Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami (preverjanje, ocenjevalec in kontrolor) pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja); tako je izjemo opredelilo Sodišče EU, ne pa, kot neutemeljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da rotacije sploh ne bi bile mogoče. Ob presoji, da je podana izjema (2. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova opravljenega dela za julij 2020 plačati znesek v višini 319,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 8. 2020 do plačila; v presežku do vtoževanih 1.254,98 EUR je zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 191,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da stalna pripravljenost že sama po sebi šteje v delovni čas, pri čemer je treba upoštevati definicijo delovnega časa, kot jo je podalo Sodišče EU, in je vsebovana v ZDR-1. Tožnik v pripravljenosti ni smel zapustiti odrejenega kraja, moral se je takoj odzvati na poziv toženke, nositi je moral vojaška oblačila; bil je na razpolago. Navedenemu toženka ni konkretizirano ugovarjala. Zahtevku je ugovarjala le s sklicevanjem na obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je obstoj izjem presojalo le na splošno za vse vojaške vaje, usposabljanja in urjenja; ni se opredelilo do konkretnega dela, ki ga je tožnik opravljal, v zvezi s katerim toženka niti ni podala navedb. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Da bi tožnika pri delu lahko kdo nadomestil, sta izpovedala A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje se do njunih izpovedi ni opredelilo; povzemanje izpovedi ne predstavlja obrazložitve. Ni pojasnilo, zakaj s sistemom rotacij namen vaj ne bi bil dosežen. Če bi bil ocenjevalec kdo drug, bi vaje še vedno nepretrgano potekale. Stališče sodišča prve stopnje, da bi načrtovanje delovnega časa škodilo izvedbi vaj, je v nasprotju z navedbami toženke in izvedenimi dokazi. Delovni čas je načrtovala tako, da ni presegla 12-urne delovne obremenitve; navedeno je potrdil C. C. B. B. je izpovedal, da je bil tedenski počitek in letni dopust zagotovljen. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega časa pomeni, da je toženka spoštovala določbe Direktive 2003/88/ES; s tem povezanih navedb tožnika toženka v dosedanjem postopku ni prerekala, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je operativno urjenje izvzelo iz uporabe Direktive 2003/88/ES, vendar se tožnik ni uril. Glede tega izpodbijana sodba nima razlogov. B. B. je izpovedal, da operativnega urjenja v Slovenski vojski sploh ni. Toženka je dejansko uveljavljala odstopanja v smislu 17. člena Direktive 2003/88/ES. Če bi bila podana odstopanja, še vedno velja opredelitev delovnega časa iz 2. člena direktive. Sodba SEU C-742/19 določa izjeme od uporabe Direktive 89/391/EGS, Direktiva 2003/88/ES glede na to direktivo določa področje uporabe. V zvezi s tem toženka ni podala nobenih navedb; ob izostanku navedb je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ni upoštevalo stališča, da je edini kriterij za presojo izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES dejstvo, da delovnega časa sploh ni mogoče načrtovati (sodbi SEU C-742/19, C-211/19), v sodbi SEU C-742/19 izjeme niso taksativno navedene. Neutemeljeno je vaje enačilo z vojno oziroma izrednimi razmerami. Cilje vaj bi bilo mogoče doseči tudi z odstopanji od določenih pravil Direktive 2003/88/ES. Izjeme je treba presojati ozko (sodbi SEU C-529/21 do C536/21, C-732/21 do C738/21) in so utemeljene le v izjemnih primerih (sodba SEU C-211/19). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da sistem rotacij ne bi bil primeren. Moralo bi ugotavljati, ali bi toženka s sistemom rotacij lahko omogočila spoštovanje določb Direktive 2003/88/ES. Namen direktive je v zagotavljanju zdravih pogojev za delo, delavec je šibkejša stranka delovnega razmerja. Če bi nezmožnost zagotavljanja ene od zahtev direktive vodila do neuporabe njenih določb v celoti, bi se v celoti izgubil njen namen. Tudi Listina EU o temeljnih pravicah določa pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter omejenega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno dokazno ocenilo listino B9, na katero se je kot na del trditvene podlage sklicevala toženka. Dokazi ne morejo nadomeščati trditev. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da že sama narava sporne dejavnosti varovanje državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izvzeta, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljal tožnik. Tožnik bi lahko podal nasprotne navedbe (in jih dokazal), torej da glede na njegovo delo določbe direktive veljajo. To bi sicer privedlo do absurdne situacije, ko bi določbe direktive za nekatere delavce v okviru operacije D.veljale in za nekatere ne. Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Navedbe tožnika v tem sporu so bile skope; navedel je le, da mu je bila odrejena pripravljenost in da je upravičen do razlike v plači. Toženka je uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19, sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni naredilo dokazne ocene, ampak je le dvostavčno zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo. Poseglo je v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Prezrlo je toženkino navedbo, da je varovanje meje zaokrožiti v serijo povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev. Tudi do navedb glede ciljev operacije D., in da se je tožnik na varovanju meje usposabljal, se ni opredelilo. Glede tega, da operacija D. ni bila izredna, ni podalo prave utemeljitve. Zaradi navedenega je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen ZPP. V obrazložitvi sodbe je povzelo vsebino listin in izpovedi A. A. ter B. B.; izpovedi prič in tožnika povzema tudi toženka v pritožbi in vztraja, da bi sodišče prve stopnje na podlagi navedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila operacija D. vojaška operacija. Država ima suvereno pravico do izvajanja vojaških operacij; gre za področje, ki je izključeno iz prava skupnosti (sodba SEU C-742/19). Da je šlo za vojaško operacijo, je potrdil E. E., tožnik temu pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjal. Neprerekana dejstva štejejo za priznana. Sodišče prve stopnje je kršilo drugi odstavek 214. člena ZPP. Po eni strani je štelo, da je šlo za vojaško operacijo, po drugi strani pa, da ne, zaradi česar je podano nasprotje v razlogih sodbe in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neprepričljivo je stališče, da bi bil sistem rotacij primeren, saj je tako potekalo varovanje meje zadnjih pet let. Dejstvo je, da se je varovanje meje spremenilo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vojska nudila podporo policiji pri varovanju meje; pri tej ugotovitvi je prezrlo navedbe toženke o vojaški operaciji. Poleg tega iz predloženih listin izhaja, da je šlo za izredno nalogo; Vlada RS je zaradi pojava migrantske krize aktivirala 37. člen ZObr. Izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES so določene alternativno. Sodišče prve stopnje je namesto primernosti rotacij ugotavljalo, ali so te sploh možne. Teoretično gledano so rotacije možne z večjim številom delavcev, pri čemer sodišče ne more nalagati razporejanja delavcev (sodba VS RS VIII Ips 159/2005) niti formacija ni podvržena sodni presoji (sodba VDSS Pdp 908/2022). Rotacije bi bile na škodo dobre izvedbe vojaške operacije. Do tovrstnih navedb toženke, dokazanih z izpovedmi C. C., A. A., E. E. in tožnika, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotno je upoštevalo stališča VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, ki se je nanašala na stražo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata pravdni stranki. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev - pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Tožniku je bila v spornem obdobju odrejena pripravljenost v zvezi s preverjanjem v okviru bataljonske bojne skupine, kot ocenjevalec in kontrolor izvedbe taktičnega preverjanja bataljonske bojne skupine ter širšega varovanja državne meje. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 % urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 % urne postavke pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 % osnove. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

7. Za odločitev je bistveno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe Direktive; če je (preverjanje bataljonske bojne skupine; ocenjevalec in kontrolor; izjema, ker sistem rotacije ni primeren), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti (da ni smel zapustiti odrejenega kraja, moral se je takoj odzvati na poziv toženke, nositi je moral vojaška oblačila) upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegovemu zahtevku iz naslova razlike v plači sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo.

8. Sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje, opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da se skladno s 17. členom Direktive 2003/88/ES ne more izključiti od uporabe celotne direktive, ampak le v tem členu taksativno naštete določbe. Prav tako neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je ugotavljalo, ali so podane izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES, preseglo trditveno podlago toženke, ker bi slednja morala zatrjevati, da so podane izjeme od uporabe Direktive 89/391/EGS; toženka je z navedbami, ki se nanašajo na obstoj izjem, podala zadostno in ustrezno trditveno podlago.

9. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES, bistveno le, ali je možno načrtovati delovni čas, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik v pritožbi. Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do pravno relevantnih navedb strank, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je presojalo le na splošno vse vojaške vaje, usposabljanja in urjenja, saj je glede dela, ki ga je tožnik opravljal, povzelo izpovedi prič B. B. in C. C. ter tožnika in jih tudi dokazno ocenilo; na ta način je ugotovilo, kako so vaje potekale; isti režim je veljal za preverjanje, ocenjevalca in kontrolorja, torej tožnika. Potekale so na način, da se vzpostavijo oziroma posnamejo enaki pogoji, kot bi veljali v vojnih in izrednih razmerah, pri čemer vaj ni enačilo z vojno, kot mu neutemeljeno očita tožnik v pritožbi. Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je ključna dejavnost (vaje) in niti ne konkretno delo, tožnik je bil kot ocenjevalec podvržen istim pogojem, kot je povzelo izpoved B. B. sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, oziroma je enako veljalo tako za tiste, ki so se urili, kot za tožnika, ki je bil ocenjevalec (izpoved C. C.). A. A. o vajah ni izpovedal. Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 28. 2. 2023, se njegova izpoved nanaša na varovanje meje (v tem delu jo je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se tožnik uril, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi, pri čemer izpostavlja izpoved priče B. B., ki v tem delu ni relevantna. Listina B9 so pojasnila RB/72. BR št. ... z dne 12. 9. 2022, ki jih je toženka predložila s pripravljalno vlogo z dne 14. 12. 2022. Na vsebino listine se je sklicevala, ker vsebuje opis posameznega načina usposabljanja; gre za dejstva, ki za odločitev niti niso bistvena. Sodišče prve stopnje je dokaz z predloženo listino utemeljeno izvedlo, pri čemer razlik med posameznimi načini usposabljanja ni ugotavljalo; to ni bilo potrebno. Glede na navedeno mu tožnik v pritožbi neutemeljeno očita, da je določbe ZPP bistveno kršilo, ker ni upoštevalo, da stranka (razen izjemoma) ne more svojih navedb nadomeščati z vsebino predloženih dokazov.

11. Kot že navedeno, dejstvo, da je bilo določene vidike delovnega časa možno načrtovati, ne pomeni, da ne gre za dejavnost, v zvezi s katero je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami (preverjanje, ocenjevalec in kontrolor) pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja); tako je izjemo opredelilo Sodišče EU, ne pa, kot neutemeljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da rotacije sploh ne bi bile mogoče. Ob presoji, da je podana izjema (2. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja). S tem povezane pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene. Poleg tega tožnik v pritožbi po nepotrebnem poudarja namen direktive (zagotavljanje varnosti in zdravja), varstvo delavca ter določbe Listine EU o temeljnih pravicah, saj to pomeni le, da je treba morebitne izjeme tolmačiti ozko (kar je sodišče prve stopnje storilo), ne pa da izjem sploh ni.

12. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku za junij 2020, ki se nanaša na varovanje državne meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu in pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni) in tudi če bi bile navedbe tožnika nezadostne (pa niso bile), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), ampak bi šlo kvečjemu za drugo kršitev določb pravdnega postopka.

13. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je dejavnost izvzeta od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Kot že navedeno in poudarja tudi sama toženka v pritožbi, je za presojo, ali je podana izjema, bistvena dejavnost (varovanje meje), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. V zvezi s to dejavnostjo je pred sodiščem prve stopnje uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja), da ni primeren sistem rotacij (2. alineja) in da se je dejavnost opravljala v okviru izrednih dogodkov (3. alineja), ne pa, da je šlo za usposabljanje. O usposabljanju sta sicer izpovedala A. A. in C. C., vendar njune izpovedi ob izostanku trditev sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, kot je pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi. Presojo, da nobena od zatrjevanih izjem ni podana, je zadostno obrazložilo, čemur toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka. Uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je varovanje meje spremenilo (v letu 2020), tako da se je začelo izvajati z vojaškimi taktikami in tehnikami, in sicer v obliki vojaške operacije - operacije D. Kljub temu je pravilno presodilo, da ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede; zaradi tega razlogi sodbe niso sami v nasprotju. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je z razlago o tem, katere aktivnosti ne morejo pomeniti vojaške operacije v pravem pomenu besede, pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, pri čemer je pravilno kot ključno izpostavilo, da so bile naloge popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Razlaga, za katero se zavzema toženka, bi pomenila, da bi vsaka dejavnost oboroženih sil bila vojaška operacija v pravem pomenu besede, kar glede na opredelitev izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES v sodbi SEU C-742/19 ni ustrezno. Opredelitev izjeme tudi ne more biti odvisna od tega, kako operacijo D. razume toženka (ali je opredeljena v listinah oziroma so o njej izpovedali E. E., A. A. in B. B.). Ker ne gre zgolj za dejansko vprašanje, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva, da bi se njene navedbe štele za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP), če bi jih nasprotna stranka prerekala brez navajanja razlogov.

15. Sodišče stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov. V izpodbijani sodbi je povzelo izpovedi A. A. (tudi v delu, da je vojska policiji pomagala na meji od leta 2015, ko je prišlo deset tisoč migrantov) in C. C. (da je vojska na meji od leta 2015, ko je Vlada RS aktivirala 37. člen ZObr) ter svojo presojo ustrezno utemeljilo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje; dejavnosti, ki traja že osem let, ni mogoče šteti za izredno.

16. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Sklicuje se na sodno prakso v neprimerljivih primerih (sodba VS RS VIII Ips 159/2005 z dne 31. 1. 2006 in sodba VDSS Pdp 908/2002 z dne 27. 3. 2003 - toženka v pritožbi zmotno Pdp 908/2022, ki se obe nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da se je v letu 2020 spremenil formalni okvir izvajanja varovanja meje; s tem se dejavnost ni spremenila, dodaja pritožbeno sodišče. Utemeljeno je upoštevalo dejstvo, da je toženka varovanje meje pred letom 2020 izvajala s sistemom rotacij, to dejstvo pa samo po sebi privede do presoje, da so rotacije primerne. Pri tej presoji sodišče prve stopnje toženki ni očitalo, da bi morala zagotoviti večje število vojakov, kot prikazuje v pritožbi. Neutemeljeno se sklicuje na izpovedi prič in tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo, med drugim tudi v delu, da se je poenostavila organizacija dela, ker so priprave na rotacije zahtevale precej časa (A. A.), oziroma da bi rotacije vplivale na daljšo odzivnost (C. C.). Tožnik je, kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 20. 12. 2022, ocenil, da operacije D. ne bi bilo mogoče izvesti z rotacijami, ker bi nastala težava logistične zagotovitve in izguba časa zaradi transferjev. Takšna izpoved, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da sistem rotacij ne bi bil primeren. Izpovedi E. E. sodišče prve stopnje ni upoštevalo v večji meri, saj o pripravljenosti tožnika ni izpovedal (izpovedal je o tem, zakaj bi se varovanje meje štelo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede).

17. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe in tako temelji na enaki pravni podlagi (ter drugačnemu dejanskemu stanju - šlo je za stražo). Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s katero se za varovanje meje uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES (sodbi Pdp 411/2023 z dne 12. 9. 2023 in Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023), vojaške vaje, usposabljanja in urjenja pa so izvzete (sodba in sklep Pdp 324/2023 z dne 14. 9. 2023, sodbi Pdp 340/2023 z dne 14. 9. 2023 in Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023).

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev, da stranki, ki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.