Jedro

Tožena stranka je tožniku, ki je bil zaposlen kot strokovni delavec, ki dela z duševno bolnimi osebami, utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je zagrešil, ker je bolnico zadržal v sobi za glasbeno delavnico in jo tam začel poljubljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonita in neutemeljena odpravi in razveljavi odločba št. 2/2009 z dne 8. 7. 2009 (1. odstavek). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati in sprejeti nazaj na delo; mu priznati delovno dobo za čas od 9. 7. 2009 do ponovnega sprejema nazaj na delo, mu za ta čas priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjigo in mu do sprejetja nazaj na delo oziroma dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji, po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov od bruto zneska posameznih plačil plačati plače in druge denarne prejemke po pogodbi o zaposlitvi oziroma iz naslova delovnega razmerja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega plačila do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. odstavek). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (3. odstavek). V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati stroške sodne izvedenke V.Ž. dr. med. spec. nevropsihiatrinje v višini 1.256,73 EUR.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, pri čemer se ne pritožuje zoper sklep. Navaja, da sodišče v postopku ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih in zahtevanih dokazov. Prav tako ni izvedlo zaslišanje A.H., domnevne oškodovanke domnevnega dejanja, v skladu z določili ZPP, s čimer je kršilo pravice tožnika. Iz predlaganih dokazov tožnika po zaslišanju J.B., Š.F., I.K., R.Ž., B.P. in M.V., ki so sicer varovanci tožene stranke, sodišče sploh ni navedlo še manj pa obrazložilo zakaj jih ni izvedlo. Tako je sodišče zaradi neizvedbe teh dokazov nepravilno ugotovilo dejansko stanje in so podane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja vseh dokazov pred sodiščem in 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP (razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in so si v nasprotju). Sodišče je sprejelo dokazno oceno glede na podane izpovedbe posrednih prič in tožnika, ki pa mu sodišče ni verjelo. Pridobljena izjava A.H. ni materialni dokaz. Priča A.H. navaja eno, tožnik pa povsem drugo, povsem nasprotno. Nihče od A.H. ni zahteval, da se do navedb – izjav tožnika opredeli in izjasni. Predočitev tega tej priči po tožniku in (ali) pooblaščencu tožnika ni bilo možno uveljavljati. Zagovor tožnika je drugačen. Sodišče je preprečilo, da bi tožnik sam A.H. predstavil svoje navedbe in je glede na to zastavil vprašanja ter od nje zahteval odgovore. Zato bi moralo to pričo sodišče neposredno zaslišati na naroku v prisotnosti tožnika. Dejstvo je, da je A.H. sposobna pričati pred sodiščem in izpovedati to kar ve, sposobna je razumeti nasprotne navedbe – trditve tožnika in se do tega opredeliti. Ni jasno v čem bi bile za A.H. (večje negativne) drugačne posledice kot, če je o isti zadevi z navedeno govorila in jo spraševala sodna izvedenka (in sodnica), kot če bi z njo govoril tudi pooblaščenec tožnika in sodnika porotnika. Navedeno ne bi moglo vplivati na duševno zdravje A.H.. Sodišče ni odvezano, da išče materialno resnico in odloča o načelu pravičnosti. Tožena stranka tudi pred izdajo odločbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sprožila in ni uvedla predhodnega postopka za izdano odpoved iz razlogov po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in ni med postopkom tožnika pisno seznanila in ni izdala pisne obdolžitve, da se vodi postopek zaradi razlogov po 2. alinei 1. odstavka tega člena in mu ni omogočila zagovora v tej smeri. Tožnik se je dne 7. 7. 2009 in 8. 7. 2009 zagovarjal zaradi te obdolžitve – obdolžitve, da so podani razlogi po 1. alinei 111. člena ZDR in ni bil pozvan, da se zagovarja zaradi obdolžitve, da so podani razlogi po 2. alinei tega člena. Obramba v tej smeri mu ni bila omogočena. Zato tožena stranka ni pravilno in zakonito izvedla postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je odločba, ki temelji na takem nezakonitem postopku, nezakonita. Tožniku so bile kršene z Ustavo Republike Slovenije zajamčene pravice in sicer njegova pravica do enakega varstva, pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot izraz načela enakosti pred zakonom – vsebovana v 2. odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije. Prizadeta oseba mora imeti možnost izpodbijati navedbe in dokaze nasprotne stranke, tudi priče in možnost dokazovati nasprotno. Sodišče je dolžno po določbah ZPP izvesti vse pravnorelevantne dokaze. Sodišče je tudi materialno pravo uporabilo zmotno. Ni jasno, v čem je tožnik naklepno huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi ni jasno katere s strani tožene stranke postavljene pisne norme – določene obveznosti oziroma prepovedi bi tožnik sploh naj kršil, niti ne kje, v katerih aktih tožene stranke so te obveznosti pisno sploh opredeljene. Sporna odpoved v izreku ne konkretizira nobene pravne norme. Dejstvo je, da prav nobena zapisana določba v aktih tožene stranke, tožniku izrecno ne prepoveduje ravnanja, ki se mu očita in ga ne opredeli kot kršitev delovne obveznosti. Nikjer ni določeno, da ravnanje v nasprotju z etičnimi načeli predstavlja kršitev delovne obveznosti. Tožnik se je zagovarjal za obdolžitev, da so podani razlogi po 1. alinei 111. člena ZDR. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma odpravi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ni storilo nobene od očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka in ni nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je s tem, ko je opravilo zaslišanje priče A.H. po predsednici senata v navzočnosti izvedenke psihiatrične stroke v prostorih socialno-varstvenega zavoda, katerega varovanka je, ni ravnalo v nasprotju z ZPP. Tožniku ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Prav tako je imel tožnik možnost, da potem, ko se mu je predočila izjava priče, navesti kateri deli niso resnični. Ničesar od tega tožnik ni storil. Na zadnjem naroku se je sicer skliceval na domnevna razhajanja v izjavi priče med tem kar je povedala v postopku in v tem, kar naj bi povedala v kazenskem postopku, pri čemer je omenil le zgolj to, da naj bi v izjavi, podani v tem postopku, prvič omenila, da jo je bilo strah, drugih domnevnih razhajanj pa ni navajala. Omemba strahu priče ni bistvenega pomena za presojo o spornem pravnem razmerju pravdnih strank v tem postopku. Za pričo bi bile lahko posledice, ki bi jih utrpela z zaslišanjem na sodišču zelo hude. Sodišče je utemeljeno zavrnilo zaslišanje varovancev tožene stranke, saj to ni bilo potrebno. Tožniku je bilo v pisni obdolžitvi očitano povsem isto dejanje, zaradi katerega mu je kasneje bila tudi podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne drži trditev, da tožniku ni jasno, katere obveznosti naj bi kršil. To je navedeno zlasti v 3. odstavku na 2. strani dva in zadnjem odstavku na strani 11 ter 1. odstavku na strani 12 izredne odpovedi. Pogodbo o zaposlitvi je tožnik prejel in podpisal, s splošnimi akti se seznanijo zaposleni z njihovo objavo na oglasnih deskah tožene stranke, tožnik je kršil določila statuta in pravilnika o delovnih razmerjih. Hišni red je prav tako objavljen na spletni strani tožene stranke, kodeks etičnih načel v socialnem varstvu pa je obešen v ambulanti, kakor tudi v pritličju upravne stavbe takoj ob vhodu in je bil prav tako dostopen tožniku. Pritožbena trditev, da nobena določba o aktih tožene stranke ne prepoveduje ravnanja, ki se tožniku očita, je neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Zaslišanje predlaganih prič varovancev varstvenega centra na bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora, saj nobeden od njih ni bil prisoten ob dogodku. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah tožnika in prič ter med sami zapisniki o izpovedbah, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

ZPP v 217. členu določa, da se dokazi na glavni obravnavi izvajajo pred senatom, vendar pa lahko senat iz tehtnih razlogov sklene, da se posamezni dokazi izvedejo pred predsednikom senata ali sodnikom zaprošenega sodnika. V tem primeru se zapisniki o izvedbi dokazov preberejo na glavni obravnavi. Neutemeljen je pritožbeni ugovor o tem, da je sodišče kršilo določilo 217. člena ZDR, ker priče A.H. ni zaslišalo na glavni obravnavi. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna izvedenka dr. V.Ž., specialist nevropsihiater podala ustno mnenje, da A.H., glede na njeno bolezen obsesivne kompulzivne motnje ni sposobna pričati pred sodiščem na glavni obravnavi, pri čemer je njena bolezen takšna, da bi se pod vplivom stresa vznemirila, postala hudo tesnobna in da bi se sprostila, bi morala opraviti neko dejanje, pri čemer v takšnem primeru začne priča uničevati, pretepati, zato mora biti v ovirnici tako, da ne poškoduje sebe ali drugih in bi se njeno zdravstveno stanje lahko bistveno poslabšalo. Priča A.H. dobiva ves čas močna zdravila in to v visokih dozah. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je navedeni dokaz z zaslišanjem A.H. izvedlo pred predsednikom senata in to v prostorih varstvene ustanove in ob sodelovanju sodne izvedenke dr. V.Ž.. Predsednica senata je na glavni obravnavi tudi v celoti prečitala izjavo priče A.H.. Pri čemer je tudi neutemeljen tožnikov ugovor o tem, da naj bi mu bila kršene pravice iz Ustave Republike Slovenije, saj kot izhaja iz dokaznega postopka, se tožnik niti enkrat ni udeležil obravnave, tako da mu ni bila kršena zagotovljena pravica do enakega varstva pred sodiščem in drugimi državnimi organi iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih sredstvih in tudi ne ustavno načelo, da so vsi pred zakonom enaki, kar ga sicer določa 2. odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec niti ni konkretno navajal, v čem naj bi bila izjava priče A.H. različna od izjave tožnika. Izjave priče A.H., ki jih je podala strokovnim sodelavcem tožene stranke, izvedenki psihiatrične stroke ter predsednici senata, pa so v bistvenih elementih povsem enake, čeprav je od prvi izjav ob dogodku 7. 6. 2009 pa do izjave, ki jo je priča podala pred predsednico senata dne 25. 2. 2011 preteklo več kot eno leto in pol. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da tožena stranka pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika ni sprožila in ni uvedla predhodnega postopka za izredno odpoved iz razlogov po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in tožnika med postopkom ni pisno seznanila in mu izdala pisne obdolžitve, da se vodi postopek zaradi razlogov po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in mu ni omogočala zagovora v tej smeri, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v pisni obdolžitvi tožniku dejansko očitano enako dejanje, zaradi česar mu je bila potem izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen v tem, da je tožena stranka tožniku podala odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je šlo le za pravno kvalifikacijo in je tožniku dejansko bil omogočen zagovor, ki ga je tožnik tudi sicer podal, tožena stranka pa je le pravno kvalificirala svojo odločitev glede izredne odpovedi potem, ko je tožnik podal svoj zagovor in ko je zaslišala v zvezi z dogodkom svoje strokovne socialne in zdravstvene sodelavce. Tožniku tako ni bila kršena pravica do obrambe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z zaslišanjem tožnika in direktorja tožene stranke mag. J.L. ter prič N.M., S.T., A.K., M.K., M.S., V.T., A.H. ter po pridobitvi izvedeniškega mnenja psihiatrične stroke V.Ž. dr. med. spec. nevropsihiatrinja in po pridobiti izjave priče A.H., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reintegracijskega in reparacijskega zahtevka neutemeljen. V ponovljenem postopku je sodna izvedenka psihiatrične stroke dr. V.Ž. natančno pojasnila, kaj ji je priča A.H. izpovedala glede dogodka, ki se je zgodil dne 7. 6. 2009. Smiselno enako je priča A.H. izpovedala tudi ob zaslišanju predsednice senata v prostorih tožene stranke. Tožnik je prišel iskat pričo v enoto A. 2, da je šla z njim igrat klaviature v bližnji hodnik, kjer so imeli glasbeno delavnico, poleg nje pa so bili še drugi stanovalci. Potem ko je bilo okrog 16.00 ure konec glasbenih ur in je hotela oditi tudi priča, ji je tožnik dejal naj ostane, pri čemer je zaklenil vrata, ji rekel naj mu sede v naročje, pri čemer sta se začela poljubljati in je prišlo med njima do spolnih dejanj. Vsebinsko enako so izpovedale tudi zaslišane priče, strokovne sodelavke pri toženi stranki. Predsednica senata je ob zaslišanju priče ugotovila, da je izpovedba priče A.H. prepričljiva in da je priča bila tudi ob podajanju izjave sproščena, delovala je urejeno in odgovarjala je na vprašanja in obravnavani dogodek opisala prepričljivo in na enak način, kot je tožena stranka tožnici očitala ravnanje tožnika. Tako tudi izpovedba priče na sodišču ne bi bila drugačna, kar navaja tožnik, pri čemer pa bi neposredno zaslišanje priče na sodišču po oceni izvedenke lahko vplivalo na tožničino bolezen in ne bi bila sposobna pričati pred sodiščem na glavni obravnavi, ker bi se zelo vznemirila. Dejstvo je, da priča A.H. ves čas dobiva močna zdravila v visokih dozah. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izvedlo obširen in natančen dokazni postopek.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da naj v izredni odpovedi ne bi bilo navedeno katere so obveznosti, ki bi jih tožnik kršil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2009 jasno izhaja, kaj je tožena stranka tožniku očitala, tožnik je imel podpisano pogodbo o zaposlitvi, v kateri je povsem jasno navedeno, da bo delo opravljal vestno in dosledno in upošteval delodajalčeva navodila in da se bo vzdržal vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno lahko škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, tožena stranka je tudi navedla določila Pravilnika o delovnih razmerjih. Nenazadnje pa je lahko vsakemu povprečno inteligentnemu človeku jasno, da spolno ali drugo nadlegovanje kogarkoli ni dopustno, pravna in moralnoetična odgovornost pa je še toliko večja, če gre za strokovnega sodelavca, ki dela z duševno motenimi osebami, za katere mora skrbeti po službeni dolžnosti in ob svojem delu zlorabi zaupanje osebe, ki mu je prepuščena v varstvo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker ocenjuje, da niso pravno relevantni.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj v postopku ni uspel. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.