteve), s katerimi uveljavljajo kakšno pravico, ki jim gre po materialnih predpisih, saj lahko zaradi zamude roka izgubijo pravico uveljavljati takšno pravico.

14. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je določen rok v Uredbi procesni rok in ker se ta rok ne more izteči na dela prosti dan, se je rok za oddajo vloge iztekel 2. 11. 2017 in zato naj bi tožeča stranka podala vlogo priporočeno tega dne pravočasno, organ pa jo je prejel 3. 11. 2017. Tožena stranka trdi, da iz povratnice spisa izhaja, da je na kuverti z žigom pošte rok oddaje 3. 11. 2017 in ne 2. 11. 2017, kot to zatrjuje tožeča stranka. Stranka, ki se sklicuje na to, da je zahtevo vložila pred iztekom roka, mora to dejstvo izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora predložiti dokazilo, iz katerega nedvomno izhaja, da se je zatrjevano dejstvo zgodilo v zatrjevanem času. Takega dokazila pa tožeča stranka ni predložila niti v upravnem postopku kot tudi ne v predmetni tožbi. Nasprotno v pritožbi zoper prvostopenjski sklep je zapisala, da je bila dne 3. 11. 2017 vloga pravočasno oddana. Sodišče je za ugotovitev pravočasnosti vložene vloge zaslišalo tožnico, ki je izpovedala, da je pošiljko oddala na pošto 2. 11. 2017, vendar o tem nima dokazila, oziroma se je spomnila, da je pošiljko oddal na pošto priporočeno A.A. Tožnici je sodišče predočilo dokazilo o oddaji pošiljke kot izhaja iz upravnega spisa, in sicer da je bila vloga podana z navadno pošiljko dne 3. 11. 2017, kar se tožnica ni spomnila. Tudi priča A.A. se ni spomnil datuma oddaja pošiljke na pošto, tudi dokazila o oddaji priporočene pošiljke nima.

15. Sodišče pa ugotavlja tudi v kolikor bi šlo za procesni rok, kot to zatrjuje tožeča stranka bi se rok oddaje vloge iztekel 2. 11. 2017 in bi to bil zadnji dan, kjer bi lahko tožeča stranka oddala vlogo priporočeno po pošti, kar pa kot navedeno ni izkazala. Sklicevanje tožeče stranke v tožbi na oddajo vloge 2. 11. 2017 je tudi nedopustna novota v skladu s 52. členom ZUS-1 ter tožeča stranka ni obrazložila, zakaj tega ni navedla v postopku izdaje upravnega akta, saj je v pritožbi navajala datum oddaje vloge 3. 11. 2017, kot tudi ni predložila dokazil. 16. Prvi odstavek 68. člena ZUP določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Po drugem odstavku istega člena velja, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Drugi odstavek 101. člena ZUP2, na katerega se smiselno sklicuje tožeča stranka, namreč izhaja, da se ta člen nanaša zgolj na vprašanje pravočasnosti tistih vlog, ki so vezane na procesne roke, to je na roke, ki so določeni za procesna dejanja v postopku (99. člen ZUP), ne pa tudi na ostale vloge, katerih vložitev je vezana na materialne roke .

17. Ker se je rok za vložitev zahteve za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost v skladu z 25. členom Uredbe iztekel 31. 10. 2017, bi tožeča stranka rokovno obvarovala svoj materialni zahtevek le z vlogo, ki bi jo prvostopenjski organ prejel do izteka roka, oziroma na podlagi domneve iz 68. člena ZUP, če bi bila vloga poslana priporočeno po pošti prvostopenjskemu organu pred potekom roka3. 18. Tožeča stranka se sklicuje na 7. člen ZUP, ki določa varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. Sodišče se strinja, da organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu, kot to navaja tožeča stranka. Naloga upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil pri odločanju o upravnih zadevah ni samo izvrševanje oblasti (ius imperii), temveč tudi nudenje ustreznih možnosti in pomoči strankam, da lahko uveljavljajo svoje na zakon in druge predpise oprte pravice. Upravni organ nudi pomoč ne le neuki stranki, temveč tudi drugim udeležencem v postopku4. Slednje pa lahko izvaja, če stranka uveljavlja pomoč pred upravnim organom. Tega pa tožeča stranka ne zatrjuje. Upravni organ ne more posegati v materialno sfero upravne zadeve.

19. Na podlagi vsega navedenega in izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi, je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Stališče tožene stranke v drugostopenjski odločbi, da se je 60 dnevni rok iztekel 30. 10. 2017 (pravilno 31. 10. 2017) pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe. Sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 1342/2004 z dne 16. 3. 2005. 2 Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnik (drugi odstavek 101. člena ZUP). 3 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 1194/2013, z dne 7. 1. 2014. 4 Čebulj. J Hudej N., Kerševan E., Kmecel A., Knez R. Kovač P., Pirnat R., Podlipnik J., Remic M., Sever T., Sitar R. Žuber B., Komantar zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, str. 117.