Jedro

V procesni situaciji, ko je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek (sprememba tožbe po določbi drugega odstavka 184. člena ZPP-D) po podani pripoznavi tožbenega zahtevka in pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave, je prvostopno sodišče postopalo procesno dopustno, ko je izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave v skladu z določbo prvega odstavka 314. in prvega odstavka 316. člena ZPP-D, pri čemer ni sporno, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati (drugi odstavek 316. člena ZPP-D).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi delna sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno delno sodbo na podlagi pripoznave je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.007,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2006 dalje. Izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče izdalo na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka.

2.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v celoti pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke in tako ni podlage za izdajo delne sodbe na podlagi pripoznave. Zvišanje tožbenega zahtevka po podani pripoznavi (sprememba tožbe) pa sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo dovoliti, ker po pripoznavi tožbenega zahtevka ni več dopustno spreminjati tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, „da izda sodbo na podlagi pripoznave, razširjeni tožbeni zahtevek po pripoznavi tožbenega zahtevka kot nedovoljen zavrže, odloči o pravdnih stroških“. Priglaša pritožbene stroške.

3.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4.

Pritožba ni utemeljena.

5.

Po določbi prvega odstavka 314. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D v primeru, če so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave nekateri zreli za odločitev ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, lahko sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka izda sodbo (delna sodba). Po določbi 316. člena ZPP-D pa v primeru, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave). Tožena stranka je z vlogo z dne 15.05.2009 pripoznala do tedaj postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo 5.007,51 EUR. Tožeča stranka pa je pred izdajo izpodbijane sodbe z vlogo z dne 25.05.2009 na isti dejanski in pravni podlagi zvišala zahtevek na znesek 7.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sprememba tožbe je dopustna do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP-D). V procesni situaciji, ko je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek (sprememba tožbe po določbi drugega odstavka 184. člena ZPP-D) po podani pripoznavi tožbenega zahtevka in pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave, je prvostopno sodišče postopalo procesno dopustno, ko je izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave v skladu z določbo prvega odstavka 314. in prvega odstavka 316. člena ZPP-D, pri čemer ni sporno, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati (drugi odstavek 316. člena ZPP-D). Z izpodbijano sodbo prvostopno sodišče ni odločilo v škodo toženi stranki, ker je tožeči stranki prisojen pripoznan tožbeni zahtevek (znesek 5.007,51 EUR) in nič več. Procesno pravilneje bi sicer bilo, da bi prvostopno sodišče ob izdaji (delne) sodbe na podlagi pripoznave s sklepom odločilo tudi o dopustnosti spremembe tožbe. Tako pa še vedno ostaja odprto vprašanje dopustnosti spremembe tožbe po podani pripoznavi, kar pa ni predmet tega pritožbenega postopka. O dopustnosti spremembe tožbe bo glede na procesno postopanje moralo s posebnim sklepom odločiti prvostopno sodišče (184. člen ZPP-D).

6.

Prvostopno sodišče je izdalo izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave v skladu z določbo prvega odstavka 314. člena in prvega odstavka 316. člena ZPP-D in se tako smiselna pritožbena izvajanja v smeri bistvene kršitve določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP-D pokažejo kot neutemeljena.

7.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP-D. 8.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.