Jedro

Izkušnje tožnika s hrvaškimi policisti, tudi če misli, da je bil neprimerno obravnavan, še ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva na izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 17. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 20. 9. 2024 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in je glede na navedeno pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem. Dne 17. 10. 2024 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3.V nadaljevanju obrazložitve sklepa je navedeno, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Iz njegovih navedb izhaja, da je v Republiki Hrvaški imel stik zgolj s policisti, z drugimi uradnimi osebami pa ni imel nobenih drugih težav, saj govori hrvaško in se je zato uspel sporazumevati. Po nekaj urah nahajanja na območju Republike Hrvaške in kasneje v azilnem domu se je odločil, da bo Republiko Hrvaško zapustil in odšel v Republiko Slovenijo. Navedel je, da je azilni dom v Kutini zapustil zato, ker tam ni videl nobenega socialnega delavca ali uradne osebe, ki bi mu razložila postopek. Tožena stranka na tem mestu poudarja, da ima socialna služba v azilnih domovih svoje pisarne, do katerih bi lahko tožnik pristopil. Poleg tega tudi v Republiki Sloveniji vsi prosilci isti dan ne morejo stopiti v stik z uradno osebo, ampak to storijo šele pri podaji prošnje, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da je dnevni pritok prosilcev velik, zato je nemogoče pričakovati in zahtevati, da bodo vsi obravnavani v prvem dnevu prihoda. Sodba o neustreznem ravnanju v azilnem domu glede dostopa do uradnih oseb ni možna po zgolj dvanajstih urah bivanja. Glede navedb tožnika, da je Republika Hrvaška podelila mednarodno zaščito od 8000 prejetih prošenj le 25 osebam, pa pojasnjuje, da število odobrenih prošenj v posamezni državi članici še ne priča o sistemskih pomanjkljivostih na področju mednarodne zaščite. Tožnik tudi meni, da Republika Hrvaška njegove prošnje ne bi obravnavala korektno, če bi hrvaški pristojni organi izvedeli o neljubih stvareh, ki jih je v Republiki Sloveniji povedal o bivanju v Republiki Hrvaški. S tem v zvezi tožena stranka pojasnjuje, da njegove navedbe glede Republike Hrvaške in tamkajšnjega sprejema niso takšne narave, da bi lahko predstavljale grožnjo nacionalni varnosti, korektna obravnava prošenj pa je tudi v Republiki Hrvaški zagotovljena s spoštovanjem nacionalne in evropske zakonodaje. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

4.Tožnik v tožbi navaja, da je upravno sodišče že večkrat opozorilo toženo stranko, da se ne more opreti na strogo ločnico med azilnim in policijskim postopkom. Ta meja ne more biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Republika Hrvaška v primeru predaje tožnika upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva temeljnih človekovih pravic tožnika. Iz nekaterih sodnih odločitev Vrhovnega sodišča RS res izhaja, da je lahko edina ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, vendar je v sodni praksi vrhovnega sodišča mogoče najti tudi drugačna stališča. S tem v zvezi se tožeča stranka sklicuje na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 251/2016 z dne 15.3. 2017 in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 ter na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 333/2023-4. Ustavno sodišče je v zadevi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Poleg tega v sklepu ni obrazloženo oziroma tožena stranka sploh ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

5.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, naj sodišče stanje uredi tako, da se do pravnomočne odločitve o sklepu tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, poleg tega mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt. V primeru izvršitve sklepa bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

6.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s citiranjem sodne prakse tožeče stranke navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 ugodilo pritožbi in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1116/2016-5 z dne 3. 8. 2016 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. V drugi sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 je bila pritožba zavrnjena in je bila potrjena prva točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Tožena stranka ne vidi relevantnosti navedene sodne prakse, saj ta nasprotuje tožnikovim očitkom. Prav tako je treba poudariti, da je bila sodba Upravnega sodišča RS I U 333/2024-4, ki jo tožnik izpostavlja, s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 111/2023 spremenjena tako, da je sodišče tožbo zavrnilo. Tožena stranka meni, da je Republika Hrvaška varna država in zanjo velja meddržavno zaupanje, saj nasprotno nikakor ni bilo dokazano. Ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.Sodišče je v navedeni zadevi dne 15. 1. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki. Ne želi, da se ga izroči Hrvaški. Tam je zelo majhen odstotek odobrenih prošenj za azil. Te prošnje ne rešujejo zelo objektivno. Iz javnih občil pa je razvidno, da Hrvaška slabo deluje na tem področju.

8.Tožeča stranka je na glavni obravnavi predložila gradivo v angleškem jeziku v zvezi s "push-backi", ki jih izvajajo hrvaški policisti. Na vprašanje sodišča, zakaj ni bilo to gradivo predloženo že v postopku do izdaje akta, je pooblaščenka odgovorila, da je bila takšna tožnikova želja in da sama ne vidi relevantnosti v zvezi s tožnikovim postopkom.

K točki I izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali je tožena stranka pravilno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

11.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu.

12.Tožnik v tožbi izraža nestrinjanje s tem, da se vzpostavlja ločnica med azilnim in policijskim postopkom. S tem v zvezi sodišče opozarja na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, kjer je sodišče med drugim navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU (11. točka obrazložitve citirane sodbe). Izkušnje tožnika s hrvaškimi policisti, tudi če misli, da je bil neprimerno obravnavan, še ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. Tožnik je bil na Hrvaškem obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, vendar je bil v azilnem domu le kratek čas, zgolj 12 ur. V tako kratkem času pa si po mnenju sodišča ni mogel ustvariti vtisa, da bi bile v Republiki Hrvaški podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu.

13.Nadalje se tožnik v tožbi sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 in I Up 193/2022, kjer naj bi sodišče zavzelo drugačno stališče. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v zadevi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 Vrhovno sodišče RS ugodilo pritožbi in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1116/2016-5 z dne 3. 8. 2016 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. V sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 pa je bila pritožba zavrnjena in potrjena prvostopenjska sodba in izpodbijani sklep. Nadalje se v tožbi sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS I U 333/2023-4. S tem v zvezi pa sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Poleg tega se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 in izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče se strinja z navedenim stališčem, vendar pa meni, da v konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj na Hrvaškem kot prosilec za mednarodno zaščito ni mogel imeti negativnih izkušenj. V azilnem domu je bil zgolj 12 ur, če v tem času ni mogel priti v stik s socialnim delavcem, pa to še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti. S tožnikovim položajem tudi ni primerljiva zadeva C. K. in ostali proti Sloveniji, ki jo omenja v tožbi. Tožnik ne spada v ranljivo skupino prosilcev oz. nima posebnih zdravstvenih težav, kot je bil primer pri prosilki v navedeni zadevi.

14.Tožnikovi zadržki do hrvaškega azilnega sistema, ki temeljijo na tem, da je tam zelo majhen odstotek odobrenih prošenj, so neutemeljeni, saj ta pokazatelj sam po sebi ne kaže na sistemske pomanjkljivosti. Iz tega podatka ni mogoče razbrati, koliko postopkov je bilo zaključenih zaradi zapustitve azilnega doma in koliko prošenj je bilo zavrženih na podlagi Dublinske uredbe.

15.Tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, da v sklepu ni obrazloženo oziroma tožena stranka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Sodišče meni, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela obveznosti preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema. Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera (točka 15 obrazložitve). V predmetni zadevi pa z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna tožena stranka opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški.

16.Tožnik je na glavni obravnavi predložil gradivo v angleškem jeziku v zvezi s "push-backi", ki jih izvajajo hrvaški policisti. Sodišče dokaza z vpogledom v te listine ni izvedlo, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Skladno z 52. členom ZUS-1 se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka pa ni podala upravičenih razlogov, zaradi katerih navedenega gradiva ni predložila že prej. Ne glede na navedeno pa ta dokumentacija ni relevantna za tožnikov primer, saj pri tožniku ni šlo za "push-back", temveč je bila na Hrvaškem njegova prošnja za azil sprejeta, tožnik pa je bil nastanjen v azilnem domu.

17.Ker je zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

18.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

19.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

20.Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna, ter da mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

21.Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavka 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški in bi se izkazalo, da je bila predaja neutemeljena, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

22.Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 3/2-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.