Jedro

Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima na podlagi določbe 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Besedilo citiranega člena je jasno, prav tako tudi njegov namen. Začasne odredbe so nujni okrepi za varstvo pravic, zato imajo že same po sebi učinek sklepa o izvršbi in ne izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo. Na njegovi podlagi tako ni mogoče še enkrat dovoliti izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi, temveč lahko upnik zahteva le opravo neposrednih dejanj izvršbe.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 17. 9. 2007 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožbi zoper sklep z dne 14. 7. 2006 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

O sklepu z dne 17. 9. 2007: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zavrnilo ter odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh plačati 562,36 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da so bili vsi posegi izvedeni ravno na nepremičninah, ki so navedene v začasni odredbi. Meni, da izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za takšen zaključek prvostopenjskega sodišča. Dolžnik je v dokaz svojih trditev, da ni vršil posegov na spornih nepremičninah, predlagal ogled na kraju samem in zaslišanje številnih prič, med drugim tudi geometra, ki je vrisal stacionarni čebelnjak oziroma lopo, ter gozdarskega inšpektorja in revirnega gozdarja, ki jima je stanje nepremičnin in posekov zelo dobro poznano in bi nedvomno ukrepala, če bi dolžnik vršil nezakonite posege. Zaslišana priča, D. B., sploh ne ve, kje natančno se katera od nepremičnin nahaja, prav tako ni videl nikogar sekati, ampak mu je le upnik povedal, da naj bi sekal dolžnik. Dejansko stanje v izpodbijanem sklepu je torej nepopolno in zmotno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Pravi, da dolžnik v svojem ugovoru dokaznih predlogov ni substanciral, pomanjkljive trditvene podlage pa ni dopolnil niti na naroku. Dolžnikove pritožbene navedbe o dejstvih so tako nedovoljene pritožbene novote. Podrejeno opozarja, da je dolžnikova pritožba tudi vsebinsko neutemeljena. Dolžnik bi moral vsaj povedati, na katerih nepremičninah so po njegovem poseki narejeni.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima na podlagi določbe 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Besedilo citiranega člena je jasno, prav tako tudi njegov namen. Začasne odredbe so nujni okrepi za varstvo pravic, zato imajo že same po sebi učinek sklepa o izvršbi in ne izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo. Na njegovi podlagi tako ni mogoče še enkrat dovoliti izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi, temveč lahko upnik zahteva le opravo neposrednih dejanj izvršbe. V obravnavanem primeru je upnik izvršbo predlagal na podlagi začasne odredbe opr. št. P 602/2002 z dne 22. 11. 2005, ki je bila izdana v pravdnem postopku na podlagi 3. točke prvega odstavka 273. člena ZIZ (prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku). Za tako izdano začasno odredbo pa zakon v drugem odstavku 273. člena sodišču nalaga, da s sklepom o začasni odredbi določi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZIZ. V primeru kršitve prepovedi se smiselno uporablja določba tretjega odstavka 226. člena ZIZ, kar pomeni, da sodišče po uradni dolžnosti izterja v sklepu o začasni odredbi zagroženo denarno kazen ter hkrati izda nov sklep, s katerim dolžniku določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo višjo denarno kazen, za primer, če dolžnik niti v novem roku svoje obveznosti ne bo izpolnil. Izvršilni postopek je tako namenjen le izvršitvi zagrožene denarne kazni v primeru, ko dolžnik ne ravna tako, kot mu je naloženo v izdani začasni odredbi. Denarna kazen predstavlja izvršilno sredstvo za dosego nenadomestnega dejanja, to je dejanja, ki ga lahko opravi le dolžnik.

Izdani sklep o začasni odredbi ima tako glede na izrecno zakonsko določilo učinek sklepa o izvršbi, kar pomeni, da ima dolžnik zoper njega možnost ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Sklep, s katerim sodišče, potem ko ugotovi, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil (to je, da je kršil v začasni odredbi določeno prepoved), po uradni dolžnosti opravi izvršbo za izterjavo zagrožene denarne denarne, pa nima narave sklepa o dovolitvi izvršbe, zoper katerega bi imel dolžnik ponovno možnost ugovora, ampak je zoper njega na podlagi prvega odstavka 9. člena ZIZ možna pritožba. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijanim sklepom nepravilno ponovno odločalo o dolžnikovem ugovoru.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno izpodbijani sklep o ugovoru razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično pa je dolžnikov ugovor pravilno obravnavalo kot pritožbo zoper sklep z dne 14. 7. 2006 in v nadaljevanju o njej odločilo.

O sklepu z dne 14. 7. 2006: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da dolžnik ni izpolnil obveznosti po izvršljivem sklepu o začasni odredbi z dne 22. 11. 2005, po uradni dolžnosti odredilo izvršitev denarne kazni v višini 1.000.000,00 SIT z rubežem dolžnikovih premičnin, dolžniku določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in mu za primer izpolnitve izreklo novo denarno kazen v znesku 1.500.000,00 SIT. Dovolilo je tudi izvršbo za izterjavo stroškov tega sklepa in njihovim poplačilom v korist Republike Slovenije.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Uveljavlja kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter ugovoru ugodi, upniku pa naloži v plačilo izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. V predlogu, ki je poln neresnic in laži, upnik zatrjuje, da je dolžnik po vročitvi začasne odredbe na predmetne parcele pripeljal čebelnjak, posekal drevesa in navažal material za pot. Predlagane priče bodo sodišču pojasnile, da dolžnik po vročitvi začasne odredbe ni spreminjal stanja na parcelah. Izpodbijani sklep je tudi izdan v nasprotju z določbo 268. člena ZIZ. Sam sklep o začasni odredbi je že sklep o izvršbi, zato na njegovi podlagi ni mogoče še enkrat dovoliti izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi.

Pritožba je utemeljena.

Kot je že zgoraj obrazloženo, je potrebno pritrditi pritožbi, da sodišče na podlagi sklepa o začasni odredbi ne odloči ponovno o dovolitvi izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi, temveč po uradni dolžnosti le izterja v začasni odredbi določeno denarno kazen, potem ko ugotovi, da v njej naložena obveznost ni izpolnjena (tretji odstavek 226. člena ZIZ). Pred izdajo takšnega sklepa pa mora sodišče preveriti upnikove trditve, da dolžnik ravna v nasprotju s svojo obveznostjo, ki mu jo nalaga začasna odredba. Upnik mora navesti dejstva in dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, da dolžnik krši svojo obveznost. Sama trditev upnika še ne more zadoščati za odločitev, kot jo je z izpodbijanim sklepom sprejelo sodišče prve stopnje. Šele potem, ko upnik utemelji izvršitev že izrečene denarne kazni in ko o takem upnikovem predlogu poda svoje navedbe tudi dolžnik, lahko sodišče o izvršitvi kazni sploh odloča. Na podlagi katerih dejstev in katerih dokazov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, pa iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni dolžnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj dana navodila in glede na navedbe upnika in dolžnika (s katerimi razpolaga na podlagi izvedenega ugovornega postopka) ponovno odloči, ali so podani pogoji za izdajo sklepa po tretjem odstavku 226. člena ZIZ.