Jedro

Določba 143. člena ZD posebej ne določa, kaj mora upnik zatrjevati, da se mu prizna položaj ločitvenega upnika. Novejša sodna praksa kot pogoj za ugoditev takemu predlogu določa, da zadostuje, če upnik verjetno izkaže svojo terjatev proti zapustniku, kar mora v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZD storiti v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja. Upniku pa ni treba izkazovati prezadolženosti dediča, saj bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD. Ugotavljanje prezadolženosti dediča tudi ne sodi v zapuščinski postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo upnice B., d. d., za ločitev zapuščine.

2. Zoper tak sklep se pritožuje ločitvena upnica, ki v pritožbi kot bistveno navaja, da Zakon o dedovanju (ZD) prezadolženosti dediča ne omenja kot pogoja za uporabo instituta ločitve zapuščine. Sodna praksa je bila glede tega vprašanja v preteklosti neenotna, vendar pa novejša sodna praksa prezadolženosti dediča kot pogoja za ločitev zapuščine ne zahteva. Upnik je obstoj terjatve izkazal s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah In 44/2014 z dne 19. 12. 2014. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ločitev zapuščine ZD ureja v 143. členu, ki določa, da zapustnikovi upniki lahko zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, in v takem primeru lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. Pravni institut ločitve zapuščine se je razvil kot sredstvo za zavarovanje zapustnikovih upnikov. Z uvedbo dedovanja namreč preide zapustnikovo premoženje na dediča in se spoji s tistim premoženjem, ki ga je imel dedič pred dedovanjem. Dedič odgovarja za svoje dolgove s celotnim premoženjem, zato se lahko z uvedbo dedovanja položaj zapustnikovih upnikov znatno poslabša ali zmanjša njihove možnosti za plačilo, če je dedič prezadolžen. V razmerju do zapustnikovih upnikov pa so dedičevi upniki v boljšem položaju, saj za njihove terjatve ni zakonskih omejitev, kot to velja za zapustnikove upnike.

5. Določba 143. člena ZD posebej ne določa, kaj mora upnik zatrjevati, da se mu prizna položaj ločitvenega upnika. Novejša sodna praksa kot pogoj za ugoditev takemu predlogu določa, da zadostuje, če upnik verjetno izkaže svojo terjatev proti zapustniku, kar mora v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZD storiti v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja. Upniku pa ni treba izkazovati prezadolženosti dediča, saj bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD. Ugotavljanje prezadolženosti dediča tudi ne sodi v zapuščinski postopek (primerjaj odločbe VSL II Cp 1953/2015, VSL I Cp 1077/2015, I Cp 3865/2008).

6. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišče bo moralo o predlogu ponovno odločiti in se izrecno opredeliti o obstoju vseh pogojev za ločitev zapuščine, torej o pravočasnosti predloga in verjetnosti obstoja terjatve. Če bi o tem odločalo sodišče druge stopnje in razloge navedlo samo, bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe.