Jedro

Zapis v izreku izdane začasne odredbe, da se začasna odredba izdaja v zavarovanje denarne, namesto pravilno, nedenarne terjatve, na pravilnost izdane začasne odredbe ne vpliva. Bistveno je, da je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, ki se izda v primeru zavarovanja nedenarne terjatve, in da je tudi sodišče potrebnost izdaje začasne odredbe presojalo po pravilih, ki veljajo za zavarovanje nedenarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, s katero je prvostopenjsko sodišče toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti njej (so)lastni delež do ene polovice nepremičnin z ID znakom 001 in z ID znakom 002, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlaga, da pritožbeno sodišče njenemu ugovoru ugodi, začasno odredbo razveljavi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sklepa o začasni odredbi nasprotuje razlogom sklepa, obrazložitev sklepa pa je sama s sabo v nasprotju. Zapis v izreku sklepa, da gre za zavarovanje denarne terjatve ni očitna pisna pomota, kot navaja sklep. Pravnomočen postane izrek sklepa o začasni odredbi, zato je pomembno, da je terjatev, ki se varuje z začasno odredbo jasna in določno označena v izreku. Tožeča stranka je izkazovala le obstoj nedenarne terjatve, zato verjetnost terjatve, za katero zahteva tožeča stranka zavarovanje, že iz tega razloga ni izkazana. Tudi sicer verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Sodišče prve stopnje je brez podrobnejše obrazložitve presodilo, da sporni nepremičnini dosegata vrednost terjatve, kljub temu, da iz spletne strani GURS jasno izhaja, da je vsaka posamezna nepremičnina vredna le nekaj čez 8.000,00 EUR. Ni upoštevano, da je bilo januarja 2011 na predmetnih nepremičninah določeno vplivno območje zaradi bližine daljnovoda, kar je zemljiškim parcelam odvzelo dejansko uporabnost in tržno vrednost. Glede pogoja neplačevitosti dolžnika je nepravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na tožeči stranki (upniku). Tožeča stranka ni podala trditev o premoženjskem stanju dolžnika, o njegovi neplačevitosti, niti o poskusih unovčitve svoje terjatve, zato je zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve zmoten. Dejstvo neuspešne vročitve sklepa o izvršbi ne pomeni neuspešnosti izvršbe same. Zgolj vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in nepravnomočen sklep o izvršbi, ne zadostujeta za dokaz insolventnosti dolžnika. Tožeča stranka ni dokazala izmikanja dolžnika in tudi ne, da je na kakršenkoli način poskušala priti z dolžnikom v kontakt in doseči poplačilo svoje terjatve na miren način. Pogoji za izpodbijanje niso podani, če lahko tožeča stranka kot upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP. Verjetnost izkazanosti subjektivnega pogoja je oprlo le na dejstvo, da iz poslovnega izida za leto 2011 izhaja čista izguba, kar ne utemeljuje vednosti dolžnika, da z razpolaganjem škoduje upnikom. V času sklenitve darilne pogodbe je družba K., d.o.o., poslovala normalno, bilančni dobiček v letu 2010 je bil pozitiven, kar izhaja iz poslovnega izida, ki je bil objavljen 3.5.2011. Družba je v slabo finančno stanje zašla šele kasneje, po sklenitvi sporne pogodbe. S pavšalnim pojasnilom, da je toženka kot žena T. M. vedela za kasnejše stanje njegovega dolga do tožeče stranke, in da se je s sklenitvijo darilne pogodbe zasledoval cilj izogibanja izvršbi, sodišče ni odgovorilo na ugovorne navedbe in je zagrešilo bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Le na podlagi prvotnega sodelovanja toženke pri osnovni kreditni pogodbi, sodišče neutemeljeno sklepa na njeno vednost za obstoječo terjatev do tožeče stranke. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame toženki, da je bila darilna pogodba sklenjena zaradi lažjega upravljanja z nepremičninami. Tožeča stranka je nevarnost zatrjevala na povsem abstraktni in ne konkretni ravni, kar je pogoj za zavarovanje z začasno odredbo. Ne drži, da pogoju neznatne škode toženka ne bi konkretizirano ugovarjala. Trditve tožeče stranke in obrazložitev sodišča so na pavšalni ravni, zato jih toženka ne more izpodbijati z obširnimi navedbami. Vsak poseg v tujo lastninsko pravico predstavlja škodo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapis v izreku izdane začasne odredbe (sodišče prve stopnje je sledilo predlogu tožeče stranke), da se začasna odredba izdaja v zavarovanje denarne terjatve, namesto pravilno nedenarne terjatve (1), na pravilnost izdane začasne odredbe ne vpliva. Bistveno je, da je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, ki se izda v primeru zavarovanja nedenarne terjatve (glede verjetnosti terjatve je ponudil trditve o obstoju terjatve na podlagi 255. in 256. člena Obligacijskega zakonika: v nadaljevanju OZ), in da je tudi sodišče potrebnost izdane začasne odredbe presojalo po pravilih, ki veljajo za zavarovanje nedenarne terjatve (272. in 273. člen ZIZ). Sklep v razlogih, s katerimi utemeljuje izdajo začasne odredbe, in tudi v razlogih sedaj izpodbijanega sklepa, presoja obstoj pogojev za zavarovanje nedenarne terjatve. Ni torej podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker: „izrek sklepa nasprotuje razlogom“. Zadeva I Cp 1178/2013, na katero se pritožba sklicuje, s predmetno ni primerljiva, saj v njej tožeča stranka ni ponudila trditev o obstoju nedenarne terjatve na podlagi 255. člena OZ. Namen začasne odredbe je zavarovanje s tožbo uveljavljanega tožbenega zahtevka, v predmetni zadevi izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. V izreku izdane začasne odredbe ni odločeno o tožbenem zahtevku (2). Zato je brez pomena pritožbeno sklicevanje, da postane pravnomočen izrek sklepa in da je pomembno: „Da je terjatev, ki se varuje z začasno odredbo, jasno in določno označena v izreku.“

6. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih (v postopku izdaje začasne odredbe zadošča stopnja verjetnosti), odgovori na vse pomembne ugovorne trditve in ne odloča mimo trditvene podlage. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 7. in 212. člena ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z jasnimi in prepričljivimi razlogi sklepa, da je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj terjatve. Pritožbene trditve v njeno pravilnost ne vzbujajo dvomov. Po določbi 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnika. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnika, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Dokazno breme, da je podana neplačevitost dolžnika, kot objektivno stanje, je na strani upnika. Pritrditi je razlogom sklepa, da je ta pogoj verjetno izkazan, neuspešna izvršba, kot pravilno obrazloži sklep, je okoliščina, ki kaže, da je neplačevitost dolžnika podana. Za izkaz neuspešnosti izvršbe s stopnjo verjetnosti po oceni pritožbenega sodišča zadošča, da je tožeča stranka izkazala, da se dolžnik T. M. izogiba vročitvi sklepa o izvršbi (A20), ki mu še ni bil vročen. Prikazovanje pritožbe, da za vročitev ne bi smelo biti ovir, je brez pomena. Tožeča stranka je neplačevitost dolžnika zatrjevala, predložila pa je tudi listinsko dokumentacijo iz izvršilnega postopka, ki se med drugim vodi za izterjavo terjatve, zaradi katere tožeča stranka izpodbija neodplačno razpolaganje dolžnika (toženkinega moža) T. M. Neupravičen je zato očitek pritožbe, da je sodišče odločalo mimo trditvene in dokazne podlage (nepravilna uporaba 7. in 212. člena ZPP). Ob rob pritožbenim trditvam o tem, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da je na kakršenkoli način sploh poskušala priti z dolžnikom v kontakt in doseči plačilo svoje terjatve na miren način, velja le dodati, da bi T. M., če ni neplačevit, kot prikazuje toženka, dolgovano terjatev lahko poravnal. V primeru neodplačnega razpolaganja (v danem primeru gre za tak primer), se na podlagi tretjega odstavka 256. člena OZ domneva, da je dolžnik vedel, da neodplačno razpolaganje pomeni oškodovanje upnikov. Zadošča, da tožeča stranka (upnica) dokaže obstoj neodplačnega dejanja, toženka pa bi se lahko branila le z dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja. Po povedanem, glede na to, da je bila darilna pogodba sklenjena v letu 2011, zadošča, za verjetnost izkazanosti subjektivnega pogoja, poslovni izid in bilanca stanja za leto 2011, iz katerega izhaja, da je družba v tem letu poslovala z izgubo. Prikazovanje pritožbe, da je bil v letu 2010 bilančni dobiček pozitiven, je brez pomena. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede stališča sklepa, ki je pri primerjavi vrednosti terjatve in vrednosti nepremičnin, upoštevalo vrednost nepremičnin, ki sta jo toženka in dolžnik T. M. označila v darilni pogodbi. Odveč je zato prikazovanje pritožbe, da je podarjenim parcelam tržno vrednost odvzelo januarja 2011 določeno vplivno območje zaradi bližine daljnovoda (darilna pogodba je bila sklenjena aprila 2011).

8. Ob verjetno izkazanem obstoju nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi obstoj nadaljnjih predpostavk, ki morajo biti podane za izdajo začasnih odredb. Sklep ugotavlja, da je izpolnjen pogoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazana pa je tudi predpostavka neznatne škode. V zvezi z zatrjevano neznatno škodo sklep ugotavlja, da ji toženka ni konkretizirano ugovarjala, pritožba pa temu nasprotuje s trditvijo, da tožeča stranka tega pogoja ni konkretno zatrjevala. Tožeča stranka je navajala: „Omejitev razpolaganja z navedenim deležem toženi stranki ne more povzročiti nikakršne škode, ki je kasneje ne bi bilo mogoče sanirati. V kolikor tožena stranka nima namena prodati polovičnega deleža navedenih nepremičnin, pa ji sploh ne more nastati nikakršna škoda.“ V razlogih sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje predlagani začasni odredbi ugodilo, pa je sodišče zapisalo: „Z izdajo začasne odredbe bo namreč tožena stranka omejena le v primeru, če namerava sporna deleža odtujiti ali obremeniti, v nasprotnem primeru pa škode ne bo utrpela“. Po povedanem se izkaže neutemeljen očitek, da tožeča stranka neznatnost škode ni konkretno zatrjevala, in da sodišče tega pogoja ni obrazložilo.

9. Ker za izdajo začasne odredbe zadošča, da je izpolnjen eden od pogojev drugega odstavka 272. člena ZIZ, niti ni pomembno ali je pravilna presoja sklepa, da je podana tudi nevarnost omogočanja oziroma uveljavitve terjatve. Sicer pa je pritrditi sklepu, da je glede na toženkino prvotno sodelovanje v pogodbi o kreditu ter dejstvo, da je žena T. M., toženka vedela za dolg in ni verjetna njena razlaga, da je prišlo do izročitve darila zaradi lažjega upravljanja z nepremičninami. Na mestu je torej sklepanje, da bo toženka tudi v prihodnje postopala v smeri onemogočanja ali vsaj oteževanja uveljavitve terjatve tako, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje.

10. Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, izdano v tem pravdnem postopku, v okviru katerega se o zavarovanju odloča (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne uveljavlja plačila denarnega zneska (55.849,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), temveč uveljavlja nedenarno terjatev, to je ugotovitev, da je darilna pogodba brez pravnega učinka proti tožeči stranki do višine terjatve tožeče stranke do T. M. in je dolžna tožena stranka na njej lastnem deležu nepremičnin dovoliti izvršbo zaradi izterjatve te terjatve.

(2) V postopku izdaje začasne odredbe se presoja le verjetnost obstoja terjatve, do katere se mora sodišče opredeliti v razlogih.