Jedro

ZŠtip-1 v tretjem odstavku 9. člena med drugim določa, da se štipendija ne more prvič dodeliti za letnik, v katerega je vlagatelj ponovno vpisan, ali v času dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa ali v času podaljšanega študentskega statusa.

Pojem izteka izobraževalnega programa je treba ločevati od pojma zaključka izobraževanja (14. alineja 3. člena ZŠtip-1), ki pomeni zaključek izobraževalnega programa (na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene). Zaključek izobraževanja je torej širši pojem od izteka izobraževalnega programa, saj vključuje tako iztek programa kot tudi pridobitev višje ravni izobrazbe. Dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu (zaradi pridobitve absolventskega staža) ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku tega izobraževalnega programa.

Tretji odstavek 9. člena ZŠtip-1 ne pomeni neenakopravnega obravnavanja vlagateljev glede na letnik oziroma absolventsko leto, v katerega so vpisani. Načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS ne preprečuje, da zakonodajalec v okviru svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2024 in odločba Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 20. 11. 2023 ter da se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v novo upravno odločanje, v katerem mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na tretji odstavek 9. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip).1 S primerjavo navedene določbe s 87. in 88. členom ZŠtip-1, predvsem s šestim odstavkom 87. člena in drugim odstavkom 88. člena je mogoče ugotoviti neustavnost ureditve dodeljevanja in izplačevanja štipendij, saj tretji odstavek 9. člena ZŠtip-1 onemogoča prvo dodelitev štipendije v času dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa, 87. in 88. člen pa nasprotno omogočata dodelitev in izplačevanje oziroma prejemanje štipendije tudi za čas dodatnega študijskega leta (absolventskega staža). Po mnenju tožnika gre za očitno kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, kar pa ni dopustno. Opisane določbe namreč vlagatelje, ki so vpisani v dodatno leto in izpolnjujejo vse pogoje za pridobitev štipendije, obravnavajo neenakopravno v primerjavi z vsemi ostalimi vlagatelji (ki so prav tako vpisani v dodatno leto) zgolj na podlagi okoliščine, da štipendije niso prejemali že tekom rednega letnika. Na takšen način se ustvarja situacija, ko so bistveno enaka stvarna razmerja obravnavana različno. Za razlikovanje razmerij ni uporabljen noben drug razlog, zgolj okoliščina predhodnega prejemanja štipendije, kar pa ni dovoljšen razlog za drugačno obravnavanje enakih stvarnih razmerij. Pri tem razlikovanje, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje glede pridobitve in izplačevanja oziroma prejemanja štipendije ne more biti upoštevno, saj gre pri nadaljnjem prejemanju štipendije za de facto ponovno dodelitev štipendije. Ob (prvi) dodelitvi štipendije v rednem letniku študija namreč štipenditor ne more vedeti, ali bo štipendist izobraževanje zaključil tekom rednih letnikov ali pa ga bo zaključil šele v dodatnem študijskem letu. Zato mora štipendist pri nadaljnjem prejemanju štipendije tudi v dodatnem študijskem letu ponovno izkazati obstoj vseh pogojev, ki so predvideni za dodelitev štipendije, zaradi česar gre pri tovrstnih štipendistih (ki so štipendijo prejemali že tekom rednih letnikov študija) de facto za odločanje o (ponovni) dodelitvi štipendije tudi v dodatnem študijskem letu, kar pa je pri vlagateljih, ki za dodelitev štipendije prvič kandidirajo tekom dodatnega študijskega leta, povsem neupravičeno izključeno brez stvarno utemeljenega razloga. Zaradi tega je tudi razlikovanje sodišča prve stopnje med dodelitvijo in izplačevanjem oziroma prejemanjem štipendije za rešitev predmetnega spora irelevantno, saj se tako za dodeljevanje kot za nadaljnje prejemanje uporabljajo iste določbe ZŠtip‑1, štipendisti pa morajo izpolnjevati identične pogoje. Očitno je torej, da tretji odstavek 9. člena ZŠtip-1 neutemeljeno in nesorazmerno, prav tako pa tudi povsem v nasprotju z drugimi določbami ZŠtip-1, priviligira vlagatelje, ki v postopku pridobitve (Zoisove) štipendije obiskujejo katerikoli redni letnik študija, razen dodatnega leta (absolventskega staža), v razmerju do vlagateljev, ki so vpisani v dodatno leto. S tovrstno ureditvijo se ustvarja neenakopravno obravnavanje vlagateljev glede na letnik oziroma absolventsko leto, v katerega so vpisani. ZŠtip-1 je z določbo tretjega odstavka 9. člena neposredno posegel v pravico, pravni interes in pravni položaj celotne generacije vlagateljev, saj jih obravnava neenakopravno v primerjavi z ostalimi vlagatelji, ki niso vpisani v dodatno leto. Za takšno razlikovanje ni stvarno upravičenih in legitimnih razlogov. Tožnik zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da zaradi protiustavnosti določb ZŠtip-1 predmetni postopek prekine in pred ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti oziroma da določbe ZŠtip-1 razlaga na ustavno skladen način in naj v tem primeru pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 19. 4. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije z dne 20. 11. 2023. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do dodelitve Zoisove štipendije. Zahteva je bila zavrnjena ob sklicevanju na tretji odstavek 9. člena ZŠtip-1. Tožnik je bil namreč v študijskem letu 2022/2023 vpisan v dodatno študijsko leto izobraževalnega programa, v katerem je prvič uveljavljal priznanje pravice do Zoisove štipendije. ZŠtip-1 v tretjem odstavku 9. člena med drugim določa, da se štipendija ne more prvič dodeliti za letnik, v katerega je vlagatelj ponovno vpisan, ali v času dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa ali v času podaljšanega študentskega statusa.

6.Kot je to poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi4 iz tretjega odstavka prej navedene določbe med drugim izhaja, da vlagatelju štipendija ne more biti dodeljena tudi v času dodatnega leta po izteku izobraževalnega programa, ob dodatnem pogoju, da gre za prvo dodelitev štipendije. S tem v zvezi Vrhovno sodišče RS opozarja na prvi stavek drugega odstavka 9. člena ZŠtip-1, po katerem se štipendije dodelijo za obdobje od dodelitve do izteka izobraževalnega programa in na 13. člen ZŠtip-1, ki določa možnost pridobitve štipendije za prvi vpis posameznega programa določene stopnje izobraževanja - torej ne izobraževanja nasploh. Izobraževalni program se izteče, ko se zaključi zadnji semester zadnjega letnika, ki je predviden za vpisani izobraževalni program. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je treba pojem izteka izobraževalnega programa ločevati od pojma zaključka izobraževanja (14. alineja 3. člena ZŠtip-1), ki pomeni zaključek izobraževalnega programa (na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene). Zaključek izobraževanja je torej širši pojem od izteka izobraževalnega programa, saj vključuje tako iztek programa kot tudi pridobitev višje ravni izobrazbe. Po stališču Vrhovnega sodišča RS dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu (zaradi pridobitve absolventskega staža) ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku tega izobraževalnega programa.

7.Glede na navedeno gre torej v tem primeru za stanje, kot je urejeno v že omenjenem tretjem odstavku 9. člena ZŠtip-1, saj tožnik v času dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa prvič uveljavlja priznanje pravice do Zoisove štipendije. Pomembno je torej razlikovanje med pridobitvijo pravice do štipendije in med njenim prejemanjem oziroma izplačevanjem, na kar je pritožbeno sodišče poudarilo tudi že v drugi zadevi.5 Zakonodajalcu je bilo torej prepuščeno, da v okviru svojih pristojnosti uredi različne pravne položaje. Razlikoval je med štipendisti, katerim je bila že priznana pravica do štipendije in gre v tem primeru za ohranitev že pridobljene pravice in pa med tistimi, ki prvič uveljavljajo priznanje pravice do štipendije v času dodatnega študijskega leta. Po stališču pritožbenega sodišča tretji odstavek 9. člena ZŠtip-1 ne pomeni neenakopravnega obravnavanja vlagateljev glede na letnik oziroma absolventsko leto, v katerega so vpisani. Načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS ne preprečuje, da zakonodajalec v okviru svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Kot je to poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v več odločbah je zakonodajalcu, ki ureja določena razmerja in mora skrbeti za vzdržnost sistemskega financiranja dopuščeno široko polje proste presoje. Pritožbeno sodišče zato ni sprejelo tožnikovega predloga, da postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno spornih določb ZŠtip-1.

8.Sodišče prve stopnje je navedene določbe pravilno razlagalo. Tožniku ne more biti dodeljena Zoisova štipendija, ki jo prvič uveljavlja šele v času dodatnega leta, saj ZŠtip-1 tako dodelitev ne omogoča.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3Ur. l. RS, št. 2/2004.

4Glej VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023.

5Glej Psp 97/2024 z dne 19. 6. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o štipendiranju (2013) - ZŠtip-1 - člen 3, 3-14, 9, 9/2, 9/3, 13 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.