Jedro

Delovno razmerje po 5. točki prvega odstavka 100. člena ZDR preneha na pobudo delodajalca. Zato je po določbah 4. in 9. člena Konvencije MOD št. 158 v delovnem sporu dokazno breme na delodajalcu.

Delodajalec ne more dokazati resnosti razloga za prenehanje delovnega razmerja, če ga je delavec že v postopku pred njegovimi organi obvestil o postopku ugotavljanja nezmožnosti za delo pred zdravstvenimi organi. Ti organi so že po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja ugotovili, da je bil delavec upravičeno odsoten z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso dani pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožnice po 5. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), ker od 23.6. do 6.7.1998 ni neupravičeno izostala z dela, zato je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Razveljavilo je sklepe organov tožene stranke (št. 24/98 z dne 7.7.1998 in št. 5-10/98 z dne 2.9.1998) o prenehanju delovnega razmerja, ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo in naložilo toženi stranki, da jo sprejme nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) z odločbo z dne 19.10.1998 ugotovil, da tožnica v navedenem času ni bila zmožna za delo. Tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja in je pri odločitvi upoštevala le okoliščino, da tožnica dne 23.6.1998 ni dostavila bolniškega lista. Ni pa upoštevala, da je tožnica o odsotnosti z dela obvestila pristojno delavko, okoliščine v zvezi s postopkom pred Zavodom pa je navajala že v ugovoru zoper sklep organa prve stopnje. Tožnica je bila v navedenem času torej upravičeno odsotna z dela, na delo pa se je vrnila 7.7.1998. Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da za odločitev ni pomembno, da je tožnica prejela odločbo ZZZS in da je bila ta izdana šele po dokončnosti odločitve tožene stranke. Pomembno je, da tožnici zaradi navedene odločbe ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela. Zato ni dan dejanski stan iz 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR in niso podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi zakona. Položaj je podoben, kot v primerih, ko je v postopku zaradi ugotavljanja, da delo delavca trajno ni potrebno, šele po odločitvah organov delodajalca ugotovljena njegova invalidnost. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da ni bilo dopustno upoštevati odločbe ZZZS, ki je bila izdana že med sodnim postopkom, torej po dokončnosti sklepa organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Ko je bil postopek pri toženi stranki že končan, ni več dovoljeno upoštevati poznejših potrdil oziroma odločitev.

Tožnica bi lahko uporabila vsebino navedene odločbe v morebitnem predlogu za obnovo postopka. Ta odločba bi lahko bila novo dejstvo oziroma nov dokaz.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v ZPP izrecno določeni (382. in 385. člen).

Revizijsko sodišče zato na podlagi 386. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnost, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke prvega odstvaka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. V zvezi z morebitnimi drugimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo, ker revidentka ni navedla, v čem bi naj bile takšne bistvene kršitve.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, vendar to ni vplivalo na sicer pravilno odločitev v izpodbijani sodbi.

V postopku odločanja o varstvu pravic delavca pri delodajalcu se na podlagi 103. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) smiselno uporabljajo določbe ZPP. To pomeni, da tudi v postopku pri delodajalcu velja načelo, ki temelji na 304. členu ZPP, da so za odločitev bistvena tista dejstva in dokazi, ki so bili izvedeni do konca glavne obravnave na sodišču prve stopnje, ali na glavni obravnavi na sodišču druge stopnje, če je bila ta opravljena (362. in 363. člen ZPP). V postopku pri delodajalcu so to dokazi, ki so bili izvedeni do konca obravnave (seje) organa druge stopnje, ki je odločal o ugovoru delavca. Takšna razlaga določb postopka bi pritrjevala stališčem revidenta, da odločbe ZZZS ni bilo dovoljeno uporabiti v delovnem sporu (pa tudi ne v postopku pri toženi stranki), ker je bila izdana po dokončnosti odločitve drugostopnega organa delodajalca. Vendar zaradi določb materialnega prava takšno stališče ni sprejemljivo, če je delavec že med postopkom pri delodajalcu v zvezi s 5. ali 6. točko prvega odstavka 100. člena ZDR delodajalca obveščal o okoliščinah, ki bi lahko bile vplivale na odločitev.

V 4. členu Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija) je določeno, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Po določbi 5. (ali tudi 6.) točke prvega odstavka 100. člena ZDR delavcu lahko preneha delovno razmerje, če je neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo. Neupravičeno izostajanje z dela pomeni kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, torej pomeni obnašanje delavca do delodajalca in v zvezi z njegovimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Če se delodajalec odloči o prenehanju delovnega razmerja delavca po navedeni določbi ZDR, mora na podlagi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije dokazati, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Resnega razloga pa delodajalec ne more dokazati, če v času postopka pred njegovimi organi ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je delavec neupravičeno izostal z dela. Takšna gotovost ni podana, če je delavec npr. - kot v tem sporu - delodajalca opozarjal in obveščal o postopku pred zdravstvenimi organi in če je bila zaradi takšnega postopka dana možnost poznejše pravnomočne ugotovitve upravičene odsotnosti delavca z dela. Delavec je dolžan obveščati delodajalca o okoliščinah in postopkih, ki v času postopka pri delodajalcu vzbujajo dvom v neupravičenost odsotnosti delavca z dela. Tožnica je navedeno dolžnost obveščanja izpolnila s tem, da je delodajalca v ugovoru, pa tudi telefonično, ko je obvestila predpostavljeno delavko, obveščala o postopku pred ZZZS. Takšno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), kaže, da toženi stranki ni uspelo dokazati resnosti razloga za prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar je izpodbijana odločba pravilna, vendar zaradi drugačnih pravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče druge stopnje.

Navedbe revidenta v reviziji o možnostih obnove postopka zaradi obrazloženega za odločitev ne morejo biti pomembne.

Ker niso bili dani razlogi, ki jih navaja revizija in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.