Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Nejasna pogodbena določila v pogodbah, ki so bile v naprej pripravljene po eni pogodbeni stranki, ni mogoče razlagati v korist te stranke.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka R. Š. tožeči stranki Zavarovalnici T. plačati znesek 465.093,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1995 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.
Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da izpodbija prvostopno odločitev, ker naj bi sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da toženec ni kršil zavarovalne pogodbe. Zmotno je ugotovilo bistveno okoliščino, zaradi katere je toženec odgovoren za plačilo regresnega zahtevka. V pritožbi nadalje navaja, da je povsem nesporno, da je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče. Zagovor toženca in priče pa ni bil dovolj prepričljiv, ko sta zatrjevala, da nista zaznala oplaženja pri prehitevanju oškodovančevega vozila ter, da je toženec navajal, da je na cesti imel občutek, da mu prazna prikolica poskakuje. V nadaljevanju tožeča stranka trdi, da je ugotovljeno dejansko stanje temeljilo izključno le na izpovedi toženca in priče F. Š., ki nista bili verodostojni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Povsem pa naj bi sodišče izključilo druge dokaze, kot je zapisnik policije Sežana ter izjavi V.D., ki potrjuje bistveno okoliščino, zaradi katere je toženec odgovoren za plačilo regresnega zahtevka. Pritožnik kot pritožbeni razlog navaja tudi napačno interpretacijo kršitev določb 3. tč. 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe in s tem kršitev materialnega predpisa, saj ni pomemben čas, temveč le dejstvo, da je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče z namenom, da se izogne preiskavi, kar potrjuje tudi policijski zapisnik Policijske postaje Sežana ter izjava D. V. Izvajanje alkotesta po prometni nesreči je povsem nepomembno, ker je že bila kršena določba 3. tč. 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti s tem, ko je toženec odpeljal s kraja prometne nesreče, ne glede na časovni dogodek, ki ga navaja prvostopno sodišče. Meni, da tudi, če bi preiskava pokazala, da toženec v času prometne nesreče ni vozil pod vplivom alkohola, bi bila podana njegova odgovornost za škodo nastalo v prometni nesreči, ker je odpeljal s kraja prometne nesreče. Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče sprejema razlago Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, vse ostalo navedeno v pritožbi pa je glede na prvostopne dejanske ugotovitve brezpredmetno. Dejstvo je, da toženec, kljub morebitnemu namenu, ni onemogočil ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Pri tem, ko je ugotavljalo bistveno okoliščino, ali se je toženec po prometni nesreči izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti in sicer tako, da je onemogočil ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi v trenutku nastanka prometne nesreče, je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec odrinil oškodovančevo vozilo s ceste in da je odpeljal naprej. Do nesreče je prišlo, ko je toženec med vožnjo enkrat prehiteval in je nedvoumno, da pri tem ni dobro ocenil zadaj se bližajočega vozila, ki je med tem tudi že začelo prehitevati ter s tem zaprl pot in odrinil oškodovančevo vozilo s ceste. Glede teh trditev je sodišče upoštevalo tudi izjave sopotnic v oškodovančevem avtomobilu. Čeprav je toženec odpeljal s kraja nesreče, pa sodišče ni štelo, da je s tem onemogočil ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, saj je bil že na mejnem prehodu Fernetiči, ki je zelo blizu kraja prometne nesreče, o nesreči obveščen in se je takoj vrnil na kraj dogodka. Pristojni organi bi takrat imeli možnost, da izvedejo test, s katerim bi ugotovili ali je toženec vozil pod vplivom alkohola, vendar iz priloženih listin ni izhajalo, da bi bil takšen test opravljen oziroma, da bi ga toženec odklonil. Sodišče je zato zaključilo, da toženec očitno ni kazal nobenih znakov vinjenosti, saj bi se drugače preizkus gotovo opravil in da tudi ni onemogočil ugotavljanja prisotnosti alkohola v krvi, zato ni kršil zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so tudi splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Takšno razlago določbe 3. točke 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pa pritožbeno sodišče sprejema, ker ima podlago v njenem besedilu. Pri tem je dodati, da so bili splošni pogoji pripravljeni in predlagani s strani tožeče stranke in je zato treba morebiti nejasna določila v skladu z 100. členom ZOR razlagati v korist druge stranke oziroma v korist toženca.
Glede na navedeno je torej odločitev prvega sodišča pravilna in zakonita. Ker ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog, niti pritožbeni razlog, na katerega je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.