Jedro

Dokazno breme glede dejstva, da je kreditno pogodbo kot kreditojemalka podpisala prav toženka, se je po ugovoru toženke, da omenjene kreditne pogodbe ni podpisala, in ob upoštevanju, da gre za negativno dejstvo, prevalilo na tožnico.

Dokazna ocena je prosta, kar pomeni, da ni formalnih dokaznih pravil. Pravna teorija in sodna praksa sta že večkrat potrdili, da je o pravno pomembnem dejstvu mogoče sklepati tudi na podlagi vsebinsko sklenjenega sklopa indičnih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96661/2008 z dne 15.11.2008 v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 2.434,67 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.352,40 EUR od 16.10.2008 dalje do plačila in od zneska 82,27 EUR od 11.11.2008 dalje do plačila, in v celoti v 4. odstavku izreka (1. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je predmetni sklep o izvršbi v preostalem delu razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v 15 dneh dolžna povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) pravdne stroške v višini 1.084,78 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 3. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje, torej zoper sodbo, se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, ker ob upoštevanju postavljenih ugovorov in nasprotnih dokazov ni mogoče šteti, da je tožnica dokazala trditve, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. Tožnica, na kateri je dokazno breme, ni predlagala postavitve sodnega izvedenca grafološke stroke. V zvezi s kreditno pogodbo št. 56570 z dne 26.10.2005, iz katere po tožničinih navedbah izhaja vtoževana terjatev, je toženka po zakonitem zastopniku izpostavila dvom v verodostojnost oziroma pristnost podpisa toženke. Glede na takšen ugovor bi morala tožnica z izvedencem grafologom dokazati, da je kreditno pogodbo podpisala toženka. Ali je kreditno pogodbo podpisala toženka, lahko odgovori le sodni izvedenec grafolog. Sodišče ne more samo ocenjevati in vrednotiti podpisov, čeprav so razlike vidne že na prvi pogled. Poleg tega je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da podpis na kreditni pogodbi ni identičen podpisom toženke na nekaterih drugih listinah, kolikor jih je bilo zaradi nedosegljivosti toženke sploh mogoče pridobiti. Ni odločilno, če je toženka podpisala druge listine. Pomembna je le kreditna pogodba, saj gre za zahtevek iz kreditne pogodbe. Tožnica bi zato morala v zvezi s to listino ponuditi ustrezne dokaze, na kar je toženka v postopku pred sodiščem opozarjala oziroma je tudi sama podala takšen dokazni predlog. Pri izvedbi dokaza po tem predlogu ni vztrajala, vendar pa je dokazno breme na tožnici.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno navaja, da se je dokazno breme glede dejstva, da je kreditno pogodbo št. 56570 z dne 26.10.2005 kot kreditojemalka podpisala prav toženka, po ugovoru toženke, da omenjene kreditne pogodbe ni podpisala, in ob upoštevanju, da gre za negativno dejstvo, prevalilo na tožnico. Ne drži pa pritožbena navedba, da tožnica tega dokaznega bremena ni zmogla oziroma da bi bilo mogoče navedeno pravno odločilno dejstvo (da je prav toženka podpisala obravnavano kreditno pogodbo) z zahtevano stopnjo prepričanja ugotoviti le s sodnim izvedencem grafološke stroke. Dokazna ocena je prosta (8. člen ZPP), kar pomeni, da ni formalnih dokaznih pravil. Pravna teorija in sodna praksa sta že večkrat potrdili, da je o pravno pomembnem dejstvu mogoče sklepati tudi na podlagi vsebinsko sklenjenega sklopa indičnih dejstev. Ravno navedeno je v obravnavanem primeru razlog za prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da je bila prav toženka podpisnica omenjene kreditne pogodbe, sklenjene v zvezi s kreditiranjem nakupa vozila. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo identiteto podpisnika na način, ki je v domeni sodnega izvedenca grafologa kot strokovnjaka. Kot že pojasnjeno, iz razlogov sodišča prve stopnje to ne izhaja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, zato se lahko pritožbeno sodišče nanjo le sklicuje. Na podlagi okoliščin, ki jih je v tem okviru izpostavilo sodišče prve stopnje, namreč pritožbeno sodišče nima pomisleka, da je bila prav toženka podpisnica oziroma skleniteljica omenjene kreditne pogodbe. Brez osebnega sodelovanja toženke tožnica kot kreditodajalka in prodajalec vozila ne bi mogla razpolagati z določenimi listinami, ki se nanašajo na toženko. Pritožba neutemeljeno navaja, da je pomembna le kreditna pogodba, in da druge listine niso relevantne. Sodišče prve stopnje jih je utemeljeno upoštevalo, saj so del dokumentacije, ki je bila predložena v postopku pridobivanja kredita za namen nakupa vozila, oziroma potrjujejo njegov nakup. Obenem tudi ni mogoče spregledati, da je po sklenitvi kreditne pogodbe toženka (ne)redno plačevala obroke kredita, kot to izhaja iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje. Logično je, da toženka ne bi tako ravnala, to je plačevala obroke, če se k temu ne bi predhodno zavezala z obravnavano kreditno pogodbo. Tožnica zato od toženke utemeljeno terja plačilo neporavnanih pogodbenih obveznosti iz kreditne pogodbe v vtoževanem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi zahtevek toženke na plačilo pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.